Na Brdu ni več Tita

Takoj po drugi svetovni vojni je ljudska oblast začela postavljati spomenike v čast in slavo partizanskih epopej in velike zmage nad sovražniki. Logično in upravičeno. A spomeniki in spominske plošče so se množili, rasli so kot gobe po dežju, nazadnje se je vedelo za vsako hišo, kjer je bila kurirska javka, za vsak vogal, kjer je počila puška. Oblast je slavila samo sebe. Danes, toliko let kasneje, opazujemo podoben pojav. Vlada je na posestvu Brdo na Račjem otoku postavila spomenik Demosu, tam so se namreč aprila 1991 sestali predsedniki tedanje vladajoče koalicije in se odločili, da je treba zavihati rokave ter pospešiti priprave na osamosvojitev. Za osamosvojitev se niso odločili politiki, pač pa so jim to nalogo zaupali volivci na plebiscitu. Na znamenju so zapisane slavnostne besede o tem, da se je na sestanku 28. aprila 1991 koalicija Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika odločila, »da ne bo odstopala od realizacije plebiscitne odločitve«. Lepo, a to gotovo ni bil najusodnejši sestanek, povezan z osamosvojitvenim dogajanjem. Zgodovinar Božo Repe pravi, da gre za še en poskus prekrajanja zgodovine: »Demos ni ’junaško’ nasprotoval vsemu svetu, Jugoslaviji in vsej drugi politiki v Sloveniji. Samovoljno je hotel izpeljati plebiscit in Pučnik je samovoljno določil in objavil datum. Potem so v Demosu spoznali, da to pač ne more biti strankarski projekt z nekaj glasovi večine v parlamentu (pri tem, da je bil tudi Demos notranje razdeljen in tudi sam precej jezen zaradi Pučnikove samovolje). Da plebiscit lahko uspe samo, če je projekt vse politike in vseh državljanov. Konsenz o njem je bil nato dosežen z velikim trudom, največ po zaslugi Milana Kučana in Spomenke Hribar.« Sedanja oblast še najraje slavi samo sebe. Počne pa še nekaj drugega ... 

V Tivoliju je nekoč stal kip Josipa Broza Tita v uniformi in v škornjih, ogrnjenega z vojaškim plaščem. Prvi odlitek kipa je nastal leta 1943 v avnojskem Jajcu, njegov avtor pa je hrvaški kipar Antun Augustinčić, ki je med drugim pred palačo Združenih narodov v New Yorku postavil monumentalni kip Mir. Tivolska različica Tita, ki je bila leta 1983 razglašena za kulturni spomenik, je v Ljubljani stala do osamosvojitve, nato je bil kip prenesen na Brdo, kjer je v zamrznjenem bronastem koraku Tito še vedno mrko premišljeval, kaj mu je storiti. Postal je del zbirke kiparskih stvaritev v parku.

Zdaj ga tam ni več. Kip je iz parka Brdo izginil. Tam so pojasnili, »da je bila skulptura Tita potrebna obnove in zato prenesena v zaprte prostore. Pripravljena je tudi na odvzem vzorcev ter ostale raziskave, ki so potrebne za izdelavo konservatorsko-restavratorskega programa. Dogovarjanja o nadaljnjem postopku del še potekajo.«

Kaj se bo zgodilo s Titovim spomenikom, še ni jasno. Gotovo pa bronasti maršal ne bo motil visokih evropskih gostov, ki kanijo v prihodnjih mesecih priti v Slovenijo in se bodo ustavili tudi na Brdu. Vlada bo zadovoljna, da ji ne bo treba odgovarjati na zoprna vprašanja evropskih politikov. Nekaj podobnega se je sicer nedavno že zgodilo. Ko je lanskega avgusta te kraje obiskal zdaj že nekdanji ameriški državni sekretar Mike Pompeo, je nekdo v Vili Bled, kjer se je ustavil naš ameriški prijatelj, z zaveso priročno zagrnil fresko Slavka Pengova iz leta 1947, ki prikazuje narodnoosvobodilni boj. Uradni razlog naj ne bi bil Pompeov obisk, pač pa splet okoliščin.

Tudi tokrat je za umik Titovega spomenika kriv splet okoliščin. In če si bodo ugledni evropski gostje res želeli ogledati bronastega maršala, si ga bodo lahko v depojih ali pa se bodo zapeljali do Velenja, kjer od leta 1977 na štiri metre visokem podstavku stoji šestmetrski posnetek Augustinčićevega izvirnika. Velenjski Tito verjetno še dolgo ne bo deležen restavratorskih posegov.