Politični razred se je zaprl v odmaknjeno strankarsko življenje

V celoti objavljamo govor Mihe Zadnikarja na protivladnem protestu ob Dnevu upora proti okupatorju

Dober dan in lep večer, tovarišice in tovariši! »Dan upora proti okupatorju« je regresija; cenzura. 

Upor je, prvič, veliko manj kakor odpor, ki je zanj nujno, da ne prizna in ne dovoli nobenih pogovorov in pogajanj s sovražnikom; drugič — s preimenovanjem se zničita pomen in bistvo Osvobodilne fronte. Danes, desetletja po preimenovanju, je nauk Osvobodilne fronte (OF) močno ogrožen. Slepi protikomunizem, zgodovinski revizionizem in nagib k avtošovinizmu, po katerem domači zgledi nimajo nikakršne veljave, mu odjemljejo vso čast in slavo.

Z naukom Osvobodilne fronte nimamo v mislih zgolj oblikovanja državnosti in suverenega, avtonomnega ravnanja v zgodovinskem procesu antifašizma, pač pa tudi in predvsem vse tisto, kar objema slavna IV. temeljna točka: Na Kocbekov predlog naj bi namreč »Osvobodilna fronta z aktivizacijo slovenskih množic preoblikovala slovenski narodni značaj in ustvarila nov lik aktivnega slovenstva«. To se ji je v dobršni meri tudi posrečilo. Iz zmede, ko so tik pred nacifašističnim napadom na Jugoslavijo odpovedale vse (meščanske) stranke, je prav aktivnost veličastno, pretanjeno in pretkano organizirane gverile, »najstrašnejše teroristične organizacije, ki se je z njo kdajkoli soočil kakšen okupator« (Javoršek) tukajšnjemu človeku omogočila, da je stopil na svoje, začel razmišljati v svežih koordinatah, si pridobil zgodovinski ponos in samega sebe v kulturi lahko uzrl radikalno drugače. Kot človek, pred katerim so številne možnosti in prihodnost.

Danes nam vladajo in ukazujejo ljudje, ki tega nočejo razumeti. Osvobodilna fronta je postavila temelje za vse institucionalne in neinstitucionalne reči, kar jih še danes poznata in gojita živa kultura in umetnost. Postavila je javne zavode, iznašla sistem financiranja, omogočila razmah ustvarjalnosti. Tudi kadar je koga v polpretekli zgodovini zmotila nomenklatura, tudi kadar so bila kakšna dejanja toga in okorela, je Osvobodilna fronta pomenila zanesljivo zatočišče in enkratno izhodišče. Njena nadaljevalka, Socialistična zveza delovnega ljudstva je bila v svetovnem merilu unikatna platforma, skoz katero sta »ideologija in politika dobili v družbi podobno mesto in vlogo kakor znanost in kultura« (Kardelj).

Današnja nomenklatura besno zahteva, da se politika znova odmakne od prebivalstva. Politični razred se je zaprl v že videno in za premnoge med nami preživeto, odmaknjeno strankarsko življenje. Ihtavo, v strahu prezira vse priložnosti in kraje, na katerih bi bilo možno izvajati svežo politiko, oblikovati drugačne značaje. Tudi zato smo tukaj. In živa kultura in umetnost sta z nami zato, da se vnovič spomnita na enkraten prelom, ki jima je odprl možnosti tako za institucije kakor za alternativo, desetletja razmaha in duhovne rasti, s čimer bi mračnjaki najraje opravili in nas vrnili v neki baje neproblematični svet, v red pred socialno revolucijo. V gnevu spričo totalitarnih stremljenj, izrinjeni tako od ekstremnega sredinjenja kakor od populistične skrajne desnice se spomnimo na sijajno odločitev Slovenskega narodnega gledališča, da leta 1944 na osvobojenem ozemlju izvede Molièrovo komedijo v (baročnih) kostumih, izdelanih iz padalske svile. Od tega eklatantno revolucionarnega dejanja ni in ne more biti več poti nazaj.

Vztrajajmo do dneva, ko se bo razleglo: »Od danes so spet dovoljene in zaželene sanje! Svobodno, odgovorno in smelo oblikujmo nove like in figure. Za to imamo že doma več ko dovolj gradiva in priložnosti.«

Zdravo in srečno!

Miha Zadnikar,
sociolog kulture