Zavračanje cepljenja

Jelko Kacin, vrli osamosvojitveni heroj, nekdanji veleposlanik, glavni govorec in še kakšen častni naziv bi se našel zanj, se je sredi januarja zaposlil v kabinetu predsednika vlade in postal državni sekretar za koordinacijo logističnega dela cepljenja proti covid-19. Izbira se je zdela logična, Kacin, prekaljeni mož s kopico izkušenj, naj bi bil jamstvo za to, da bo cepljenje v Sloveniji potekalo gladko in brez težav, »smooth«, kot bi temu rekli Angleži. Vlada je namreč prepričana, in tukaj se moramo z njo strinjati, da lahko epidemijo ustavi le dovolj velik delež precepljenih posameznikov. Naročanje ustreznega cepiva, cepljenje in prepričevanje ljudi, zakaj se je modro cepiti, bi morali to pomlad soditi med najpomembnejše politične naloge te vlade; zato jo tudi imamo, vlado namreč, da vodi družbo. Jelko Kacin pa je tisti mož, ki je najbolj odgovoren, da ta velika, logistično zahtevna operacija poteka, kot potekati mora.

A vse, kar je sledilo januarju, je velikanska zmeda.

Cepilna strategija se je vsak teden spreminjala. Najprej so cepili starostnike v domovih starejših občanov, potem starejše od 70 let, nato kronične bolnike, politike, tajnice, uslužbence v vladnih uradih, šolnike, univerzitetne profesorje, vojake pa znova starejše od 60 let, malo sem in tja ter vse počez, v eni občini dobro, v drugi slabo, včasih mimo vrste, drugič so cepilna mesta ostajala brez naročenega cepiva. Vsak teden so se pojavljale nove prednostne skupine teh in onih posameznikov iz kritične infrastrukture. Nazadnje se je vlada odločila, da bo cepila tudi mlade, ki se pripravljajo na maturo, a so se ji ti uprli. Namero za cepljenje je izkazalo manj kot 15 odstotkov maturantov, delež je osupljivo majhen.

Na očitke, da se cepilna strategija vseskozi spreminja, da ni logična in predvidljiva, je vlada odgovarjala, da gre za krivičen pogled. Cepilna strategija se ne spreminja, pač pa se prilagaja trenutnim razmeram.

Za primer te zmede poglejmo odločitve, ki so jih v Sloveniji sprejemali v povezavi s cepivom britansko-švedskega proizvajalca AstraZenece. Zapletlo se je že na samem začetku. Ker je bilo cepivo tega proizvajalca najcenejše, zdelo pa se je tudi, da bo hitreje od drugih dobilo dovoljenje Evropske agencije za zdravila, je ministrstvo za zdravje decembra naročilo velike količine tega cepiva, v drugem krogu pogajanj in nabav pa se je država odpovedala BioNTechovemu in Pfizerjevemu cepivu. Nato so se čez mesec začele pojavljati težave. Najprej so se razširili dvomi, ali je to cepivo učinkovito za ljudi, starejše od 65 let, potem so s cepivom AstraZenece začeli cepiti kronične bolnike in šolnike, Slovenija pa je dvignila starostni prag za uporabo te vrste cepiva. Nato so se začela pojavljati poročila o nenavadnih krvnih strdkih, nekatere evropske države so cepljenje ustavile, enako je sredi marca z nekajdnevno zamudo storila Slovenija. Sledil je nov preobrat. Devetnajstega marca se je s cepivom AstraZenece cepil ves državni vrh, vsi predsedniki, ministri, poslanci, šlo je za dejanje, s katerim naj bi ljudem vrnili zaupanje v cepivo. Slovenski politiki niso bili uspešni. Konec marca so v Nemčiji ustavili cepljenje mlajših od 60 let s tem cepivom. Pri nas so ravnali drugače, posvetovalna skupina za cepljenje je vladi zagotovila, da je cepljenje s cepivom AstraZenece primerno za vse osebe, starejše od 18 let, in to brez omejitev. Zmeda je sedaj popolna. Danska se je v celoti odpovedala temu cepivu, v Nemčiji z njim cepijo le tiste, starejše od 60 let, v Franciji starejše od 55 let, pri nas pa posebnih starostnih omejitev ni.

