Vlada zavrača pošiljke STA

Oblastnikom ni mar za ugled države

Vlada se pred očmi razjarjene svetovne medijske javnosti še dalje poigrava s Slovensko tiskovno agencijo na najbolj pobalinske načine, pri čemer se dobro zaveda svoje pozicije moči in neskončne stiske novinarjev STA. Pri tem ji ni mar za ugled ne zase ne za državo, to je že jasno.

Tokrat je sledila inovativni domiselnosti predsednika Janeza Janše, ki pred letom dni preprosto ni odprl kuverte z nepreklicnim odstopom svojega ministra Aleša Hojsa, s tem pa tudi ne njegovega dejanja; čeprav je vodstvo STA poskusilo še z zadnjim dejanjem izločanja sfabriciranih razlogov, s pomočjo katerih Ukom in Uroš Urbanija že skoraj štiri mesece zavračata plačilo STA za opravljanje javne službe, je pošiljka z zahtevano dokumentacijo bila fizično vrnjena z abotnim pojasnilom, da ni pravilno naslovljena.

Načrt je jasen: popolno fizično in finančno izčrpanje

V maratonski igri živcev, kjer je jasno zgolj, da sta Janša in Urbanija prevzela vlogo neutrudne mačke, ki se sadistično poigrava z mišjo do njene popolne fizične izčrpanosti, je v bistvu kolateralna žrtev nič hudega sluteč dostavljalec pošte, čeprav je tudi Pošta Slovenije od nedavnega v varnih rokah SDS z novim direktorjem Tomažem Kokotom, več kot očitnim pravovernim nadomestilom za sicer enako njihovega, toda na trenutke manj poslušnega Borisa Novaka.

Formalni argument, češ da je bila pošiljka napačno naslovljena, čeprav je vladni UKOM seveda lociran na istem poštnem naslovu kot slovenska vlada, je strogo vzeto nepomemben, a tudi formalno neznosen:

»Tudi če je bila dokumentacija poslana na napačen naslov, bi morala biti odstopljena pristojnemu organu, ne pa vrnjena,« je na twitterju opozoril Janez Pogorelec iz stranke NSi. Tudi vodstvo STA je kabinetu predlagalo, naj na vladi dokumentacijo Ukomu odstopijo sami. Pravnik Rajko Pirnat pa je za STA ocenil, da je vodstvo s tem, ko je dokumentacijo poslalo predsedniku vlade, ravnalo povsem v skladu z veljavnim zakonom o vladi.

Urbanija predlagal pošiljanje na vlado

Tako Pogorelec kot Pirnat zavračata postopanje oblastnikov, vsak s svojo razlago: prvi s podukom na račun ravnanja vlade, drugi z argumentom, da je naslovitev na vlado bila zakonsko ustrezna. Zakon o splošnem upravnem postopku v 65. členu pravi tole: »Če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki.« Vlada bi torej morala dokumentacijo predati svoji službi.

Še več, kot je spomnila POP TV, je Urbanija v preteklosti večkrat izrecno omenil, da je lahko zahtevana dokumentacija dostavljena tudi na vlado, recimo: »Ni treba, da jih izroči Ukomu, če misli, da jih pač ne sme nam izročiti. Lahko pa bi jih vladi.« in »Skratka, v dobrobit Slovenske tiskovne agencije mislim, da je nujno, da direktor, tudi če ne želi Ukomu izročiti dokumentov, da jih potem da vladi.«

Najbrž je odveč ugotovitev, da mu pač ni verjeti na besedo.

V čem je težava?

Najmanj iz še dovolj sveže poučne epizode tisočerih laži Donalda Trumpa, ki so jih novinarji v ZDA (Washington Post, New York Times) zelo podrobno popisali in katalogizirali, bi se morali naučiti, da s pričakovanjem resnicoljubnosti od popolnoma moralno bankrotiranih oblastnikov ni mogoče doseči ničesar.

Tam, kjer pričakujemo minimalne etične standarde ravnanja politike in običajne komunikacijske ali celo poštne (!) uzance, se po dovolj obsežni izkušnji številnih ponovitev pokaže, da smo ravnali naivno in skrajno optimistično. Pri kom je potemtakem dejansko problem? Povedano drugače, ne gre za to, da bi morali nehati opozarjati na manipulacije, prav nasprotno, toda manipuliranje se v dispozitivu problema obrača proti tistemu, ki se čudi in naivno pričakuje, da ga morda ne bo deležen.

Katalogizacija laži, manipulacij in značajskih podlosti so bolj slabo tolažilno opravilo za nekoga, vpletenega v dogajanje, ampak ob zadnjem pobalinskem obnašanju ob »zapletu« okoli dokumentacijske pošiljke bi v »vojnih igrah z mediji«, ki jih izvaja avtoritarna oblast, v končno spoznanje vsakega novinarja moralo preiti nekaj takšnega: na karto zaupanja je v odnosu do oblasti nesmiselno igrati, vsakršno dejanje bo potencialno zlorabljeno, akterji pa ponižani in osramočeni.

Tudi pred očmi najširše mednarodne javnosti, kajti občutkom sramu in varovanju svojega, kaj šele ugleda države, so se oblastniki že zdavnaj odpovedali.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**