Arhitekt naj bo

Le s skupnim naporom in željo bomo lahko premagali birokratizacijo, ki se upira vsaki poenostavitvi,« je eden od tvitov, s katerimi je vlada nedavno počastila debirokratizacijske uspehe Ivana Simiča in njegovega strateškega sveta za debirokratizacijo. Po nekaterih informacijah naj bi kmalu sledilo še vodenje Finančne uprave RS.

»Vsak gleda skozi svoj žep,« se je za časnik Delo na svarila arhitektov pred odpravo javnih natečajev za projektiranje velikih javnih objektov pred dnevi predvidljivo odzval Ivan Simič, predsednik vladnega strateškega sveta za debirokratizacijo. Simičev »think-thank« je namreč v predlogu zakona o debirokratizaciji, ki čaka na obravnavo v državnem zboru, predlagal tudi poseg v zakon o javnem naročanju in odpravo obveznosti objave javnih natečajev za projektiranje objektov v javni rabi, katerih ocenjena vrednost je višja od 2,5 milijona evrov, in objektov za šport in prosti čas z ocenjeno vrednostjo več kot pol milijona evrov. Sprememba je v predlogu Simičevega zakona utemeljena z navedbo, da je sedanja ureditev »toga, saj prekomerno posega v avtonomijo naročnika«.

Arhitekt Miloš Kosec predlog Simičeve skupine, ki ga je povsem nekritično marca potrdila tudi vlada, označuje za nenavaden, a hkrati razumljiv. »Nenavaden zato, ker danes vendar živimo sredi prostorov, ki so jih v 19., 20. in na začetku 21. stoletja – in tudi prej – izoblikovali pretežno natečaji. Naš grajeni prostor je večidel oblikovan z natečaji in to so najkakovostnejši ambienti.« Po Koščevih besedah je predlog usmerjen popolnoma v nasprotno smer, kot je ciljna trajnostna družba. A kljub temu se mu zdi – razumljiv: »Izvedba natečaja terja čas, vključuje različne deležnike – tudi take, ki niso vpleteni interesno, ampak strokovno, in merilo izbire ni vedno samo cena. Tukaj sta tako vsaj dva elementa, torej transparentnost postopka in vpletenost kriterijev, ki niso le cenovni, ki se zdita današnji tehnologiji vladanja – oprostite izrazu – ogabna.« Po Koščevem mnenju bo zakon o debirokratizaciji, tudi če bo sprejet v predlagani obliki, prej ali slej spremenjen in javni natečaji spet uvedeni. »Ni vprašanje, ali bodo natečaji vrnjeni, ampak kdaj, in seveda koliko bo v tem vmesnem času narejene škode v prostoru.« Po njegovih besedah ravno natečaji zagotovijo socialne, kulturne, družbene razsežnosti, ki so kratkoročno težko izmerljive, dolgoročno pa ključne – za objekte in (družbene) prostore, v katerih ti stojijo. Zamisel o odpravi natečajev je sicer tudi v popolnem nasprotju s prizadevanji nove pobude evropske komisije Novi evropski Bauhaus, ki se zavzema za trajnostne, vključujoče in estetske prostorske rešitve.