Četudi politiki radi uporabljajo izraz čredna imunost (ustreznejša je besedna zveza skupinska imunost), ljudje niso ovce. Morda razmišljajo napak, morda nimajo dovolj informacij, znanja, a razmišljajo s svojo glavo. Predvsem pa politiki ljudi ne smejo podcenjevati.

Namero za cepljenje je izkazalo manj kot 15 odstotkov maturantov, delež je šokantno majhen.

Od 6. do 7. aprila se je v Ljubljani, ki je državo že dlje opozarjala, da dobi premalo odmerkov cepiva, cepljenju s cepivom AstraZenece odreklo 1645 oseb, tretjina vseh, ki so bili pozvani na cepljenje. V Velenju je zaradi zavračanja cepljenja s cepivom AstraZenece »obtičalo« 700 odmerkov tega cepiva, zavrnili so ga kronični bolniki in starejši, ki so bili pozvani na cepljenje. V Celju je tega zavračanja manj – od 5 do 10 odstotkov poklicanih zavrača cepljenje s cepivom AstraZenece. Aleksander Rus iz mariborskega zdravstvenega doma opaža podobne trende: »Pojavljajo se dnevna odstopanja povabljenih. Ta številka variira, od kakšnih 30 do 50 odstotkov povabljenih ne pride na cepilno mesto.« Največ zavračanja je bilo v času, ko se ni vedelo, kaj se dogaja s cepivom AstraZenece, to zavračanje je prisotno še danes. »Pri ljudeh se pojavlja neka bojazen zaradi neželenih učinkov. Prebirajo medijske objave, iščejo po internetu in raje čakajo. Preveč je negotovosti, veliko nezaupanja. Ljudje so, namesto da bi se cepili s cepivom AstraZenece, spraševali, ali se lahko cepijo s cepivom ameriškega podjetja Johnson & Johnson. In zdaj se je, kot vidimo, zapletlo tudi pri njem. Res je sicer, da se pri vseh cepivih pojavljajo nezaželeni učinki, a gre za izredno nizko stopnjo tveganja.«

Natančnih podatkov o tem, koliko ljudi se ni odzvalo pozivu na cepljenje in kakšni so bili njihovi razlogi, NIJZ ne zbira sistematično.

Nasprotovanje cepljenju

Strokovni direktor pediatrične klinike in eden od najdejavnejših zagovornikov cepljenja dr. Marko Pokorn pravi, da je glavni razlog za razrast dvoma dejstvo, da je cepivo k nam prihajalo po kapljicah, prepočasi. »Spomnim se ljudi, zdravnikov, medicinskih sester, drugih zdravstvenih delavcev, kako veseli so bili, ker so se konec lanskega leta pri nas na pediatriji cepili s prvim odmerkom Pfizerjevega cepiva, pri nekaterih izmed njih se je pokazal tudi kakšen nezaželeni učinek, a so to sprejeli. Pri splošni javnosti je malo drugače. V grobem obstajajo tri kategorije ljudi. Eni so tisti, ki sprejemajo cepljenje in so mu tudi naklonjeni. Druga skupina, ki je največja, je previdna in opazuje, ni ne za in ne proti. Čisto na koncu spektra so nasprotniki cepljenja, ki so glasni in govorijo o teh in onih nevarnostih ter ponavljajo teorije zarote.« Pri covidu se uporabljajo nove vrste cepiva, med njimi so tudi vektorska, poleg tega v zadnjih desetletjih na svetu ne poznamo tako intenzivne kampanje cepljenja, kot se izvaja sedaj. Pri tako množičnem cepljenju pa se lahko precej hitro pojavijo zelo redki, v predhodnih raziskavah neprepoznani neželeni učinki. »Glavni problem je v spremembi percepcije tveganja,« še dodaja Pokorn. »Ljudje se sedaj bojijo neželenih učinkov cepiva AstraZenece, nekateri raje pragmatično čakajo. To počnejo, čeprav imaš ta trenutek bistveno več možnosti, da zaradi covida pristaneš na intenzivni terapiji, kot pa da ima cepljenje neželene učinke.« Pa bi lahko bilo drugače? »Verjetno bi bile lahko nekatere stvari pri nas bolje skomunicirane – še posebej, če bi imeli svoje, doma razvito cepivo. Poglejte Britance, zelo smotrni so bili, pri njih se je razvila celo neka patriotska navezanost na cepivo AstraZenece, ki je plod oxfordskega znanja.« Skupnostna imunost je nekaj, kar se lahko doseže le s cepljenjem ali z množičnim prekuževanjem. »V drugem valu smo videli, kakšna je socialna, ekonomska in zdravstvena cena množičnega prekuževanja.«

