Z uporno, dvignjeno glavo

V resnici je bilo veliko perverznega, praznega, žaljivega v tem, da je država na svoj praznik upora proti okupatorju na silo in s političnim motivom združila usodo treh nepovezanih ljudi – Alojza Grozdeta in Franceta Balantiča, oba je vihar usode ali lastno prepričanje potegnilo na domobransko stran, in Karla Destovnika Kajuha, pesnika upora, ki se je s partizansko XIV. divizijo odpravil na Štajersko in februarja 1944 umrl le streljaj od svojega doma.

Kdor praznik upora proti okupatorju povezuje le s komunizmom, revolucijo in Sovjetsko zvezo ali pa tudi s povojnimi poboji in nikoli zares izrečeno obsodbo kolaborantstva, pač ne ve, da zgodovina ni za nazaj izpolnjujoča se prerokba, ravna črta v isti smeri, ampak je to večplasten in zapleten klobčič usod držav, nacij in predvsem ljudi. Vse to je jasno vsakemu razmišljujočemu človeku, in če to ni jasno tistim, ki vodijo našo državo, je mogoče le dvoje: ali niso dovolj sposobni za opravljanje te funkcije ali pa preprosto namenoma prikrajajo zgodovino. Lahko pa počno, to je v slovenskem primeru očitno, tudi oboje hkrati.

A čeprav je državi, njeni vladi, vsem politikom, ki oportunistično podpirajo Janeza Janšo, za zgodovino malo mar, čeprav jim je malo mar, kaj je pomenilo to, da so tistega 27. aprila 1941 ljudje različnih političnih prepričanj in tradicij sklenili, da se uprejo zli sili, ki kani uničiti slovenski narod, je vse to dobro vedela res velikanska množica več tisoč posameznikov, ki so v torek na Prešernovem trgu začeli še enega izmed številnih pohodov za demokracijo. Upreti se ne pomeni zgolj zagovarjati svoje interese, pač pa je to državljanska odločitev vseh tistih, ki z grozo opazujejo, kako hitro se v tej državi krhajo stebri demokracije. Stebri svobodnega sveta, za katerega so se navsezadnje borili danes vedno bolj zaničevani partizani.

Na Prešernovem trgu je bilo popolnoma jasno, da, kot je zapisal Kajuh, ljudje niso le krhke bilke, ki po toči ovene, tudi niso le številke, pač pa ljudje. Ljudje, utrujeni od epidemije, vladnih manipulacij, prepovedi in zapovedi, utrujeni od kaznovanja, izolacije, poniževanja, utrujeni od žalitev in groženj, so stopili na plano, na trg in se postavili za demokracijo in za solidarnost. Vsi skupaj in vsak izmed njih. Ko se bodo zbrali naslednjič, jih bo še več.

In kaj medtem počne vladna politika? Tvita. Govori o morilcih in širjenju epidemije. O tihotapcih migrantov. O pijavkah, prisesanih na davkoplačevalski denar. Na očeh ima plašnice, z rokami si zatiska ušesa. »Nori kralj« se ne bo spremenil. Odstavijo ga lahko samo stranke, poslanci, ki ga podpirajo. Ljudje bodo še prihajali. S kolesi, peš, s transparenti, zvonci, z uporno, dvignjeno glavo. V pravih demokracijah lahko oblast zamenjaš le v parlamentu in na volitvah.

Naj si ta vlada laže, naj se izmika, naj prepričuje samo sebe. Že zdavnaj je izgubila podporo množic, podporo ljudi. Njen čas se izteka.