Napaka, hujša od zločina

Pospešena dogajanja v naši geopolitični regiji, pri čemer imamo v mislih zdajšnji »non-paper« ter tudi siceršnje vmešavanje različnih držav v disfunkcionalne in korumpirane družbe na Zahodnem Balkanu, aktualizira velikokrat spregledan neizogibni zgodovinski problem tako imenovane politike interesnih sfer. Po Tukididu bi lahko rekli tiste politike, kjer se srečujeta »vest in moč«.

Razsežnosti dogajanja so priložnost za branje obsežne zgodovinske monografije jugoslovanskega disidenta in zgodovinarja Vladimirja Dedijerja z naslovom Interesne sfere, ki jo je avtor izdal pred dobrimi štiridesetimi leti.

Z njeno pomočjo si lahko pomagamo pri razumevanju temnih strani mednarodne politike, kot je tajna diplomacija, ki sta jo nekoč obsojala Lenin in tudi Wilson, in njenih drugih etično in politično problematičnih praks delovanja. Naj neskromno omenim, da je Dedijer v raziskovalni tim ob nastajanju dela poleg pronicljivega in izkušenega poznavalca mednarodne politike dr. Uroša Lipuščka povabil tudi pisca tega prispevka.

Fantomski non-paper

V zvezi s tako imenovanim non-paperjem sta predsednika vlade in republike močno precenila svojo vlogo in jo v luči predsedujoče države Evropski uniji v drugi polovici tega leta morda tudi zlorabila, kar pa niti ne bi smelo presenetiti. Vsaj ne tistih, ki jemljejo zgodovino resno in se spomnijo, da fantomski non-paper posnema že videne vzorce v zgodovini, ko se obstoj podobnih dokumentov ali zamisli najprej praviloma zanika, pozneje pa jih začnejo državne politike uresničevati.

Doslej je, še posebej po njegovi objavi, priznal, da ga je videl, le predsednik albanske vlade Rama, povsem verjetno pa je, da so ga imeli v rokah tudi številni drugi politiki v regiji, tudi slovenski, kar razkrivajo njihova igra besed in sprenevedanja, zdi se verjetno, da ga ima v svojem predalu tudi predsednik evropskega sveta Charles Michel.

Vsi udeleženci te zgodbe so del tistega, kar se je tudi v strokovni literaturi na tem področju uveljavilo kot »balkanizacija«, ki bi jo morala Evropska unija, če bi v resnici hotela ostati zvesta svojim ustanovitvenim ciljem in vrednotam, odločno zavreči kot zgodovinski anahronizem in namesto tega dati prednost težnjam ljudi, ki tam živijo, po blaginji in miru. Kar pomeni, da bi se morali v 21. stoletju, še posebej v Evropski uniji, odpovedati ravnanjem, kot jih je že Tukidid opisal v Peloponeški vojni, da lahko »močni zahtevajo, kar hočejo, šibkim pa preostane le to, da žrtvujejo, kar morajo«.

Kdo ruši EU?

V tem primeru, katerega politični cilj je dokončna dezintegracija nekdanje jugoslovanske federacije, gre v bistvu za nadaljevanje, lahko bi rekli tudi nadgradnjo zloveščega Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU) o spremembah in etnično zaokroženih etničnih (srbskih) ozemljih, da bi udejanjili Veliko Srbijo. Od Memoranduma so se na začetku vsi – od te iste Akademije do politike – distancirali, pozneje pa ga je srbska politika na čelu z Miloševićem praktično posvojila. Podobnemu vzorcu, obremenjenem s sintagmo »Velike«, so seveda sledili tudi drugod, v približno istem času tudi na Hrvaškem, Kosovu oziroma v Albaniji, in ga ne nazadnje uresničili tudi v sami Bosni in Hercegovini, ki je na koncu plačala najvišjo ceno v človeških življenjih.