Imunolog Alojz Ihan je član vladne posvetovalne skupine za cepljenje. Prejšnji teden je javno kritiziral odločitev vlade, ker je ponudila cepivo maturantom. Dejal je, da je tej odločitvi nasprotovala večina članov strokovne skupine. Ali z drugimi besedami, odločitev o novi prednostni skupini so sprejeli politiki.

»Nikoli, ampak res nikoli v letu dni in enem mesecu ni bilo zaznati občutka skupnosti, partnerstva. Čustva ljudi so obravnavali kot čustva nasprotnikov. S tega stališča je odziv oblasti nezrel.«

V pogovoru za Mladino je bil malce prizanesljivejši: »Naša strategija cepljenja je posnetek angleške, na začetku je bila zelo preprosta, najprej se opredelijo tveganja, torej starost po letih in kronične bolezni, in nato se cepi po teh dveh kriterijih. To strategijo bi morali nastaviti in se je držati. Zaradi pomanjkanja cepiva pa je začelo predvsem izvršno politiko mikati, da začne uvajati izjeme. Vse te besede o kritični infrastrukturi, o tem in onem, so pač posledica dejstva, da je cepiva malo. Veste, s cepljenjem se da na hitro rešiti kakšen organizacijski problem, s katerim je povezanega veliko testiranja. Vprašanje mature je tipičen primer.« Se vsa ta zmeda pozna tudi pri zavračanju cepiva? »Strah pred cepljenjem ali zavračanje cepiva je po svoje povezan tudi z nasprotovanjem omejitvenim ukrepom, nekateri se upirajo nošenju maske, drugi cepljenju, vse to se vali kot nekakšna emocionalna gmota, ki vprašanje zdravja žal povezuje tudi z nestrinjanjem z oblastjo.«

Zaupanje

Pa je res tako preprosto? Je razlog za zadržanost pri cepljenju povezan le s težavami, ki se kažejo pri novih cepivih? V resnici ne. Družbo lahko prepričljivo vodiš samo tako, da jo vodiš z zgledom in da hkrati ljudi, ki jih nagovarjaš, spoštuješ. Janez Janša česa takšnega ne počne.

»Ljudje so naveličani avtoritarnega obnašanja. In nekateri ravnajo podobno kot ravnajo otroci,« razlaga psiholog dr. Aleksander Zadel. »Morda se to zdi nenavadno, naj razložim, kako deluje koncept nespoštovanja avtoritete. Starši se recimo po daljšem času avtoritativne vzgoje pojavijo z idejo, ki je morda dobra za otroke, pa jim otroci namenoma nasprotujejo. Na ta način pokažejo samosvojost, raje ravnajo v svojo škodo, kot da bi dali prav nekomu, ki jih je prej poniževal, ki mu ne priznavajo avtoritete. Vso to individualno psihologijo lahko preslikamo na širšo, družbeno raven.«

Seveda to ni edini razlog za zavračanje cepljenja. Drugi so težave, povezane z nastajanjem, prodajo in uporabo cepiv. Zadel pravi, da je dvom bistvo znanosti, a dvom o cepivu bi moral biti zavrnjen precej bolje. »Na koncu bi morala biti ravno oblast neka vez med stroko in javnostjo, pa naj bo ta oblast premier, minister ali Nacionalni inštitut za javno zdravje. In natančno tukaj se pokaže, kako slabo kadrovsko selekcijo imamo v naši državi.«

