VSTAJA

V ponedeljek pred poslovno stavbo na Tivolski cesti v Ljubljani niso stali novinarji in uredniki. Drži le, da so lahko tako javno stali in se izpostavili s svojimi telesi ter imeni in priimki, ker so novinarji in uredniki. Temeljna dolžnost novinarjev je namreč, da profesionalno poročajo o razmerah v družbi in njenih podsistemih. In tako morajo spregovoriti tudi o razmerah v lastni Organizaciji, če se tam zgodi nekaj, o čemer bi poročali tudi sicer. Zato novinarji vedno znova med prvimi spregovorijo v vsaki družbi, ki ne upošteva ustavnih in pravnih smernic.

Vendar pred stavbo na Tivolski cesti v Ljubljani ta ponedeljek pet do dvanajstih niso stali le kot novinarji in uredniki. Temveč kot zaposleni ljudje, kot sleherniki, ki so se znašli v skrajni eksistenčni stiski. Pred nami so stali ljudje, ki ne vedo, ali bodo naslednji mesec še dobili plačo. Ne samo to: ljudje, ki ne vedo, ali bodo poleti še imeli službo. Novinarji niso toliko bolj pogumni od drugih, niso toliko bolj glasni, imajo pa več možnosti, da izrazijo svoj protest, kot drugi in imajo novinarsko skupnost, ki v takih primerih lahko nastopi enotno. Čisto vsak državljan, ki bi se znašel v takem položaju, bi prav tako stopil pred vrata svojega podjetja ali institucije, če bi se mu to zgodilo. Tako kot so ulice zasedli taksisti. Tako kot so s svojimi zbori na svojo stisko opozorili delavci tovarn, ki so jih tuje korporacije začele v preteklih mesecih zapirati iz poslovnih razlogov.

Vendar se na zboru zaposlenih pred vrati poslovne stavbe, v kateri domuje STA, v torek ni znašel tudi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Spomnimo se, kako se je angažiral ob zapiranju obratov na Koroškem in v Prekmurju. Nemudoma se je sestal z upravo in sindikatom teh podjetij ponujal sodelovanje države, da se ohranijo delovna mesta. Vsako delovno mesto šteje, je tam in takrat ponavljal Počivalšek.

Na STA je zaposlenih skoraj 100 ljudi, visoko usposobljenih profesionalcev. Vendar Počivalška tja ni bilo, čeprav od vseh zgodb prav to najpodrobneje pozna.

Seveda je jasno, zakaj odločni minister tokrat raje gleda stran in včasih pokaže s prstom raje na direktorja STA Bojana Veselinoviča. STA namreč ni žrtev poslovnih odločitev, ampak gre za načrtno politično obračunavanje z edino tiskovno agencijo v državi. Vlada Janeza Janše (Počivalšek je njen podpredsednik) namreč tiskovno agencijo razume kot priročen agitpropovski aparat oblasti, ne pa kot agencijo, ki dela za javnost, slovensko in tujo. Že drugi mesec po imenovanju vlade je v medije zašla ideja o združitvi RTV Slovenija in STA. Ko je postalo jasno, da SMC, ki je takrat še vztrajala, da bo preprečevala posege v medije in civilno družbo, tega zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija, ne bo podprla, je bilo samo še vprašanje, kako se bodo torej jastrebi v vladi lotili STA. Način je sicer vedno enak: diskreditacija institucije, diskreditacija vodstva, sledi obračunavanje z direktorjem na osebni ravni. Dokler človek ne popusti in se umakne. Ko zrušijo direktorja, so jim vrata odprta.

To, kar se danes dogaja na STA, se dogaja po inštitutih, zavodih, bolnišnicah, javnih institucijah, podjetjih ter po ministrstvih in uradih.

Direktor STA je Bojan Veselinovič. Slednji spada med najboljše slovenske urednike in novinarje, do prihoda na STA je dolga leta vodil nacionalni radio – tudi v času osamosvojitvene vojne, ko je bil to eden temeljnih informacijskih kanalov bodoče slovenske državnosti. A Janša je prvič obračunal z njim že v času svoje prve vlade. Veselinovič je do konca branil kolektiv Radia Slovenija, nato pa odšel z javne RTV Slovenija. Nekaj leta je bil urednik na Dnevniku, nato pa prevzel direktorovanje STA. In prav v njegovem času je nastal tudi zakon o Slovenski tiskovni agenciji, ki danes za Janšo pomeni oviro, ki mu onemogoča, da bi si STA podredil tako, kot si je podredil že večino institucij v državi.

