26 tednov

Šestnajstega oktobra 2020 smo že drugič od pomladi zaprli vrata Fakultete za družbene vede in se preselili v virtualno okolje Zooma in podobnih spletnih orodij, kjer smo ostali vse do danes. Povod za moje pisanje je naraščajoča apatičnost študentov (in tudi moja), ki po 26 tednih – ja, prav ste prebrali! – ni prav nič presenetljiva.

Vse te tedne smo večinoma nemo opazovali dogajanje v vladi, ki naj bi sprejemala strokovno utemeljene ukrepe za obvladovanje epidemije covid-19. Kljub pomladni izkušnji in tako rekoč vsemu drugemu semestru, med katerim je veljal lockdown, nas je jesen očitno ujela povsem nepripravljene. Popravek, ne nas, ampak vlado. Na fakulteti smo se v skladu z navodili in smernicami vlade pripravili na izvedbo t. i. hibridnega pedagoškega procesa. Približno četrtina študentov bi bila fizično na fakulteti, drugi bi bili v pedagoški proces vključeni prek računalnikov. Oblikovali smo štiri varne tedenske »mehurčke«, ki se med seboj ne bi mešali. Sistem se nam pedagogom ni zdel optimalen, saj bi vanj morali vložiti precej truda zaradi usklajevanja predavanj v živo in prek Zooma. V predavalnici smo imeli četrtino skupine, tri četrtine pa so predavanje spremljale na daljavo. Tudi študenti nad hibridno izvedbo niso bili navdušeni, ker jim je bilo laže spremljati predavanje, če je predavatelj sedel pred zaslonom in se v celoti posvečal le njim. Vse te nevšečnosti in »porodne« težave so se hitro končale. Po zgolj 14 dneh hibridne izvedbe smo fakulteto zaprli. Pridno. Ubogljivo. Odgovorno, se nam je zdelo. Odgovorno do vseh ranljivih skupin (starostnikov, kroničnih bolnikov itd.), ki naj bi jih tako zaščitili.

To se je zgodilo le nekaj tednov po t. i. pedagoški klavzuri oziroma zboru vseh pedagogov fakultete, ki sta se je kot gostji udeležili tudi vodja strokovne skupine za covid-19 pri vladi, prof. dr. Bojana Beović, in resorna ministrica, naša stanovska kolegica, prof. dr. Simona Kustec. Iz njunega govorjenja je bilo razvidno, da je z upoštevanjem osnovnih pravil varnega obnašanja (maske, fizična razdalja, razkuževanje) prenos okužbe na fakulteti zelo malo verjeten.

Med pedagogi sta nastala dva tabora – eden se je zavzemal za predavanja v živo, drugi za absoluten prehod v virtualno okolje. V tistem času je bilo vprašanj več kot odgovorov, neznank veliko in deloma mi je uspelo razumeti tudi stališče tistih, ki niso želeli priti na fakulteto. Nekateri so sodili v ranljive skupine in so bili njihovi strahovi povsem utemeljeni, drugim se je zdel prehod v virtualno okolje preprosto boljša rešitev.

Smo visokošolski učitelji tako visoko vnetljiva in nevarna kategorija, da smo lahko tudi v osami pred računalnikom leglo okužbe?

Na »srečo« nas je vlada rešila dileme in nam enostavno prepovedala pedagoški proces v živo. Po samo 14 dneh hibridnega sistema smo kljub upoštevanju vseh ukrepov v celoti prešli v virtualno okolje. Zaprli smo se tako rekoč brez besed. Prepričana sem, da ni takrat nihče niti pomislil, da bomo 26 tednov kasneje še vedno točno tam, kjer smo obtičali 16. oktobra 2020. Kako je mogoče, da so vrata fakultete, kjer se je bilo po mnenju političnega in strokovnega vrha oktobra skorajda nemogoče okužiti (seveda ob upoštevanju osnovnih varnostnih ukrepov), še vedno zaprta? Kako in kdaj smo postali (in ostali) najnevarnejše žarišče okužb? Kako je mogoče, da smo doživeli proteste dijakov, to, da so morali zaradi njih plačati globo, in po besedah »naše« ministrice »njihov vstop v svet odraslosti in odgovornosti«, slovenske univerze z našo vred pa so v glavnem molčale in molčijo?

