Politični slog ali človekov značaj?

Slovenija se spreminja, o tem že dolgo ni nobenega dvoma več. Iz države, ki je ob vstopu v Evropsko unijo med novimi članicami veljala za belega laboda, kjer so bili pravna država, človekove pravice, medijska svoboda, spoštovanje različnosti in visoka kakovost javnega zdravstva in šolstva zapisani z velikimi črkami, se je začela spreminjati v grdega račka, kjer prevladujejo najnižja mogoča raven politične razprave, vzpon populistične retorike, čezmerna raba prisilnih instrumentov države in skrajna sovražnost do vseh drugače mislečih. Seveda se Slovenija spreminja tudi vsebinsko, iz razmeroma dobro delujoče socialne države postaja servis velikega kapitala in njegovih lastnikov, čemur bi se upravičeno dalo nameniti kar nekaj kritike, vendar se takšni premiki bolj ko ne dogajajo v vseh državah, kjer oblast prevzame konservativna desnica, torej na globalni ravni niso nič posebnega. Kar je pri nas posebno in dosti nevarnejše za življenje naših otrok, vnukov in njihovih potomcev, je to, kako želi naša vlada doseči te spremembe.

Sedanja oblast, predvsem njen sedanji vodja, obračunava z vsemi sistemi in posamezniki, ki takoj in v popolnosti ne sledijo njenim idejam. Tiste, na katere ima vpliv, je že prilagodila svojemu načinu razmišljanja, trenutno pa poteka še dokončna SDS-izacija državnih institucij in gospodarskih družb v državni lasti. Spremembe so tako radikalne in obsežne, da floskule, da gre za nameščanje kadra, ki mu je mogoče zaupati in ki ni v službi prejšnje politike, že dolgo niti najbolj naivnih ne prepričajo več. Kar najbolj bije v oči, so seveda že izpeljane ali še načrtovane spremembe v nadzornih institucijah, policiji, uradu za preprečevanje pranja denarja, drugih regulatornih telesih, pa tudi v državnih medijih. Ker je v prvotnem odlagališču najboljših kriminalistov, famozni skupini za ilegalne migracije, zmanjkalo prostora, smo kar naenkrat dobili še avtocestno policijo, v kateri je dosti več prostora za shranjevanje neželenih kadrov. Kot češnja na torto pa je priletelo še imenovanje novega generalnega direktorja policije, ki se od neposrednih predhodnikov razlikuje zgolj po višji stopnji omike in komunikativnosti, po načinu razmišljanja in brezpogojnem spoštovanju nadrejene politike pa ne. A je treba priznati, da je bil med delom v prejšnji službi, v novomeški policijski upravi, zelo priljubljen – toda ne pri svojih policistih, ampak pri starešinah drugih enot, ki so zaradi bega najboljših ljudi iz njegove enote, do katerega je prihajalo zaradi njegovega nemogočega načina vodenja, prišli do nadvse sposobnih novih kadrov. 

Institucije, ki jih vlada neposredno ne obvladuje, zlasti državno tožilstvo, sodna veja oblasti z ustavnim sodiščem vred, računsko sodišče, STA in mediji v zasebni lasti, pa so seveda trši oreh, ki ga niti ob pomoči posameznih vrinjencev, pri nameščanju katerih je občasno nadvse servilno sodeloval predsednik države, ni mogoče kar tako streti. Zaradi tega napadi nanje postajajo vse pogostejši, vedno bolj vulgarni in vedno bolj na meji zakona, včasih pa se tudi tam ne ustavijo. Tisti, ki se jih ni mogoče lotiti s pooblastili izvršilne veje oblasti, so izpostavljeni posebnemu tretmaju: obdelavi v tvitih predsednika vlade, v njegovih medijih in v komentarjih vojske bolj ali manj slaboumnih trolov.

Ker je jasno, da je Janez Janša tisti, ki vpliva na vsebino svojih medijev, pogosto pa s tviti kar sam začne razpravo o delu kakšne institucije ali posameznika, je bistveno vprašanje, ki si ga velja zastaviti, seveda kot na dlani: je to, kar počne, zlasti pa pogostost, vulgarnost in več kot očitno ihtavost ter nepremišljenost njegovih napadov, uporabo namigovanj in laži ter kolektivizacijo »krivde« njemu neljubih posameznikov s sramotenjem kar celotnih institucij in celo družin teh posameznikov mogoče pripisati zgolj njegovemu agresivnemu političnemu slogu, pretirani občutljivosti ali kakšni drugi lastnosti njegove osebnosti?

Zakaj so se nekoč uglajeni in premišljeni politični veterani, kot sta na primer poslanca Jurša in Horvat, v zadnjem letu začeli vesti, kot da ne znajo več misliti s svojo glavo?