V preteklem letu je Veselinovič doživel vrsto diskreditacij, SDS njegov pogrom izvaja v svojih medijih in na portalih. Seveda so nemudoma objavili njegovo plačo, pa čeprav je ta točno takšna, kot jo določa zakonodaja za družbe v 100-odstotni lasti države (ki jo je napisal Matej Lahovnik). Nato so ga obtožili, da je ob svojem prihodu na STA odpustil na smrt bolnega človeka, čeprav gre za lažiranje dejanskih dogodkov.

Gre za hude obtožbe, težko je zdržati pod takim pritiskom, sploh ker vsako novo razkritje poraja dvome o človeku v splošni javnosti. Težko se je braniti, če nate »streljajo« z vladnih in spletnih platform, ki jih upravlja SDS. In v tem primeru se je najbolje umakniti – veliko jih to stori enostavno zato, ker si tako ohranijo zdravje. Tudi Veselinovič bi se lahko. S tem pa bi prepustil svoje dolgoletne sodelavce izživljanju in šikaniranju te oblasti. Slednji so to namreč že doživeli in za Janšo je to na STA v času njegove prve vlade med drugim izvajal prav današnji direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija. Zaposleni se neradi spominjajo tega obdobja.

A to, kar se dogaja Veselinoviču, se dogaja danes po celotni državi. Dogaja se direktorjem bolnišnic, ki so nenadoma soočeni z anonimkami in objavami v medijih, ki jih obvladuje SDS. Dogaja se direktorjem podjetij, ki jih z večinskim deležem obvladuje država.

Nekateri odstopijo že prej, ker jih obiščejo »prijatelji« in jim razložijo, kaj se bo zgodilo, če se ne umaknejo. A pri vsem skupaj ne gre za direktorje, gre za tisto, kar sledi. Sledijo namreč menjave po celotni instituciji ali podjetju. Preverja se, kakšna politična prepričanja imajo ljudje. Ljudje nenadoma ostanejo brez dela, niso več vabljeni na sestanke, nenadoma izgubijo dolgoletna delovna področja. V institucijah pa začnejo zaposlovati nove ljudi, vsi imajo skupno značilnost: so člani SDS, pa tudi NSi, SMC ali DeSUS. Janša namreč ves čas skrbi, da so v vse te zadeve vpleteni tudi koalicijski partnerji. Ponuja jim različna delovna mesta za njihove člane, saj jih s tem še bolj veže nase.

Zakaj STA ni tako lahko osvojiti? Prav zaradi izkušenj s prvo Janševo vlado je v začetku prejšnjega desetletja nastal zakon o STA. Ta je tej družbi z omejeno odgovornostjo, ki sicer deluje v skladu z zakonom o gospodarskih družbah in posebnih določbah, ki veljajo za družbe v 100-odstotni državni lasti, določil, da je njen branik pred vsakokratno oblastjo kar sam državni zbor, torej zakonodajno telo. In zato štiri člane nadzornega sveta imenuje državni zbor, enega pa zaposleni. In nadzornikov predčasno ni mogoče odpoklicati. Na zgoraj opisane načine torej s STA zaradi tega posebnega zakona ni mogoče obračunati. Zato se je Janša STA lotil najprej z diskreditacijami, ko to ni zaleglo, pa s finančnim izčrpavanjem. V njegovem imenu to izvaja njegov dolgoletni vojščak Uroš Urbanija.

V skladu z zakonom ima seveda nadzorni svet STA možnost, da vpogleda v vse poslovne dogodke družbe. STA tudi vsako leto poroča državnemu zboru, poročilo za leto 2020 je bilo na primer pravkar objavljeno, STA ima tako notranjo kot zunanjo revizijo poslovanja. Z vlado ima STA že leta dve pogodbi: po prvi opravlja javno službo, po drugi pa tržno dejavnost za potrebe vladne administracije. V skladu s pogodbami glede opravljanja javne službe vladni urad dobiva vse informacije o tem delu svoje dejavnosti.

To, kar se dogaja Veselinoviču, se dogaja danes po celotni državi. Dogaja se direktorjem bolnišnic, ki so nenadoma soočeni z anonimkami. Dogaja se direktorjem podjetij, ki jih z večinskim deležem obvladuje država.