Če bi se tudi tokrat ponovil mračni scenarij iz nedavne preteklosti, bi se z njim odprla Pandorina skrinjica, plameni vojne in z njo povezane nove človeške tragedije pa bi poleg BiH, kjer je še živ boleč spomin na več kot sto tisoč pobitih, zajeli še vsaj Črno goro, Kosovo in Makedonijo, kjer se v tem času povečujejo etnično in politično spodbujene napetosti. Zadnji čas predvsem iz notranjih razlogov odpira »makedonsko vprašanje« po zgledu iz časov komunizma tudi Bolgarija. Ob tem velja si zapomniti opozorilo Ernesta Hemingwaya, da vse »najprej poteka postopoma in zatem nenadno«.

Če bi se tudi tokrat ponovil mračni scenarij iz nedavne preteklosti, bi se z njim odprla Pandorina skrinjica in plameni vojne bi poleg BiH zajeli še vsaj Črno goro, Kosovo in Makedonijo.

Še eno krvavenje mehkega trebuha Evrope bi zagotovo načelo obstoj Evropske unije. Močna EU ni po meri Rusije in Kitajske, tudi Turčije ne (predvsem zaradi Bosne). Vse te države imajo v tej regiji svoje posebne interese. Pri čemer ne smemo pozabiti, da so se v času Trumpove vladavine tej nenačelni koaliciji, usmerjeni proti EU, pridružile tudi ZDA.

Stari francoski diplomat Talleyrand bi rekel, da gre pri risanju novih zemljevidov na Zahodnem Balkanu za »napako, ki je hujša od zločina«. Skrb zbuja to, da se številni najvplivnejši voditelji v EU delajo, kot da vsega tega ne vidijo, in še več, da finančno podpirajo države ter z njimi njihove avtokratske in skrajne desničarske politike, ki praktično rušijo EU.

Neprepričljiva sprenevedanja in spini

Kam na koncu pripeljejo politični scenariji in mešetarjenja velikih in manjših geopolitičnih igralcev, ki si prizadevajo ustvariti etnično, rasno ali religiozno čiste in teritorialno »zaokrožene« politične enote, sta pred tem v svojih knjigah dokazala Adolf Hitler in Alfred Rosenberg. Takratne politične elite so prav tako zatrjevale, da njuni deli nimata v Nemčiji nikakršnih možnosti za uspeh, kaj šele, da bi lahko bili povod za svetovno vojno. Po porazu tega apokaliptičnega zla leta 1945 se je človeška civilizacija zavezala k »nikoli več«. Na to se je kmalu pozabilo, kar so na svoji koži občutili v več državah sveta, med drugim tudi na tleh naše nekdanje države po njenem razpadu.

Ne glede na neprepričljiva sprenevedanja in retorične spine, to je zavajanja v zvezi z vlogo obeh slovenskih predsednikov pri promoviranju non-paperja, ki vrača Zahodni Balkan v čase, ko je spreminjanje mej ali »zaokroževanje« držav pripeljalo do krvavih morij, ni težko ugotoviti, kdo so njegovi vidni in manj vidni »statisti« in »režiserji«. Nekaj jih je mogoče videti pri dnevni svetlobi, še več pa se jih skriva v temi. Vendar bo tudi to glede na veliko zanimanje, ki jo kažeta regionalna in širša kritična evropska javnost, prav tako postalo slej ali prej vidno.

Ob tem naj spomnim na staro šalo o opitem človeku, ki išče ključe pod ulično svetilko. Ko ga mimoidoči vpraša, ali je prepričan, da jih bo našel na tem kraju, mu ta odgovori, da je povsod drugod tema. Lahko bi rekli, da v primeru non-paperja danes mnogi, od medijev do domačih politikov in tistih v Bruslju, v svojo škodo spominjajo na obnašanje omenjene opite osebe.

