Intelektualna lastnina v času covida

Globalna oskrba cepiv proti bolezni covid-19 je vse prej kot enakomerna. Medtem ko se v razvitih državah zaradi vse hitrejšega cepljenja začenjajo sproščati ukrepi, je v manj razvitem delu sveta pandemija na vrhuncu. Najbogatejše države, ki predstavljajo zgolj 14 odstotkov svetovne populacije, imajo prednostni dostop do več kot 50 odstotkov svetovnih zalog cepiv. Po trenutnih ocenah v manj razvitih državah ne bo zadostne precepljenosti še več let – najrevnejše bodo za cepiva morda morale čakati do leta 2024. Poleg osnovnih humanitarnih razlogov je uspešno spopadanje s pandemijo ključno tudi za globalni ekonomski razvoj.

Eden glavnih problemov je prepočasna proizvodnja cepiv, nad katero ima trenutno monopol majhno število farmacevtskih korporacij, ki niso kos obsežnosti potreb. Evropska unija toži AstraZeneco, ker ni uspela pravočasno dostaviti obljubljenih cepiv. Program Covax, ki naj bi zagotovil dostavo cepiv v revnejše države, je do začetka maja priskrbel okoli 50 milijonov odmerkov, obljubljali pa so 100 milijonov do konca marca (tudi to na svetovni ravni ni ravno navdušujoče število). In bolj fundamentalno: trenutne produkcijske kapacitete po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije omogočajo izdelavo 3,5 milijarde cepiv letno, a bi za zadovoljivo raven svetovne precepljenosti potrebovali vsaj 10 milijard cepiv (zaradi dvojnih odmerkov), poleg tega pa bodo v prihodnjih letih potrebna ponovna cepljenja.

Očitna možnost, ki bi lahko pomagala hitrejši proizvodnji, je delitev intelektualne lastnine, povezane s covid-19, ki bi podjetjem po vsem svetu omogočala izdelavo cepiv. To bi lahko dosegli že na podlagi sedanje zakonodaje Svetovne trgovske organizacije.

Pobudo za začasno opustitev patentov formule cepiv že daljši čas dajeta Južna Afrika in Indija, pridružilo pa se jima je že več kot 100 držav, večinoma iz tretjega sveta, mnogi aktivisti in politiki v bogatih državah, pa tudi nekateri vodilni ekonomisti, kot sta Joseph Stiglitz in Jeffrey Sachs. Bidnova administracija se je prejšnji teden odločila, da bo poskus vsaj nominalno podprla, kar bi lahko bilo odločilno v nadaljnjih pogajanjih. Evropska unija se pobudi še ni zares pridružila.

Glavni nasprotniki pobude so seveda velike farmacevtske korporacije. Farmacevtski lobiji imajo že leta velik vpliv v Washingtonu, Bruslju in tudi v medijih. Spomnimo se lahko demokratske debate na CNN, kjer so med odmorom vrteli oglase proti predlogu za nacionalni zdravstveni sistem, ki ga je promoviral Bernie Sanders. V času pred odločitvijo Bidnove administracije pa so veliki farmacevtski lobisti, kot sta BIO in PhRMA – ti dve skupini sta prejšnje leto porabili 38 milijonov samo za lobiranje federalnih uslužbencev –, agresivno lobirali in zahtevali, da se ZDA postavi po robu državam, ki zagovarjajo začasno opustitev patentov. Bidnovi odločitvi so seveda ostro nasprotovali in nedvomno se bodo bridko borili do konca.