Pet mesecev lanskega leta je vse to potekalo normalno – tako kot je potekalo normalno med letoma 2011 in 2013, ko je vlado prav tako vodil Janša, direktor urada za komuniciranje pa je bil današnji minister za zunanje zadeve Anže Logar. Janša pa je ves čas tvital in napadal STA. Nato je raper Zlatko izdal nov album, STA je tako kot z vsemi drugimi glasbeniki tudi z njim objavila kratek pogovor. A ta pogovor je izšel na dan, ko se je Janša sestal z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom. In novica o njunem srečanju je bila krajša od pogovora z Zlatkom. To sicer ni nič nenavadnega. Srečanje je vedno zgolj novica, ker o vsebini dejansko udeleženci ne poročajo javnosti. V vladnih prostorih so se na tej točki odločili, da bodo zdaj pa res obračunali s STA.

Bojanu Veselinoviču so postavili zahteve: Hočemo pogodbe o zaposlitvah. Seznam zaposlenih. Pogodbe z medijskimi hišami, ki odkupujejo novice od STA. Uroš Urbanija je brez dvoma vedel, da mu teh podatkov Veselinovič ne sme dati. Zaposleni na STA namreč niso javni uslužbenci. Prav tako direktor tretji osebi ne sme dati poslovnih pogodb, saj ima kot pogodbena stranka STA obveze do sopodpisnikov pogodb. Vse to sta seveda Urbanija in Janša vedela. Vedela sta tudi, da bo Veselinovič to težko razložil javnosti, če pa je vendar STA v stoodstotni lasti države. A ker je izvrševalec pravic lastnika STA dejansko vlada, je Veselinovič zaprosil Urbanijo za pooblastilo vlade, da mu preda dokumentacijo.

Urbanija seveda tega pooblastila nima, vlada pa ga do danes še ni pooblastila za to. Namenoma, seveda. Ker je vse skupaj namreč namenjeno le diskreditaciji. Tovrstne podrobnosti je težko razlagati širši javnosti.

Konec leta 2020 vlada tako »kazensko« ni več plačevala računov STA. Slovenska tiskovna agencija je bila že v finančni agoniji. In takrat se je odločila to presekati takrat še vsaj malo pokončna poslanska skupina stranke SMC in v PKP 7 vrinila določilo, da mora vlada poravnati vse pogodbene obveznosti za leto 2020, za leto 2021 pa plačati STA za javno službo vse račune, in to brez pogodbe, le na podlagi poslovnega načrta.

To je bil čas pred glasovanjem o zaupnici premieru Janezu Janši in zato je slednji takrat iz političnih razlogov naložil ministrstvu za finance, da poravna že zapadle račune za leto 2020. V vladi so iskali novo možnost, kako ne plačevati več izvršenih storitev STA. In tako so nenadoma »ugotovili«, da bi lahko šlo za nedovoljeno državno pomoč, in se zato obrnili s tem vprašanjem na evropsko komisijo. Seveda je šlo le za manever, računali so, da bo evropska komisija – tako kot običajno – potrebovala zelo dolgo časa za nekakšen formalen odgovor. V nemalo primerih se je že zgodilo, da je trajalo več kot leto dni, da je evropska komisija oblikovala tak odgovor. Urbanija je tako zdaj mesece ponavljal, da ne morejo računov poravnati, ker ne vedo, ali ne gre morda za nedovoljeno državno pomoč.

Pretekli teden je evropska komisija uradno sporočila, da ni nobenih zadržkov, da STA ne bi dobila denarja od vlade. Celo pozvala je vlado, naj že da denar agenciji. A doslej se to ni zgodilo. STA je že več kot 120 dni brez plačil države. Je pred finančnim zlomom.

Zaposleni na STA so ta teden stopili pred javnost in se izpostavili. Tega niso storili le zase, zaposleni na STA so zgolj simbol tlečega upora v celotni državni in javni upravi zoper sistematično šikaniranje in nadlegovanje. Kot smo zapisali: to, kar se zdaj dogaja na STA, se dogaja po inštitutih, zavodih, bolnišnicah, javnih institucijah, podjetjih ter po ministrstvih in uradih. Novinarke in novinarji STA niso sredi Ljubljane stali le zase, ampak za vse, ki prav tako doživljajo šikaniranje.

POVEZANI ČLANKI:

• Vodja Ukoma razdelil desettisoče evrov