Od nacije nazaj k narodu

Kdo so protagonisti in inspiratorji non-paperja, o katerem pišemo, seveda ni treba ugibati in za to niti ni potreben doktorat zgodovinskih ali politoloških znanosti. Najverjetneje je njegovo »botrstvo« nameščeno v eni od vladnih palač v Budimpešti, pri čemer pa so tako ali drugače prej identične politične ideje in zgodovinsko nedokončane državne zamisli prispevali tudi drugi centri politične moči, in sicer v Beogradu, Zagrebu, Tirani in Sofiji.

To, da se je v tej zgodbi znašla Slovenija v vlogi nekakšnega kurirja, pomeni v najboljšem primeru strel v lastno koleno, ki jo bo zanesljivo kritično oslabil ali jo v najslabšem morebiti celo prikrajšal(?) za vodenje EU v drugi polovici tega leta. Slovenija bo to ceno morala plačati že na kratki rok za megalomanstvo in »napoleonsko« prevzetnost sedanjega predsednika vlade ter njemu podrejenega predsednika republike, oba ključni voditelji v starih članicah EU oziroma v Zahodni Evropi, da ne omenjamo ZDA, ta čas prej ko ne ignorirajo ali jima neposredno nasprotujejo. Pri tem se zavedajo, da delitve na Balkanu ne bi bile podobne morebitni ločitvi Škotske od Velike Britanije, temveč gre prej za to, da bi vojaški spopadi in kaos avtoritarnim in koruptivnim politikom, ki jih žene gola slast po oblasti, podaljšali rok njihovega političnega življenja.

Cena na dolgi rok se nanaša na politiko, ki po tridesetih letih vrača slovensko nacijo k (»nezgodovinskemu«) narodu, ki ga je sedanja oblast oškodovala za kredibilno mednarodno subjektiviteto. Po pospešeni razprodaji strateške družbene lastnine (velikih gospodarskih sistemov, bank, naravnih virov – vode itd.), ki se je začela že v prejšnjih vladah, doživljamo na koncu tudi razprodajo države ali, če uporabim za to neoliberalni novorek, njen nenadzorovani »outsourcing« tistim, ki dajo več, nekaj v državno blagajno in še več v zasebne žepe. Sicer pa se je treba vprašati, kaj bi pravzaprav prineslo pojavljanje »velikih« držav Sloveniji, ki takih ambicij nima in jih ne more imeti, v njeni soseščini za njeno varnost – ob sočasnem slabljenju Evropske unije, kaj šele ob njenem morebitnem razpadu, za kar si močno prizadeva nekaj velikih držav v svetu.

Če postane vprašljiva ena meja, postanejo problem vse obstoječe meje na evropski celini. Madžarska si želi odpreti vprašanje meja zaradi sebe in svojih teženj.

Globoko grlo: »Pojdite po sledi denarja.«

Na žalost to vprašanje presega geopolitični in varnostni racio obeh predsednikov, ki hodita po vroč kostanj za druge in sta potisnila v zgodovinsko pozabo, kaj je Slovencem po prvi svetovni vojni, če ne omenjamo druge, prineslo povezovanje italijanske in madžarske skrajne desnice, ki smo mu tokrat ponovno priča.

Zdi se, da nobeden od njiju ne da veliko na svoj ali na mednarodni ugled Slovenije, v ozadju so v resnici mnogo banalnejše reči. Kdo je, na primer, prvi pozdravil zamisli v non-paperju? Razumljivo, da Dodik iz Republike Srbske, v kateri »perejo denar« iz kupčij z orožjem med zadnjo vojno in si pri tem pomagajo z različnimi »kanali«, od katerih »prijedorski« še zdaleč ni edini. Kako je že v ameriškem primeru Watergata »globoko grlo« svetovalo novinarju Woodwardu: »Pojdite po sledi denarja.«

Gre seveda za sinhronizirano akcijo, ki se navezuje na več dogodkov in političnih akterjev v novejšem času, pa tudi na Braudelovo razumevanje zgodovine kot časovnega procesa »dolgega trajanja«, ki se, povedano z drugimi besedami, opirajo na stare nacionalistično obremenjene mitologije in travme na območju Srednje in Vzhodne Evrope. To velja še posebej za Balkan, o katerem je nemški kancler Otto von Bismarck leta 1888 izrekel večkrat citirano misel, da bo zaradi neke preklete neumnosti na Balkanu nekega dne v Evropi izbruhnila velika vojna.

