Arhitektura, ki tiho podpira življenje

»Preoblikovanje že obstoječega daje možnost, da narediš več in bolje. Odloćitev za rušenje je sicer lažja, vendar zelo kratkoročna, saj pomeni zapravljeno priložnost. Z rušenjem se po nepotrebnem troši energija, zavrže material, predvsem pa se izgubi zgodovina,« je Anne Lacaton razložila, zakaj sta obnova in preoblikovanje že obstoječe arhitekture koristna in dobra za prebivalce, mesto in družbo. Poudarila je tudi, da ima rušenje negativne družbene posledice. Zanjo je rušenje akt nasilja. Prav zaradi tega stare stavbe raje obnavljata in jim dajeta povsem nove razsežnosti in pomene.

Francoska arhitekta Anne Lacaton (1955) in Jean-Philippe Vassal (1954) sta letošnja Pritzkerjeva nagrajenca. Na neki način presenetljivo ali pa tudi ne. Žirija je tista, ki se odloči, kaj je za neko obdobje pomembno, komu podelijo to prestižno nagrado. Predvsem pa je ključno, kdo so člani žirije. Trenutno je njen predsednik čilski arhitekt Alejandro Aravena, tudi sam Pritzkerjev lavreat (2016). O njem in njegovi arhitekturi smo v Mladini že pisali, tudi ko je bil komisar na 15. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Aravena je ob podelitvi Pritzkerjeve nagrade Lacatonovi in Vassalu zapisal, kako je prav v obdobju 2020/21 pomembno, bolj kot kadarkoli prej, da se zavedamo pripadnosti človeštvu in planetu. Treba je graditi občutek kolektivnosti in solidarnosti, pa najsi bo iz zdravstvenih, političnih ali socialnih razlogov. In kot v vseh sistemih, ki so med seboj povezani, je potreben »fair play« – biti moramo pošteni do okolja, do človeka in njegove humanosti ter predvsem do prihodnjih generacij. Aravena in člani žirije menijo, da Lacatonova in Vassal to dobro razumeta in si za to tudi prizadevata z vso občutljivostjo in strokovnostjo.

Srečala sta se na začetku sedemdesetih let v času študija na Visoki šoli za arhitekturo in krajinsko arhitekturo v Bordeauxu. Anne je nadaljevala študij na Univerzi Bordeaux Montaigne (1984), Jean-Philippe pa je šel v Niger, kjer se je preizkušal v praksi in deloval na področju prostorskega načrtovanja. Pravzaprav je zanimivo, da se je njuna skupna zgodba začela prav v Afriki, kjer sta razvila svojo doktrino. Anne je Jean-Philippa v Afriki večkrat obiskala in kmalu sta v Niameyu v Nigru sodelovala pri prvem skupnem projektu, v katerem sta uporabila lokalne materiale ter v preprostosti našla izziv in odgovor. Zanju je dobra arhitektura tista, ki je odprta za življenje, uporabna in prijazna, ki vsebuje razsežnost lepega ter tiho podpira življenje, ki se bo naselilo vanjo.

Z njunimi arhitekturnimi postopki smo se v Sloveniji seznanili pred dobrim desetletjem v strokovnih člankih arhitekta dr. Miloša Kosca. Že v svoji diplomski nalogi se je ukvarjal z njunim delom kot primerom »pozitivne pasivnosti« v arhitekturi ter nam predstavil njuno prenovo trga Place Léon Aucoc v Bordeauxu iz leta 1996. Arhitekta sta dobila naročilo, naj prenovita javni prostor, trg, ki je bil del starega delavskega naselja. Prostor ni bil nič posebnega, zgolj drevesa in klopi. Mestne oblasti so bile prepričane, da prostor ponuja dobre možnosti za prenovo, in pričakovale so arhitekturno spremembo. Arhitekta pa sta ob ogledu lokacije ugotovila, da prostoru pravzaprav nič ne manjka. Odločila sta se, da ga pustita takšnega, kot je, in samo napišeta navodila, kako naj se ta prostor ohranja v svoji tedanji obliki. S tem »pasivnim« odnosom do obstoječega stanja na trgu v Bordeauxu sta Lacatonova in Vassal dokončno določila svoj umetniški credo in princip dela. Kosec je ob novici, da sta prejela Pritzkerjevo nagrado 2021, zapisal: »Ravno Lacaton in Vassal sta arhitekta, ki sta moji generaciji večkrat dokazala, da prostorski in družbeni razvoj ni enak spodbujanju nepremičninskih špekulacij, odetih v bolj ali manj bleščeče plašče, in da arhitektova vloga ni obsojena na servilno izpolnjevanje projektnih nalog.

