Monopol nad neumnostjo

Predstavljajte si koordinatni sistem, dve pravokotni premici se sekata in njuni vrednosti naraščata, ena od spodaj navzgor in druga od leve proti desni. Na vodoravni si lahko označite »Odločitve, ki so v mojo korist«; navpično označite »Odločitve, ki so v korist drugih«. Kaj vidite? Štiri kvadrante. Ni tako težko, kajne? Desno zgoraj je najbolj zaželeni kvadrant, kjer deluje inteligentni posameznik in se odloča tako, da to koristi njemu in še vsem drugim, torej win-win za vse. Zraven, levo zgoraj, je kvadrant, kjer se nekdo odloči za kaj, kar mu sicer lahko škodi, vendar se v resnici zavestno žrtvuje, da pomaga drugim, ki to pomoč potrebujejo, recimo gasilci, reševalci, ljudje, ki pomagajo tujim otrokom. Spodaj desno imate kvadrant banditov, kjer nekdo sprejema odločitve, ki koristijo le njemu, čeprav s tem dela škodo vsem drugim. Spodaj levo pa je kvadrant, kjer se posamezniki odločajo tako, da s tem škodijo sebi in še vsem drugim. Tem slednjim pritiče naziv neumni. Seveda se tega nisem spomnil jaz.

Leta 1988 je dr. Carlo Cipolla predstavil esej Temeljni zakoni člo veške ne umnosti, posvečen razpravi o petih temeljnih zakonih človeške neumnosti. Ker je pojem neumnosti lahko dvoumen, je pomembno, da jasno definiramo pomen, ki ga tukaj zajemamo: neumen je človek, predan ne-umnim odločitvam ali dejanjem, ki imajo posledice tudi v družbenem kontekstu. Neumnosti ne smemo razumeti kot nasprotja inteligence ali kot pomanjkanja izobrazbe ali usposobljenosti. Verjetnost, da je neka oseba neumna, je neodvisna od katerekoli druge značilnosti te osebe. Neumnost je zaščitena pred akademskim usposabljanjem. To je pomemben koncept, ki ga v slovenščini pri sporočanju informacije premalokrat zares uporabljamo. Za neumne in škodljive ljudi napačno predpostavljamo, da so premalo izobraženi. Redko sicer pravilno ugotovimo, da so hudobni. Neumen človek ni idiot, ni debil, ni retardiran. Po dr. Cipolli nobeden od nas ni imun proti odločanju, s katerim škodi sebi in še vsem drugim. Da obstaja pomembna povezava neumnosti z izvorom kolektivnih težav neke države, pričajo zgodovinski in danes priljubljeni citati: A. Dumas: »Ena stvar, ki me skrbi, je ugotovitev, da ima človeški genij svoje meje, človeška neumnost pa ne.« B. Russell (Triumf neumnosti): »Temeljni vzrok za težave je, da so v sodobnem svetu neumni trdno prepričani, inteligentni pa so polni dvoma.« M. Atwood: »Če sodite po rezultatih, je neumnost enaka zlu.« Le neumna oseba povzroči izgubo drugi osebi ali skupini oseb, čeprav sama pri tem ne ustvarja koristi, ampak si celo povzroča velike izgube. Te odnose je mogoče tudi matematično opisati in modelirati.

Zakaj je to pomembno?

Bila bi velika napaka verjeti, da je število neumnih ljudi v propadajoči družbi večje kot v razvijajoči se družbi. Obe takšni družbi pesti enak odstotek neumnih ljudi, torej tistih, ki sprejemajo odločitve, od katerih nimajo koristi in s katerimi praviloma škodijo samim sebi in še vsem drugim. Ne glede na to, ali gre za prazgodovinske, klasične, srednjeveške, kapitalistične, komunistične, socialistične ali moderne ali sodobne čase, ostaja dejstvo, da je v vsaki državi, ki se premika razvojno navkreber, neizogiben delež neumnih ljudi. Vendar ima ta država tudi nenavadno velik delež inteligentnih ljudi, ki jim uspe nevtralizirati uničujoče odločitve frakcije neumnih, da ne delajo vsesplošne škode, in hkrati ustvariti dovolj dobička zase in še za druge člane skupnosti, da napredek postane gotovost.

V državi, ki propada, je delež neumnih ljudi še vedno enak kot v prejšnjem primeru. Vendar človek lahko z zaskrbljenostjo opazuje množenje neumnih razbojnikov med tistimi na oblasti in servilnih nesamostojnih med drugimi, s čimer se neizogibno krepi uničujoča moč neumnih. In država gre v pekel. Zdaj smo tu.