Zli duh Trianona

Za najnovejšo inkarnacijo zamišljene teritorialne ekspanzije v naši geopolitični soseščini moramo šteti 100. obletnico Trianona, ki jo je madžarsko vodstvo na čelu z avtokratom Orbánom izkoristilo za objavo zgodovinskih zemljevidov njihove nekdanje ’velike’ države in z njo odprlo vprašanje njenih in posledično tudi drugih mej v Evropi. S tem se je odprlo tudi vprašanje meje s Slovenijo, ki je videti na tem zemljevidu najšibkejši člen. To skrbi toliko bolj, če upoštevamo, da je slovenski predsednik vlade v odnosu do madžarskega avtokrata v več pogledih v šibkejši oziroma podrejeni vlogi. Če postane vprašljiva ena meja, postanejo namreč problem vse obstoječe meje na evropski celini. Trianonski apetiti ostajajo še naprej na mizi, vendar potrebuje Budimpešta za njihovo potešitev precedens, prvi tak je na dosegu njene geopolitične roke, se pravi na Balkanu, in sicer na račun Bošnjakov, to je celovitosti Bosne in Hercegovine.

Tu lahko računa na podporo v regiji, v kateri si Orbán prizadeva zagotoviti vlogo regionalnega hegemona oziroma ’protektorja’. Pobeg nekdanjega korumpiranega predsednika makedonske vlade Gruevskega leta 2018 prek madžarskega veleposlaništva v Tirani v Budimpešto k Orbánu, zaradi kriminalnih dejanj pa mu utegne slediti še kdo iz drugih balkanskih držav, je eden od dokazov o tem, kdo vleče niti v regiji.

Verjetno se bodo promotorji te nevarne ideje po Janševem in Pahorjevem »testiranju terena« nekaj časa potuhnili, pospravili zemljevide v predale in (po)čakali na kako naslednjo ugodno priložnost.

Kar zadeva spremembo mej, je treba spomniti, da je Vučić že lani ponudil idejo o razdelitvi Kosova, tako da bi en njegov del priključili Srbiji, preostalo pa Albaniji. Takrat je Vučićeva ideja padla v vodo, ker sta ji nasprotovala Merklova in tudi Macron, ki sta se zavedala, da bi to vodilo v vojno na Balkanu, postopoma pa tudi v evropsko. Postavlja se vprašanje, zakaj sta oba ključna slovenska politika na to ’pozabila’ in na Zahodnem Balkanu še naprej postavljata že odgovorjeno vprašanje. Ob tem dodajmo, da v Macronu mnogi v Franciji, ki se bojijo prihoda Le Penove na oblast, vidijo zadnje upanje, da doma in v Evropi zaustavi populizem, nacionalizem in rasizem.

Nove »Srebrenice«?

Trump je bil sicer naklonjen spreminjanju mej, če bi se s tem strinjali vsi, vendar so bili plenilski politični apetiti onemogočeni z izvolitvijo Bidna, ki je v nasprotju s Clintonom vseskozi nasprotoval razpadu oziroma razkosanju BiH, do Bošnjakov goji celo poseben sentimentalni odnos. V zadnji številki ugledne revije Foreign Affairs profesor Yascha Mounk z Univerze Johnsa Hopkinsa in član sveta za zunanje zadeve, ki ima velik vpliv na oblikovanje Bidnove zunanje politike, opozarja, da so Češka republika, Madžarska, Slovenija in Turčija medtem opustile svojo privrženost ZDA in se obračajo k Rusiji in Kitajski.