Nagrada ravno ob pravem času torej, četudi je čas za nagrado in uradno prepoznanje Lacaton & Vassal pravzaprav primeren kadarkoli, ker gre za arhitekta, ki sta bistveno zaznamovala možnost poklicnega delovanja in razmišljanja v času ‘po koncu zgodovine’ od devetdesetih let do danes.« Njuna odločitev za navidezno pasivno držo je bila drznejša od katerekoli radikalne prenove ali nove gradnje, in kot takšna je bila bolj provokativna za arhitekturno stroko kot za naročnika. Ob tem so potekale strokovne razprave, ali je to sploh arhitekturni projekt. Njuna naklonjenost preprostim rešitvam in hkrati njun socialni angažma sta zelo pomemben impulz za sodobno »družbo izgubljenih vrednot«. S tega vidika je Pritzkerjeva nagrada povedna, saj je vsaj za nekaj trenutkov preusmerila pozornost svetovne javnosti s tako imenovanih velikih arhitekturnih projektov k skromni in trajnostno naravnani arhitekturi. Kosec tudi izpostavlja, kako se njuna arhitektura upira formalizaciji in kodifikaciji. Oblika in nove tehnologije zanju niso alfa in omega, njuna arhitektura je prej zavezana darežljivosti in solidarnosti. »Lacaton & Vassal nas bolj kot o mamljivih podobah učita o metodah, kako lahko danes kljub vsemu še vedno ustvarjamo arhitekturo, ki spreminja svet okrog sebe,« je prepričan Kosec.

Lacatonova in Vassal sta studio ustanovila leta 1987 in doslej uresničila več kot 30 projektov v Evropi in zahodni Afriki. Njuna arhitektura ni bleščeča in ikonična kot arhitektura nekaterih arhitekturnih svetovnih zvezd (Zaha Hadid, Rem Koolhaas, Norman Foster, Jean Nouvel, Renzo Piano, Frank Gehry ...), ki so bile do nedavnega vajene prejemati najvišje svetovne arhitekturne nagrade. Nasprotno, njuna arhitektura je preprosta in nekako ponižna. V zadnjih letih sta se ukvarjala s prenovami, revitalizacijami in sanacijami tudi velikih projektov, predvsem stanovanjskih blokov, zgrajenih v 60. in 70. letih, ki so se pokazali kot neuspešni in so z leti postali degradirani ter hkrati tudi vzrok za družbeno segregacijo v brezdušnih soseskah iz sredine 20. stoletja. Vrstile so se njune obnove starih stanovanjskih blokov v Parizu in Bordeauxu, pri katerih sta si prizadevala povečati bivalne prostore, jih odpreti svetlobi in razgledom. Ob tem sta imela v mislih svetlobnost in prostornost starih steklenih rastlinjakov, hkrati pa sta proučevala, kako omogočiti čim naravnejše prezračevanje in hlajenje bivalnih prostorov. Leta 2012 sta obnovila znamenito galerijo Palais de Tokyo v Parizu in ustvarila nekako nedokončan prostor, ki umetnikom in kuratorjem omogoča oblikovanje razstav in dogodkov različnih umetniških praks in medijev. Projektov se lotevata tako, da najprej proučita zgodovino obstoječega, ocenita vrednost in nato določita, kaj je treba storiti, kaj zamenjati, kje dopolniti in kje morda kaj odvzeti.

Lacatonova in Vassal sta v tridesetih letih delovanja oblikovala in projektirala zelo različne stvari – od zasebnih hiš in stanovanjskih blokov (predvsem prenove starih blokov) pa do kulturnih, izobraževalnih in znanstvenih ustanov. Pri načrtovanju bivalnih prostorov in tudi javnih prostorov ter pri urbanih razvojnih projektih raziskujeta vzdržnostne dejavnike, upoštevata obstoječe strukture in možnosti v prostoru. Predvsem pa si prizadevata obogatiti človekovo življenje z radodarnostjo in velikodušnostjo, ki omogočata svobodno rabo. V svetu kapitala in dobičkov sta zmožna ustvariti dobro arhitekturo tudi za malega človeka ter poskrbeti za socialni, ekološki in trajnostni ekonomični vidik razvoja mest in naselij. Vassal je z nami delil misli o dobri arhitekturi: »To je prostor, kjer se zgodi nekaj posebnega, kjer se želiš smejati, samo zaradi tega, ker si tam … je tudi razmerje z mestom, razmerje s tem, kar vidiš, in je prostor, kjer si srečen, prostor, kjer se ljudje počutijo dobro in udobno, prostor, ki te napolni s čustvi in ponuja užitek.«