Kaj so glavni argumenti? Korporacije in njihovi zagovorniki trdijo, da delitev intelektualne lastnine ne bo bistveno pomagala hitrejši proizvodnji, ker ni potrebne infrastrukture, tehnološko zahtevnih proizvodnih kapacitet in osebja, da bi lahko začeli cepiva varno proizvajati v času, ki bi pomembno spremenil potek svetovnega cepljenja. V resnici pa so po vseh regijah sveta podjetja, ki bi lahko proizvajala na milijone cepiv, če bi dobila tehnični know-how. Podjetje Biolyse v Kanadi je pripravljeno za proizvodnjo cepiv, ki bi jih poslali v tretji svet, a po besedah podpredsednika podjetja »so nas spregledali. Imamo vse te kapacitete, ki jih ne uporabljamo. Če bi s proizvodnjo lahko začeli prejšnje leto, bi lahko do zdaj poslali že milijone odmerkov.« Moderna je zavrnila sodelovanje s kvalificiranim podjetjem v Bangladešu, ker se osredotočajo na proizvodnjo v ZDA in EU. Strokovnjaki za proizvodnjo zdravil so v reviji Foreign Policy situacijo v Afriki ocenili takole: »Biovac in Aspen v Južni Afriki, Pasteur institut v Senegalu in Vacsera v Egiptu bi lahko hitro spremenile podjetja za proizvodnjo mRNA cepiv.« Podobni primeri so tudi drugje. Seveda delitev intelektualne lastnine ne bo čudežno omogočila masovne proizvodnje, česar tudi nihče ne trdi. Vendar lahko sprostitev patentov pomembno pomaga pri proizvodnji in v trenutni situaciji bi morali narediti vse, kar je mogoče (da ubesedimo največjo samoumevnost). Argument, da razen zdajšnjih proizvajalcev podjetja po svetu proizvodnje ne zmorejo, ne drži.

Da se je farmacevtski industriji zoperstavila najvplivnejša vlada na svetu, katere voditelj v svoji politični karieri ni bil ravno progresivni junak, kaže na spremembe v liberalnem establišmentu.

Drugi glavni argument je, da so farmacevtske korporacije tiste, ki so s svojo podjetniško dinamičnostjo cepiva izumile, kar pomeni, da jim pripadajo pravice do proizvodnje. Zaščita patentov je omogočila razvoj cepiv, pravijo, in je bistvena tudi za nadaljnje inovacije, kar pomeni, da bi bila delitev intelektualne lastnine kontraproduktivna. Ta argumentacija se sklada z bolj splošnim mitom o tehnoloških inovacijah, ki uspešno napaja družbeni imaginarij. Mit gre nekako takole: tehnološke novosti so posledica dinamičnega zasebnega sektorja, tveganega kapitala in briljantnosti posameznih podjetnikov, ki zaradi tržnih iniciativ izumljajo vse bolj napredne tehnologije, te pa spreminjajo svet. Javni sektor v najboljšem primeru zasebnemu dopušča, da opravlja svoje delo, v najslabšem pa zavira inovativnost s previsoko obdavčitvijo in togimi regulacijami.

Resnica je precej drugačna. Kot v knjigi Podjetniška država: Razkrivanje zmot o javnem in zasebnem sektorju (Ljubljana, UMco 2018) prepričljivo pokaže ekonomistka Mariana Mazzucato (ki med drugim podpira delitev intelektualne lastnine za covid), je imela država zgodovinsko pri večini temeljnih tehnoloških novosti bistveno vlogo.

Država je igrala pomembno vlogo tako pri starejših inovacijah, kot so letalska, vesoljska in jedrska tehnologija, kot pri tehnologijah, ki so omogočile informacijsko revolucijo. Najbolj genialen primer iz knjige se nanaša na Iphone, ki v splošni percepciji deluje kot simbol čudežnih podjetniških uspehov: vse bistvene tehnologije, ki so vključene v Iphone, od osnovnih naprav, kot so mikroprocesorji, LCD zasloni, litij-ionske baterije in internet, do tehnologij, ki izboljšajo doživljanje uporabnikov, kot sta GPS in SIRI, so bile razvite v javnem sektorju ali pa so posledica javnih investicij. Prispevek Appla je predvsem v nadgradnji obstoječih tehnologij, njihovi integraciji v en produkt in v estetskem oblikovanju – ustvarili so produkt, ki je privlačen za množice. To so pomembne novosti, ampak osnova vsega so tehnologije, ki so jih več desetletij razvijali z javnim financiranjem. Pravzaprav je osnovna tendenca povsem logična: zasebni sektor težje investira v tip tehnologije, za katerega razvoj je potrebnih več desetletij, ker ta za podjetja v relevantnem roku ni profitabilen. »Tvegani« kapital zato navadno pride v igro v kasnejših fazah inovacijskega procesa, ko je bolj jasno, da bo tehnologija kmalu pripravljena za komercializacijo (torej, v nasprotju z imenom, dejansko v manj tvegani fazi procesa).

