»Ideološki opranoglavci«

Oblast skuša utišati pesmi upora 

»V času mojega obiskovanja gimnazije Bežigrad, pa taki ideološki opranoglavci niso imeli dostopa do poučevanja dijakov. In to v Jugi!« je na Twitterju 10. aprila zapisal minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Ob tem je delil članek Nove24TV z naslovom »Naravnost škandalozna indoktrinacija učencev Gimnazije Bežigrad: Učitelj, znani kantavtor Jani Kovačič, vabil na protivladni koncert!«, ki se je zgražal, da so glasbeniki, med njimi tudi že omenjeni Jani Kovačič, Jadranka Juras, Zlatko in Doša, nastopili na spletnem koncertu.

Pisce članka je zmotilo tudi, da je Jani Kovačič učitelj na Gimnaziji Bežigrad, ki so jo označili za »valilnico levih anarhistov«, tamkajšnji učitelji pa naj bi bili »izrazito politično angažirani«, ker so objavili pismo, v katerem so zapisali, da »v družbi primanjkuje demokratičnega dialoga, razraščata se nestrpnost in izključevanje vsakega, ki misli drugače kot tisti, ki imajo v rokah vzvode oblasti«.

Šikanirani pa niso bili le zaradi javnega izražanja svojega mnenja, temveč predvsem zato, ker so se v njem drznili izpostaviti z imeni in priimki. In to se ni zgodilo prvič. Seznam tistih, ki so jih oblast ali mediji blizu oblasti napadli, ker so bili javno kritični do vlade, je iz tedna v teden daljši. Na udaru so protestniki, kulturniki in profesorji, kdor koli se postavi zoper vladno politiko.

Minister Hojs je v tvitu Janiju Kovačiču torej očital, da v Jugoslaviji, ko je tudi sam hodil na Gimnazijo Bežigrad, »ideološki opranoglavci« niso imeli dostopa do poučevanja dijakov. Napadenemu kantavtorju in učitelju smo prebrali ministrov tvit, saj sam Twitterju ne posveča pozornosti in meni, da mu ga ne bi smeli niti novinarji. Kovačič je dejal, da ne ve, kje je bil Hojs, ko je v »Jugi« sam prirejal brezplačne koncerte za JBTZ in ko je v osemdesetih na lastne stroške nastopal za osvoboditev Janše.

Jani Kovačič se glasbeno udejstvuje od leta 1976, ko je imel prvi javni nastop na Filozofski fakulteti v Ljubljani; od takrat je nanizal vrsto družbeno-kritičnih pesmi, ne glede na režim, ki je bil na oblasti – tako v socializmu kot v kapitalizmu. »Trenutna oblast skuša izobčiti tiste, ki jim ne pojejo slave. A njihovo dojemanje umetnosti je skromno, saj seže le do domoljubne pesmi, kar je posnemanje tega, kar so promovirali tudi fašisti in nacisti. Tudi oni so namreč na ta način olupili ljudsko pesem,« je poudaril Kovačič. Meni tudi, da je ravno zaradi tega položaj kulturnikov danes tako slab, in čeprav današnji oblastniki tako radi kritizirajo prejšnji sistem, jih opominja, da so kulturniki lahko takrat dostojno živeli, danes pa životarijo.

»Slovencem manjka predvsem zgodovinski spomin. Kaj pa je bila partizanska pesem drugega kot protest? Se res nismo v vsem tem času nič naučili? Smo pozabili, da so v Ljubljano leta 1941 vkorakali Italijani?« se še sprašuje Kovačič, ki je že leta 2013 po padcu druge Janševe vlade izdal Besne pesmi, v katerih, tako pravi, je zapisal vse, kar se dogaja zdaj.

Zgodovina se ponavlja: bolj ko skuša oblast pesem upora utišati, glasnejša postaja. Kar pa ne pomeni, da glasovi upora zaradi izražanja svojih stališč ne utegnejo imeti težav. V javnosti, na delovnem mestu, z represivnimi ukrepi.