Opazujemo vedno večjo represijo policije, erozijo demokracije, uničevanje medijev, uničevanje demokratičnih institucij, predvsem pa uničevanje mladih življenj. Lomijo se duh mladih, njihova energija, zvedavost, želja po spoznavanju drugih, želja po spoznavanju novega, novih vsebin, širjenju obzorja ... Vse to se dogaja pred našimi očmi oziroma pred našimi zasloni ... Mi pa nič. Decembra je sicer prišlo v medije pismo protesta rektorja UL, a žal je bilo to tudi vse. Univerza je bila v zgodovini slovenskega naroda proaktivna, glas upora, glas razuma, avantgarda. Sedaj smo si pustili natakniti nagobčnik. Mi, ki naj bi bili intelektualci, ki vzgajamo bodoče intelektualce. Kje je glas profesorjev in kaj za vraga je z nami narobe? Gre res za odgovornost do ranljivih? Za strah za lastno zdravje in zdravje nam bližnjih? Ali pa morda za komoditeto? Apatičnost? Strah pred maščevalnimi protiukrepi vlade?

Še vedno pridno upoštevamo vsa navodila vlade, čeprav ta vsak dan znova dokazuje, da sta ji varnost in zdravje ljudi zadnja skrb. V teh dolgih 26 tednih so bili odprti vrtci, osnovne šole, gimnazije, tudi avtošole ... Ne vsi, ne ves čas, vendar so bili odprti, predvsem pa je seveda v veliki večini in z le redkimi izjemami delovalo gospodarstvo. Očitno se vsi strinjamo, da je sedenje z masko v na tri četrt prazni predavalnici res najnevarnejše in najbolj neodgovorno dejanje, ki bi si ga v teh občutljivih časih lahko privoščili. Bistveno bolj nevarno kot delo v proizvodnji, v trgovinah, v gostinskih obratih B2B. Kje so zdaj vsi tisti »za otroke gre« pridigarji? Ali pa morda študenti niso več nikogaršnji otroci?

Dovolj je. Dovolj in preveč. Šestindvajset tednov. Študentov ni več. Velika večina le še brezvoljno čaka, da bo vsega skupaj konec, da jih spustimo ven ... Ven iz vsega in od vsega. In da jim damo čim boljšo oceno, kot gre razumeti tiste izjemno redke – ko jih vsaj ne bi bilo – nastope »naše« ministrice. Farsa je, da po takem akademskem letu kimamo, da so študenti vseeno usvojili enako znanje in kompetence kot generacije pred njimi, in da uporabljamo za ocenjevanje njihovega znanja enake kriterije. To seveda niti približno ne drži. Ker ne more držati. Nedvomno so med predmeti velike razlike v načinu dela, ampak pri mojih predmetih s področja tujega strokovnega jezika je interakcija temeljnega pomena. In po dveh semestrih »zoomiranja« (oziroma treh, če štejemo še pomladanskega), interakcije ni več. Pasivno poslušanje, utrujenost, naveličanost, nesposobnost koncentracije. Upam si trditi, da tu prav velike razlike med predmeti ni. Ravno tako to ne pelje k usvajanju znanja in kompetenc. Mogoče bi se morali tudi mi za kakšen teden priklopiti na zoomovski urnik svojih študentov, da bi laže razumeli, kaj pomeni po ves dan bolščati v zaslon, dan za dnem, teden za tednom ... Se po Zoomu povezovati s kolegi, delati projektne naloge, študirati, brati gradivo online, pisati seminarske naloge, opravljati nastope, predstavitve, pisati izpite ... Za lahko noč pa se s prijatelji dobiti še na zoomovski, facetimovski ali kakšni drugi virtualni pijački. In če bomo zdržali štiri tedne, ne 26, si po mojem mnenju zaslužimo jabolko navdiha predsednika naše države ... Ali pa vsaj fototermin.