Čeprav je Trump samo še bolj oslabil že prej načeto globalno hegemonijo ZDA, so akterji spreminjanja mej prehitro nasedli prepričanju, da se bo Amerika, ki je še vedno nezanemarljiva vojaška in ekonomska velesila, tako kot v Siriji, umaknila z Balkana. Podobno napako je v preteklosti naredil iraški diktator Husein, ko je zavzel Kuvajt, in to avanturo pozneje drago plačal, celo z glavo. Verjetno se bodo promotorji te nevarne ideje po Janševem in Pahorjevem »testiranju terena« ter drugih igralcev v ozadju za nekaj časa potuhnili, pospravili stare zemljevide v predale in (po)čakali na kako naslednjo ugodno priložnost.

Seveda tudi ne moremo pričakovati, da bosta oba priznala svojo proaktivno vlogo pri tem političnem pokru, ki bi, če ponovim, lahko Slovenijo stal predsedovanja EU. Pri tem je treba vedeti, da je šlo v resnici za »testiranje« tudi same EU, ki je pri »prvem« razpadanju Jugoslavije odigrala katastrofalno vlogo, izjema je kvečjemu Slovenija oziroma Brionska deklaracija, ki pa so ji pozneje sledila tudi neuspešna prizadevanja evropskega pogajalca in britanskega zunanjega ministra Davida Owna, podobna novejšim, da bi se na Balkanu na novo zarisale meje.

Poleg tega je madžarski avtokrat skupaj s Poljakom Kaczyńskim zagret zagovornik »čiste«, »krščanske« Evrope, v kateri ni prostora za muslimanski živelj, ne le v Bosni, temveč tudi drugod v Evropi. Ne gre sicer za kaj, česar nismo že videli v zgodovini Evrope, vendar je to razlog več za prebujene bojazni nekrščanskega življa za njihovo usodo. Te dni me je v zvezi z delovanjem mednarodnega Russllovega razsodišča poklical akademski kolega iz Sarajeva in me zaskrbljeno vprašal, ali se morajo Bošnjaki na Zahodnem Balkanu pripraviti na nove »Srebrenice«.

Orbánov ’cordon sanitaire’

Za ohranjanje in zavarovanje Orbánovega avtoritarnega režima je razumljivo, da potrebuje na Zahodnem Balkanu nekakšen »cordon sanitaire«, se pravi skupek bolj ali manj »mafijsko« organiziranih držav, predvsem pa njemu privrženih voditeljev, ki si bodo pri tem prizadevali tudi za svoje politične in materialne koristi. Če se bo Orbán dlje časa obdržal na oblasti, bomo lahko v prihodnosti videli več podobnih primerov, kakršen je bil prebeg bivšega predsednika makedonske vlade in Orbánovega privrženca Gruevskega, ki se je pred korupcijskimi obtožbami doma zatekel v Budimpešto, kjer uživa pravico do azila in se po pisanju mednarodnih poznavalcev ta čas ukvarja z »makedonskim vprašanjem«(!).

Za Orbánovo politiko bi lahko rekli, da se nekako vrača v predvestfalske čase (1688), tudi k teritorialni ekspanziji držav, kakršne so bile v preteklosti, vključno z versko spodbujenimi vojnami, ki so nedavno potekale v Bosni in Hercegovini in drugod v svetu. Gre za logično nadaljevanje politike in dejstva, kot ugotavlja oxfordski zgodovinar Timothy Garton Ash, da Madžarske ni več mogoče prištevati med demokracije, tej je to ’uspelo’ kot prvi članici Evropske unije. Demokracijo je odpravljala po metodi »rezanja salame«, ki jo v Sloveniji na podoben način kot Orbán izvaja Janša. Pojav avtoritarnih voditeljev v EU ne ogroža samo njihovih držav, temveč tudi legitimnost unije kot take.

