Načrt, ki zbuja resno skrb

Načrt za okrevanje in odpornost, ki ga je Slovenija prejšnji teden poslala evropski komisiji in je nastajal pod taktirko ministra za razvoj in kohezijsko politiko Zvonka Černača, vsebuje za skoraj tri milijarde evrov manj projektov in investicij, kot bi jih lahko. Problematičen pa ni le obseg projektov. Takšna sta tudi vsebina nekaterih prijavljenih projektov in dejstvo, da so bili nekateri razvojni projekti očitno zavestno spregledani. »Institut ’Jožef Stefan’ kot institucija ni bil vabljen k predložitvi ali predstavitvi projektov,« nam je ta ponedeljek odgovoril direktor instituta prof. dr. Boštjan Zalar. Na vprašanje, ali imajo projekte, ki bi sodili v Načrt za okrevanje in odpornost, pritrjuje, izpostavlja zlasti Center za nove tehnologije. »Za ta večji infrastrukturni projekt imamo že več let pripravljen načrt,« odgovarja in dodaja, da želijo sredstva zanj dobiti iz evropskih skladov. »Iz perspektive naše osnovne dejavnosti, raziskovanja, se nam zdi, da bi bil dokument lahko zastavljen bolj ambiciozno. Računamo pa, da bo mogoče projekte, vezane na raziskovanje in razvoj, ki niso prišli v Načrt za okrevanje in odpornost, vključiti v sredstva evropske kohezijske politike,« upa Zalar.

Primer največjega javnega raziskovalnega zavoda je simptomatičen. Razgalja povsem zgrešen način nastajanja pomembnega dokumenta.

Ko je Slovenija 21. junija lani dobila zeleno luč za črpanje 10,5 milijarde evrov za pokoronsko obnovo, je to predsednik vlade Janez Janša predstavil kot osebni triumf, kot »izkupiček, verjetno najboljši do zdaj«, kot »ambiciozen dogovor, ki je pomemben s finančnega in psihološkega vidika«. Dobra polovica tega denarja je (bila) vezana prav na Načrt za okrevanje in odpornost. Načrt, ki smo ga v Bruselj oddali prejšnji teden in bo zdaj dva meseca v presoji, pa predvideva črpanje 2,5 milijarde evrov, od tega 1,78 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 666 milijonov evrov posojil.

Medtem ko zdaj Janše ni nikjer, skuša minister Černač skromen obseg investicij predstaviti kot strateško odločitev. Skoraj kot nekakšno slovensko »sporočilo« Bruslju, da je za Slovenijo premalo transparenten glede najema posojil, zaradi česar se je država raje zadolžila pri mega finančnih institucijah na trgu. A to je piarovski spin. Iz osnutka drugega vladnega dokumenta, to je Programa stabilnosti 2021, iz začetka aprila letos je jasno, da je vlada še pred nekaj tedni računala na dvakrat tolikšno financiranje s posojili (1,2 milijarde evrov), kot je na koncu pristalo v načrtu. Pravi razlog za krčenje načrta v zadnjem tednu aprila je bila zlasti izločitev projektov, ki jih je Černačeva ekipa skušala podtakniti v načrt, čeprav so v popolnem nasprotju s cilji načrta – zlasti z zelenim prehodom. In pri tem ni uspela.

Tak primer so ceste. Černačeva ekipa je pred meseci v poglavje »Trajnostni in zeleni prehod« med projekte nizkoogljičnega krožnega gospodarstva uvrstila gradnjo in širitev cest s pojasniloma, kot sta, da gre za pohitritev cestnega javnega potniškega prometa ter da tekoč promet znižuje porabo energentov in posledično emisije onesnaževal. A v Bruslju niso nevedni in naivni. Ceste so tako morale ven iz načrta, da se je delež zelenih naložb v načrtu vsaj približal zahtevanim 37 odstotkom. Slovenska strategija »nadmudrivanja«, žal le ta izraz opiše ravnanje vlade, to je barvanja netrajnostnih in fosilnih projektov v zelene, je dobila mednarodno klofuto že marca, ko je platforma Green Recovery Tracker, ki združuje strokovnjake s področja trajnostnih projektov, v slovenskem načrtu pripoznala zgolj pet odstotkov zelenih naložb in ga ocenila kot najslabšega med 15 nacionalnimi načrti.

Beseda rast se v načrtu pojavi 1115-krat, beseda narava šestkrat, od tega trikrat kot »narava investicije« ali »narava reforme«.

Slovenija je sicer načrt za odpornost in okrevanje oddala sočasno z Belgijo, Avstrijo in Italijo, ki so prek načrtov priglasile za 5,9 milijarde evrov, 4,5 milijarde oziroma Italija kar za 191,5 milijarde evrov projektov. Poljska, denimo, jih je priglasila za 36 milijard evrov, Nemčija za 27,9 milijarde in Luksemburg za zgolj 93 milijonov evrov.

In kaj je ostalo v oddanem, 2,5-milijarde evrov težkem petstostranskem slovenskem načrtu za okrevanje in odpornost? Navajamo nekaj projektov.

Največ denarja znotraj štirih področij – zeleni prehod, digitalna preobrazba, pametna, trajnostna in vključujoča rast ter zdravstvo in socialna varnost – je predvidenega za zeleni prehod (1,06 milijarde evrov). Ker pa s tega področja bolj kot zeleni prehod veje investicijski pohod aktualnega okoljskega ministra Andreja Vizjaka, je vprašanje, ali bo financiranje odobreno – še zlasti, če se bodo v Bruslju poglobili v napovedane Vizjakove reforme, ki so navedene v načrtu za okrevanje in ki gredo vse v smer čim lažjega poseganja v okolje.