»Zaradi pomanjkanja cepiva pa je začelo predvsem izvršno politiko mikati, da začne uvajati izjeme. Vse te besede o kritični infrastrukturi, o tem in onem, so pač posledica dejstva, da je cepiva malo.«

Pri zavračanju epidemioloških omejitvenih ukrepov, pa tudi cepljenja torej ne gre vedno za razumsko presojo. Covid je zanimiva bolezen, ni neposredno nevaren kot kakšna ebola. In tukaj so, kakor še pravi Zadel, na preizkušnji človeško zaupanje, dinamika družbe, odnosi posameznika do lastnega zdravja, njegov odnos do avtoritete. »Ni nujno, da bo pri posamezniku vedno zmagala skrb za zdravje. Žal se pozablja, kako pomemben je občutek samopodobe, občutek lastne vrednosti, podcenjujejo se elementi osebnosti, ki so ključni za odločanje. Vse to pozablja oblast. Že od samega začetka bi morala enako pozornost, kot jo namenja avtoritarnosti, nameniti senzibilnosti, kako torej nagovarjati negotovo, ranjeno družbo, ki je pripravljena sprejeti veliko odrekanja, a le, če je ne obravnavajo kot neodgovornega paglavca.« Žaljivo obsojanje ljudi, ker dvomijo, ker nasprotujejo vladnim ukrepom, je napačna pot. Uporniški duh dela človeka tudi vitalnega. »Nikoli, ampak res nikoli v letu dni in enem mesecu ni bilo zaznati občutka skupnosti, partnerstva. Čustva ljudi so obravnavali kot čustva nasprotnikov. S tega stališča je odziv oblasti nezrel.« In dodajmo, tudi zelo nevaren. Paradoksalno je največji upor zoper vlado to, da upoštevaš omejitvene ukrepe, pa četudi se z njimi ne strinjaš.

V družbi je seveda vedno najbolj odgovoren tisti, ki ima v rokah največ družbene moči. In pomembno je, kako jo uporablja. In oblast namenoma ignorira opozorila epidemiologov. Epidemiologinja Alenka Kraigher je bila v izjavi za TV Slovenija zelo ostra: »Ko smo epidemiologi zaprosili, da bi imeli pomoč pri iskanju stikov, ni bilo uslišano. Torej, človek bi lahko rekel, da gre za neki način omejevanja dela epidemiologov, da se ne bi preprečevanje širjenja prehitro odvilo.« Ni edina, ki je takšnega mnenja. V torek zjutraj je iz vladne posvetovalne skupine že v drugo izstopil dr. Mario Fafangel, epidemiolog, ki je nedavni lockdown označil za »epski polom«. V daljšem pismu je zapisal, »da je resnično verjel, da bo v drugem krogu drugače. Drugače je res, slabše je.« Zmotilo ga je predvsem dvoje: zavračanje strokovnih ukrepov, ki jih je skupina predlagala vladi, pa tudi politika nasilja, ki jo kot izgovor za ustavitev epidemije uporablja vlada. »Kot epidemiologu se mi zdi naravnost grozljivo, da bom odločal o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje o čemerkoli na javnem (zunanjem) prostoru. Kot epidemiologu mi je namreč pomembno le to, da pri tej pravici upoštevajo strokovna priporočila o medsebojni razdalji in zaščitni maski, vkolikor razdalje med posamezniki ni. Jaz se boga ne želim igrati.«

O bogu in božji pomoči veliko razmišlja slovenski premier. V ponedeljek se je sestal s slovenskimi škofi, govorili so o ukrepih in obvladovanju epidemije. Lepo, a bilo bi bolje, ko bi premier upošteval mnenja stroke, ne pa mnenja cerkve. Epidemije ne moreš premagati z molitvijo in politiko represije.