Kaj čaka Slovenijo v prihodnje, če bo šla po tej poti? Verjetno nekaj podobnega, kot ugotavlja World Press Freedom Index za Madžarsko, da je ta država za časa Orbánove vladavine na področju medijske svobode v svetu padla na 89. mesto. Samo malo bolje gre drugi Orbánovi (iliberalni) politični zaveznici Poljski, ki je bila še leta 2015 uvrščena na 18. mesto, torej pred Britanijo in Francijo, lani pa se je znašla na 62. mestu. Naj omenim, da mojemu prijatelju Adamu Michniku, legendarnemu aktivistu gibanja Solidarnost in glavnemu uredniku Gazete Wyborcze, na primer grozi ta čas več kot 150 tožb.

Za ohranjanje in zavarovanje Orbánovega avtoritarnega režima je razumljivo, da potrebuje skupek bolj ali manj »mafijsko« organiziranih držav, predvsem pa njemu privrženih voditeljev.

Ne nazadnje pride politika odpiranja problema mej v Evropi prav tudi Orbánovemu zavezniku Putinu, za oba avtoritarna (»iliberalna«) politika je demokracija nesprejemljiva, in to iz dveh razlogov. Orbánu ustreza, ker ga podpira pri njegovem nasprotovanju v Trianonu določenih in po njegovem krivičnih mej, Putinu pa daje priložnost, da mednarodno legitimizira aneksijo Krima in zasedbo dela Ukrajine, ob tem pa si oba tudi dejavno prizadevata, da oslabita zgodovinski projekt EU, ker je ta nevarno privlačen za državljane obeh držav in pomeni tveganje za preživetje njunih režimov.

Usojena periferija

Za mednarodne odločevalce je presenetljivo in tudi absurdno, da se Slovenija v času, ko »slavi« 30. obletnico osamosvojitve od nekdanje države, s svojo politiko ponovno vrača na območje Jugoslavije oziroma Zahodnega Balkana ter se v bistvu odpoveduje nekdanjemu priseganju na evroatlantsko zavezništvo. V tem času lahko zato računa le na naklonjenost avtokratskih in kleptokratskih voditeljev v bližnjem srednjeevropskem in balkanskem okolju, od sebe pa odvrača najbolj vplivne in propulzivne članice EU in ZDA.

Sem lahko uvrstimo tudi zadnjo izjavo ruskega zunanjega ministra Lavrova, da ne zaupa kameleonski zunanji politiki Slovenije, ki jo vodi sedanja vlada. Skratka, zunanjepolitični domet Slovenije v tem času eksponentno upada in upajmo, da se bo ta retrogradni proces ustavil mnogo prej, preden bi dokončno zdrknil na tisto raven, ki jo je Slovenija premogla kot republika in narod, ko v prejšnji državi seveda ni uživala statusa nacije v polnem pomenu te besede.

Oba predsednika, če se tega zavedata ali ne, prestavljata slovensko prihodnost na Vzhod in na Zahodni Balkan ter doma ob podpori RKC restituirata družbene razmere in avtoritarno vladavino, kakršne so obstajale med obema svetovnima vojnama. Kolesa svetovne zgodovine se medtem namesto nazaj v preteklost v najbolj propulzivnih družbah vrtijo v smeri prihodnosti, ki bo, predvsem po zaslugi uvajanja zelenih tehnologij in umetne inteligence po meri človeka, zagotavljala preživetje planeta in človeštva. Recimo, da ostaja upanje, da se bo Sloveniji vseeno uspelo še pravočasno izviti iz objema usojenosti periferije, na katero nas obsoja današnja vladajoča politika, in da se mladim generacijam ne bo (več) treba odločati med 19. in 20. stoletjem v Sloveniji ali 21. na tujem.