Največji posamičen projekt v celotnem načrtu je projekt »zmanjševanje poplavne ogroženosti ter tveganja za druge podnebno pogojene nesreče«. Zanj želi Slovenija 335 milijonov evrov. Ta denar bi šel za »vodnogospodarske ureditve«, konkretneje za ureditev »suhih zadrževalnikov, regulacijo pretokov, visokovodnih nasipov in zidov«, na koncu pa so omenjene tudi »sonaravne ureditve strug«. Da je to verjetna napoved obsežne betonizacije rek in krajine, se boji Andrej Gnezda iz slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera. »Ni dileme, Slovenija je poplavno ogrožena. Vprašanje pa je, kako bomo ta problem obravnavali. Betonizacija, kamor sodijo tudi suhi zadrževalniki, je bila že do zdaj prevladujoča strategija, in glede na predvideni znesek bo to tudi očitno ostala. To je nedopustno, saj obstajajo sonaravne alternative, ki ne pomenijo uničevanja habitatov in biotske raznovrstnosti.«

Gnezda je kritičen še do več postavk v Načrtu za okrevanje in odpornost, ki bi morale biti – če bi z zelenim prehodom mislili resno in sledili strategijam, kot je Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) – bistveno višje. Za krepitev distribucijskega omrežja za elektriko bo Slovenija prek načrta skušala dobiti 80 milijonov evrov, kar je nerazumljivo nizek znesek glede na potrebe. Po oceni NEPN bi bilo namreč treba v elektrodistribucijska omrežja v obdobju 2021–2030 vložiti 4,2 milijarde evrov. »Posodobitev in okrepitev distribucije sta ključni za prehod v podnebno nevtralno družbo in staneta, a očitno tej vladi to ni prioriteta,« opozarja Gnezda. Enako alarmantno je dejstvo, da je v Načrtu za okrevanje in odpornost predvidenih le za 50 milijonov evrov vlaganj v obnovljive vire energije – pri čemer so sončne elektrarne (na javnih stavbah) predvidene le kot naložbena alternativa, če se bo zapletlo s projektoma hidroelektrarne (mišljena je hidroelektrarna Mokrice, za katero je sodišče zadržalo izdajo gradbenega dovoljenja) in pilotske geotermalne elektrarne. Hkrati bo država skušala dobiti le pet milijonov evrov za povečanje energetske učinkovitosti v gospodarstvu. Ker industrija porabi polovico vse elektrike v državi in ker uničujemo reke zaradi visoke porabe industrije, bi morala biti ta vlaganja maksimalna. Že zgolj Salonit na leto porabi več kot 90 GWh elektrike, kar pomeni več kot letno produkcijo 80 GWh bližnje soške hidroelektrarne Plave 1.

Pravi razlog za krčenje načrta v zadnjem tednu aprila je bila odločitev evropske komisije, da izloči projekte, ki jih je Černačeva ekipa skušala podtakniti v načrt. In seveda so sčrtali načrtovano gradnjo cest.

Gnezda je kritičen tudi do predvidenih vlaganj v železnice, za katere je v načrtu predvideno črpanje 280 milijonov evrov. Le 280 milijonov evrov. »Znesek se sliši visok, a gre za obnovo dobrih 40 kilometrov tirov in treh postaj v šestih letih. To nas ne bo premaknilo k trajnostni mobilnosti,« opozarja. Predvidena je nadgradnja postaj Domžale, Grosuplje in Ljubljana, proge Ljubljana–Jesenice– državna meja ter prenova železniške proge Ljubljana–Brezovica–Borovnica, manjši del sredstev pa bo šel še za digitalizacijo železniškega prometa.

Zaskrbljeni so tudi sindikati. V Načrtu za okrevanje in odpornost je namreč poleg 56 milijonov evrov za projekte na trgu dela ministrstvo za delo »obljubilo« vrsto reform, za večino katerih pa ni konsenza. »Od načrtovanih reform nekatere najzahtevnejše in najobsežnejše niso usklajene s socialnimi partnerji, niti ni znana njihova podrobnejša vsebina,« opozarja Jakob Počivavšek, predsednik sindikalne konfederacije Pergam. Izpostavlja predvsem zakon o nacionalnem demografskem skladu, ki mu sindikati ostro nasprotujejo.

»To omenjanje neusklajenih reform je taktična poteza, saj bodo potem trdili, da z nasprotovanjem reformam ogrožamo črpanje sredstev,« dodaja Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Počivavšek opozarja, da je vlada z nekaterimi nedavnimi potezami, kot sta tako imenovano prisilno upokojevanje starejših iz 7. protikoronskega zakona in predlog uvedbe socialne kapice v predlogu Zakona o debirokratizaciji, s čimer bi se zmanjšali prispevki za prejemnike najvišjih plač, povzročilo, da Slovenija trenutno nima (več) ne strateške usmeritve ne konsenza socialnih partnerjev o smeri sprememb na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato vlada obljub na tem področju Bruslju ne more dajati.

Bruselj se bo o slovenskem načrtu izrekel v dveh mesecih. Tako kot prej omenjene ceste je sicer iz načrta izpadel tudi minister Černač. Izvedbo načrta bo namreč prevzelo finančno ministrstvo. Ali točneje: Urad za izvajanje načrta za okrevanje in odpornost, ki bo kot nov neodvisen organ v sestavi ministrstva ustanovljen do 1. avgusta letos. Da je ustanovitev novega organa povsem skladna s siceršnjimi debirokratizacijskimi prizadevanji sedanje vlade, ni dvoma, če končamo s šalo.