No, pa da ne bom tako pesimistična. Konec leta 2020 je posijala luč na koncu tunela. Luč, ki se ji reče cepljenje. V razpravo o cepljenju, dostopnosti in vrstah cepiva se ne bom spuščala, saj za to nisem strokovno usposobljena, dotaknila pa se bom sončnega 30. marca, ko smo zaposleni na naši fakulteti veselo in optimistično odkorakali na cepljenje.

Mogoče bi se morali tudi mi za kakšen teden priklopiti na zoomovski urnik svojih študentov, da bi laže razumeli, kaj pomeni ves dan bolščati v zaslon.

Predvidevam, da smo se številni odločili za to tudi ali morda predvsem iz želje, da bi lahko ponovno odprli vrata fakultete in vanjo sprejeli študente. Da bi mladim, ki naj bi bili zaradi virusa bistveno manj ogroženi, vrnili vsaj nekaj življenja. Študenti so v epidemiji plačali nesorazmerno visoko ceno in se za (vsaj) 26 tednov odpovedali večini študentskega življenja, ki so ga ob vpisu na fakulteto oziroma v višji letnik pričakovali. Številni so se morali vrniti domov k staršem, od katerih so se v preteklosti že finančno osamosvojili, številni se niso imeli kam vrniti, ker domače razmere za študij in življenje niso bile (več) primerne, številni tuji študenti so obtičali osamljeni in izolirani od študijskih kolegov, prijateljev, družine...

Vse to smo imeli – upam, da marsikdo med nami – v mislih, ko smo se šli prednostno cepit, čeprav (večinoma) ne sodimo v kakšno kritično kategorijo. Če ni tako in bomo še naprej sedeli pred zasloni računalnikov, potem je bila vse skupaj le farsa. Morda pa smo visokošolski učitelji tako visoko vnetljiva in nevarna kategorija, da smo tudi v osami pred računalnikom leglo okužbe in torej generiramo tretji ali pa 26. val epidemije. Dvomim.

Če dvomite tudi vi, vas prosim in pozivam, da nekaj storimo. Vsi skupaj. Odprimo predavalnice – pa četudi le za skupine do deset študentov. Zakaj bi bile laboratorijske vaje edina izjema? Zakaj se družboslovci uklanjamo temu potiskanju na rob družbe in univerze? Zakaj je oblikovanje kritičnega dialoga o problemih v družbi manj pomembno kot kemijski poskusi v laboratoriju, delo v ambulantah? Ali tudi sami verjamemo, da smo za družbo tako nepomembni? Zahtevajmo odprtje študentskih domov, da se študenti lahko vrnejo na fakultete. Zahtevajmo vrnitev življenja na fakultete. Zahtevajmo odstop resorne ministrice, ki je osebno omogočala razkroj lastnega resorja in dejavno sodelovala pri njem.

Verjamem in želim verjeti, da je velika večina pedagogov nad sedanjim dogajanjem in razpadom družbe zgrožena, da preprosto ne najdemo več besed in da po letu predavanj, konzultacij, izpitov na daljavo ter ob dodatnih psihičnih, socialnih, ekonomskih težavah, s katerimi se spoprijemajo tudi številni izmed nas, preprosto nimamo več energije. Verjamem, da nam ni vseeno za mlade, za akademsko svobodo Univerze, za njeno vlogo in pomen v družbi. Pa tudi, da si vsi – enako kot študenti – po svoje želimo samo še, da bi bilo vsega že konec. Žal je pot razvoja naše države trenutno zelo jasna, kot je jasno prikazana tudi vloga Univerze in intelektualcev. Ni je. Potrebujemo več šoferjev, mi pa smo nepotrebni in nezaželeni. In če se s tem ne strinjamo, bomo morali nekaj narediti, spremeniti, se oglasiti ... Ne enkrat, stokrat, tisočkrat, vsak dan znova. Postati moramo slišani in videni in naša proaktivnost naj bo za zgled tudi mladim, ki jih izobražujemo. Če se pokrijemo z blazino čez glavo, se bomo zbudili le še v večjo moro, kot je ta, v kateri zdaj živimo. Kot je v prispevku Otopelost in avtoritarizem zapisala Renata Salecl: »Zato še en korak, dragi moji. Še enkrat poglejmo, kaj res šteje, kam gremo.«