Srce, roke in lopata

Stanka Prodnik piše, da so se razveselili, da bo gost oddaje Intervju ravno nekdanji sodelavec Mladine Ali Žerdin in to še na večer pred svetovnim dnevom tiska. Sredi aprila je namreč bilo (tudi) v Mladini objavljeno javno pismo upokojenih novinarjev in urednikov Dela z naslovom Ubranimo Delo, kjer so se zavzeli za uglednega komentatorja Janeza Markeša, ostrega kritika janšizma. »Odgovorni urednik naj bi iz že tiskane Sobotne priloge umaknil Markešev redni komentar aktualnega političnega dogajanja,« smo lahko prebrali. »Je bil urednik k temu od zunaj in politično prisiljen? Kakorkoli, časopis je doživel grobo (samo)cenzuro, za avtonomno, verodostojno novinarstvo nepojmljivo.« (O tej cenzuri in pritiskih je bilo prav tako nekaj govora v nedavni Tarči na TV Slovenija.) Zato smo tudi mi z zanimanjem čakali, kaj nam bo v pogovoru, ki ga je vodila Ksenija Horvat, o vsem tem razkril Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge, a nas je razočaral.

Spominjam se ga še kot novinarja in namestnika glavnega urednika Mladine, ves čas sem ga cenila. Do zdaj, ko se je v Intervjuju premišljeno branil.

Najprej se je skliceval na definicijo cenzure, ko nezaželena vsebina ne pride do ljudi. Prepričeval nas je, da je ni bilo, saj so članek objavili na internetnem Delu. Človek, ki že leta zbira naslovnice časnika Dela in iz njih celo prireja razstavo, zdaj tiskani medij spregleda, in zanj sploh ni pomembno, če so članek v njem cenzurirali in so Sobotno prilogo še enkrat natisnili. Ljudje, ki so že leta na časopis naročeni, mislijo očitno drugače, večina starejših pa sploh ne spremlja interneta.

Trdil je, da ni bilo cenzure, imeli so samo problem, ki so ga razrešili znotraj hiše. Če je imel s tem v mislih objavo na internetu, problema niso niti razrešili niti ni ostal skrit v »hiši«.

Kar preslišal je, da so se oglašali skoraj vsi (bralci, upokojeni novinarji …) razen njega, urednika, ki naj bi bil za Sobotno prilogo pristojen, a je s prstom raje pokazal na nadrejenega odgovornega urednika. Že res, da je bil verjetno on tisti, ki je članek na (lastnikovo?) zahtevo cenzuriral, a molčal je (tudi) Ali Žerdin.

Povedal je, da je bil Markeš odsoten, ne zaradi cenzure, ampak zaradi študijskega dopusta. Lahko verjamemo? Izrabil je tudi bralce. Po njegovem mnenju so bili »nervozni«, ker so še vedno spraševali, kje je Markeš in so menda spregledali, da se je po nekaj tednih vrnil in na njegovo (Žerdinovo) ponudbo napisal uvodnik. Ne vem, če se Žerdin zaveda, da marsikdo bere (in kupuje) Sobotno prilogo ravno zaradi novinarja Markeša, po drugi strani pa jih je skrbelo zanj. Verjetno so domnevali, da pri Delu niso cenzurirali samo njegovega članka, ampak tudi njegovo nadaljnje sodelovanje.

Če prav razumem Žerdinovo stališče, je vse potekalo v redu in se je po nepotrebnem »delala panika«. Če to drži, bi morali vprašati prizadetega, Janeza Markeša. Gotovo se s tem ne bi strinjal, drugače se ne bi v internetni oddaji »Od srede do srede«, kjer skupaj z Žerdinom premlevata tedensko dogajanje, zahvalil vsem, ki so mu stopili v bran in ga podpirali.

Zakaj se Žerdin izgovarja in pa molči? Ali s tem res sporoča, kot pravi Stanka Prodnik, da je treba včasih, ko razmišljaš na malo daljši rok, upogniti hrbet? Da se to dogaja, kadar je novinar ujet med velike »apetite« medijskega lastnika in avtokratsko politiko? Morda Žerdin res misli, da s tem ščiti časopis pred nepredvidljivimi političnimi vmešavanji, ki bi grozila z nastopom koga drugega, a zame so to še vedno izgovori, z njimi bolj ščiti zaposlitev in svoj položaj. Nasprotno sem prepričana, da na dolgi rok največ prinašata pošteno in profesionalno poročanje, brez zunanje in notranje cenzure, in odločno razkritje, kaj se v resnici dogaja. Nič drugega.