Podobno drži za farmacevtsko industrijo, saj so praktično vsa zdravila predvsem posledica javnih investicij. V ZDA približno tri četrtine zdravil z oznako nove molekulske entitete, ki so najizvirnejša nova zdravila, prihaja iz ameriških državnih inštitutov za zdravje (NIH). »Zasebna farmacevtska podjetja,« pravi Mariana Mazzucato, »so se bolj posvetila neizvirnim, le rahlo spremenjenim obstoječim zdravilom ter razvojni (vključno s kliničnimi preizkusi) in tržni plati poslovanja.« Država je igrala vodilno vlogo tudi pri razvoju zdravil v preteklih pandemijah, na primer pri eboli. In cepiva proti covidu niso izjema. Tehnologija fMRA, ki je osnova cepiv Pfizer in Moderna, je posledica več desetletij akademskih raziskav, ki jih je financirala predvsem ameriška vlada (posebej NIH), poleg tega pa so v razvoj cepiv države tudi od začetka pandemije vlagale ogromno denarja: v ZDA je šest podjetij, ki so razvijala cepiva, dobilo okoli 12 milijard državnega denarja, razvoj AstraZenece pa je po ocenah 97-odstotno javno financiran. Skratka, pri razvoju cepiv so imele javne investicije bistveno vlogo, čeprav so bila seveda pomembna tudi zasebna podjetja, zlasti v zadnjih fazah. To ne pomeni, da dobro premišljeni zakoni o intelektualni lastnini niso pomembni – seveda so. Kaže pa na napačno predstavo o tehnoloških inovacijah, ki je v ozadju razprave o delitvi znanja za cepiva proti covidu. V skladu z načelom, da tehnologija pripada tistim, ki so jo razvili, bi morala najprej pripadati davkoplačevalcem.

Osnovni razlog, zakaj farmacevtska industrija ne želi deliti intelektualne lastnine, je seveda v tem, da tako najbolje ščitijo svoje dobičke. Širitev proizvodnje bi pomenila, da bi cena cepiv padla, s čimer bi postala bolj dostopna za tretji svet, države pa bi bile manj odvisne od nekaj korporacij za dobavo cepiv, kar bi zmanjšalo njihov vpliv. Dobički so bili seveda že zdaj ogromni (Pfizer je od cepiv v treh mesecih prejel 3,5 milijarde evrov dohodkov) in gotovo bodo visoki tudi v prihodnje, saj bi podjetja tudi za opustitev patentov prejela finančno kompenzacijo. Ideja, da po takšnih dobičkih, kot so jih imela podjetja z izdelavo cepiv proti covidu, zaradi delitve intelektualne lastnine ne bo več motiva za inovacije, je absurdna. Ampak ker bi zaščita patentov prinesla dodaten zaslužek, kar je z vidika korporacij najpomembnejše, bodo pri tem vztrajale do konca. Želja po dobičku pač nima zgornje meje.

Seveda nič od opisanega ni zares novo. Globalna oskrba cepiv in z njo povezana debata o intelektualni lastnini je manifestacija strukturnih značilnosti neoliberalnega kapitalizma: v tej zgodbi smo priča velikanski stopnji neenakosti med revnimi in bogatimi državami, tendenci k monopolu nad proizvodnjo zaželenih izdelkov, izjemnemu vplivu korporacij na politiko, mitu, s katerim se legitimira status quo, in privilegiranju kratkoročnih dobičkov nad dobrobitjo družbe, vključno z dolgotrajno gospodarsko rastjo. Po drugi strani pa dejstvo, da se je farmacevtski industriji zoperstavila najvplivnejša vlada na svetu, katere voditelj v svoji politični karieri ni bil ravno progresivni junak, kaže na spremembe v liberalnem establišmentu, ki jih je vsaj delno prinesla tudi pandemija covid-19.