O duševnem stanju predsednika slovenske vlade so najprej začeli razglabljati tuji mediji. Avstrijski Die Presse je članek naslovil s Slovenskim pacientom, nemški Süddeutsche Zeitung pa piše, da Janeza Janšo nekateri označujejo za »politika s solidno podporo«, drugi pa za »brezobzirnega narcisa s preganjavico«. Tudi večini evropskih politikov se vidi, da še ne vedo najbolje, kako razumeti za evropskega voditelja zelo nenavaden način komunikacije in argumentacije. Domači in tuji poznavalci razmer v Sloveniji pa se strinjajo, da se je ta pod njegovim enoletnim vodenjem vlade zaradi agresivne retorike in radikalnega pristopa spremenila v skrajno polarizirano državo. Dobri poznavalci osebnosti predsednika vlade pravijo, da je bilo nastavke takšnega vedenja mogoče zaznati že v osamosvojitvenem letu 1991, le da je zdaj dosti očitnejše in še pogostejše.

Je pa takšen način upravljanja države v povezavi z njegovo kvaliteto »branja« želja in interesov ljudi zelo učinkovit: če ne učinkuje konkretna ponudba, je za rezervo tukaj strah pred gnevom absolutnega gospodarja. Verjetno tu tiči odgovor na vprašanje, zakaj so se celo nekoč uglajeni in premišljeni politični veterani, kot sta na primer poslanca Jurša in Horvat, v zadnjem letu začeli vesti, kot da ne znajo več misliti s svojo glavo, nastopajo pa v maniri mladih političnih povzpetnikov. Kljub razumevanju takšnih mehanizmov človek težko dojame, da pri vsem, kar gospodje s takšnimi kvalitetami in izkušnjami vidijo, slišijo in nedvomno tudi razumejo, še vedno sledijo takšni obliki politike. Čeprav je jasno, da bo Počivalšek naredil čisto vse, da se zaščiti pred neodvisno preiskavo zaradi očitanih malverzacij pri nabavi medicinske in osebne zaščitne opreme, in da bo Tonin za to, da ostane minister za obrambo, pozabil popolnoma vse, kar ga je naučila po kakovosti zdaj že dolgo nedosegljiva strankarska predhodnica, pa gre bolj težko v glavo, da so se gospodje, ki so poklic politika vse življenje opravljali častno, pošteno in konec koncev tudi učinkovito, tik pred koncem kariere odločili, da spremenijo način dela. Ali je tisto, kar jim je bilo obljubljeno, oziroma tisto, česar se bojijo ali kar pričakujejo, res toliko vredno, da so privolili, da se jih ljudje ne bodo spominjali po vseh letih njihovega dela, ampak le po zadnjem ali dveh?

Zelo pomembno je tudi vprašanje, kako naj v ozračju kravjih kupčij in strahovlade ravnajo zaposleni v državnih institucijah in družbah v državni lasti, zlasti v tistih, ki so za sedanjo politiko najpomembnejše zaradi zagotavljanja nedotakljivosti vladajoče garniture oziroma zaradi mamljivih državnih milijard, ki jih obračajo? Vsako odkrito postavljanje po robu nezakonitim, škodljivim, nestrokovnim ali pa zgolj neumnim navodilom od zmage opitih politikov in njihovih kurirčkov v teh institucijah bi bilo sicer zelo načelno, a tudi zelo nevarno početje. Zato je dosti bolje razmisliti o prikritih oblikah upora, kot je, na primer, dobesedno izvrševanje tudi najbolj neumnih navodil, brez samoiniciativnosti in opozarjanja na potrebe po dodatnih ali drugačnih ukrepih. Seveda pa ne gre pozabiti niti na žvižgaštvo zunanjim neodvisnim institucijam in zbiranje oziroma zavarovanje dokazov o vseh prekoračitvah pooblastil. Pri vsem ravnanju pa se je še vedno treba držati dveh absolutno najpomembnejših pogojev: da je treba vedno delovati v korist ljudi in Slovenije ter da nobeno navodilo od zgoraj ni zadosti močan argument, da bi upravičil storitev kaznivega dejanja podrejenih.

Kako pa najti odgovor na vprašanje, kaj Janšo žene pri njegovih javnih – s tviterjem ali brez njega – nastopih, v katerih obračunava z drugače mislečimi, bodisi kot predsednik vlade bodisi kot posameznik? V času vladavine predsednika Trumpa so ob kopici drugih analitikov tudi tamkajšnji psihiatri neusmiljeno javno secirali vsako njegovo potezo. Pričakovati kaj takšnega v Sloveniji bi zaradi njene majhnosti in že opisanega ozračja strahu bilo kar precej naivno, a mogoče se bo le našel kdo, ki bo z res strokovnega vidika ocenil vsaj Janševo očaranost s tviti in njihovo pogostostjo ter vsebino. Če pa se ne bo, bi zaradi odvrnitve dvoma vsaj za naslednje zasedbe najpomembnejših funkcij v državi moralo veljati, da morajo kandidati za te položaje opraviti nekaj osnovnih testov, predvsem tistih, ki bodo zagotavljali njihovo lojalnost do države, osnovno integriteto in vsaj povprečno duševno zdravje.