Ustavni sodniki ljubitelji orožja

Referenduma o zakonu o vojaških investicijah ne bo

Vprašanje, kdo ima v rokah oblast, je v demokraciji jasno. Oblast je v rokah ljudstva, izvaja se preko njenih predstavnikov, torej poslancev. Oblast ni v rokah kralja ali pa izbrane politične grupacije.

Referendumi so volitve o točno določenih vprašanjih, pravijo jim, da so institut neposredne demokracije. V Slovenji smo jih imeli kopico, vsebina nekaterih je bila smiselna, recimo referendum o vstopu v EU in Nato, spet drugi so imeli izrazito parcialne namene, najspornejši pa so bili tisti, katerih namen je bil politično izkoristiti to demokratično možnost, neozirajoč se na posledice. V Slovenji smo imeli, tudi z blagoslovom ustavnih sodnikov, referendume, ki so odločali o človekovih pravicah, referendume, kjer je večina odločala o pravicah manjšine.

Včeraj je ustavno sodišče izdalo ustavno presojo, kjer je pet ustavnih sodnikov pritrdilo državnem zboru, da je razpis referenduma o zakonu o vojaških investicijah ustavno nedopusten. Večina sodnikov je verjela vladi, da je stanje Slovenske vojske (SV) tako katastrofalno, da bi bilo kakršnokoli zavlačevanje vojaških nabav nevarno. Štirje ustavni sodniki se s tem niso strinjali. Ustavni sodnik Rok Čeferin je recimo zapisal, da je večina ustavnih sodnikov »premalo kritično sledila navedbam vlade in državnega zbora o tem, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni ustavni pogoji za izključitev referenduma«. Da gre torej, kot določa ustava, pri tem zakonu za »nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države« in v tem primeru referendum pač ni dopusten.

Bomo sedaj, ko ni referenduma, živeli varneje? Seveda ne, zakon, o katerem ne bodo odločali volivci, predvideva večletni investicijski cikel, orožje, ki ga kanimo kupiti, strelivo, oklepniki, helikopterji, bo v Slovenijo prihajalo počasi, ne jutri, ne pojutrišnjem, pač pa čez več mesecev in let. Referendum bi ta čas zamaknil za nekaj tednov, nič usodnega se ne bi zgodilo, če bi bil dopuščen.

Bomo sedaj, ko ni referenduma, živeli varneje?

Večina ustavnih sodnikov je brez vsebinske presoje zvesto sledila vladi. Minister za obrambo in predsednik NSi Matej Tonin sedaj napoveduje podpisovanje pogodb, v Slovenijo bo prišlo novo transportno letalo, sledili mu bodo oklepniki.

Upravičenost zakona o dolgoročnih vojaških investicijah ne zdrži trezne presoje. Orožje bi lahko vlada, če se je že tako odločila, kupovala na druge načine, recimo preko proračunskih postavk. Ali kot je zapisala ustavna sodnica Špelca Mežnar: »Rešitev problema finančno podhranjene in zato neoperativne vojske ni v prepovedi referenduma, pač pa v njenem rednem financiranju. Država, ki je svojo vojsko prignala na rob preživetja, se nanjo (celo v primeru napada ali vojaškega ogrožanja) ne bo mogla opreti nič bolj, kot se more država zanesti na zanemarjeni sistem javnega zdravstva in varstva za ostarele v primeru hude epidemije.«

Vlada bo sedaj pospešeno podpisovala orožarske pogodbe, v naslednjih letih naj bi Slovenija za orožje porabila 780 milijonov evrov. Pogodbe o tem naj bi podpisala ta vlada, ostale za njo jih bodo pač morale izvesti in financirati. Vsa ta nuja, ves ta večletni investicijski plan nakazuje možnost, da je bilo nekaj dogovorov o nakupu vojaške opreme neformalno že sklenjenih …

Volja volivcev je pri vprašanju orožarskih poslov nepomembna. Vojska je vedno kupovala in prodajala orožje, tako je bilo za časa rajnke JLA, kjer je Jugoslavija prodajala orožje obubožanim afriških državam, tako je tudi danes. V milijonski poslih je veliko možnosti za provizije. Nekaj zna o tem povedati Hans Wolfgang Riedl, gotovo kaj pa tudi Janez Janša …