Psevdodemokracija

Ideja anonimnosti ima v politični zgodovini in tudi v sodobni družbi pomembno mesto. Predstavlja namreč osrednji del demokratičnih političnih procesov. V veliki večini držav z demokratično politično ureditvijo so volitve tajne; glas, ki ga oddamo na volišču, je zaščiten s tančico anonimnosti, zato je pravzaprav eno od jamstev legitimnosti volitev.

Ideja anonimnosti ima pomembno vlogo tudi v številnih protestnih gibanjih, npr. v okviru gibanja Okupiraj Wall Street oz. Mi smo 99 %. Stilizirana podoba enega od članov t. i. »smodniške zarote« Guya Fawkesa v maski Anonymous simbolizira idejo anonimne množice, ki stoji nasproti nič več tako nevidni roki kapitala. Pravzaprav ne preseneča, da je med protestnimi gibanji proti aktualni slovenski vladi maska Anonymousa ena od simbolnih točk upora.

Ne nazadnje pripada ideji anonimnosti pomembno mesto tudi v razpravah o svobodi izražanja oziroma v politični filozofiji na splošno. V Teoriji pravičnosti, ki je izšla pred natanko pol stoletja, jo je ameriški filozof John Rawls postavil v samo središče enega najbolj znanih miselnih eksperimentov politične filozofije.

Tako v popularni kulturi kakor v literaturi predstavlja enega možnih ovinkov do anonimnosti psevdonim. Slednji velja za uporaben pripomoček, s katerim avtorica ali avtor svojo identiteto pred javnostjo začasno ali pa celo trajno prikrije. Na dolgem seznamu avtorjev svetovne književnosti, ki so se pod svoja literarna dela podpisali s psevdonimom, so tudi najbolj znana peresa določenega literarnega žanra ali celo obdobja: Mark Twain, Lewis Carroll, George Orwell, Pablo Neruda, John le Carré itn.

V zgodovini preiskovalnega novinarstva sta psevdonim in anonimnost nerazdružljivo povezana v enem največjih političnih škandalov sveta. Bob Woodward in Carl Bernstein, novinarja časnika Washington Post, sta v času afere Watergate zaščitila anonimnost svojega vira, ki je kasneje dobil psevdonim »Globoko grlo«. Prav s pomočjo slednjega je prišlo do odstopa ameriškega predsednika Richarda Nixona.

Tudi sicer so se psevdonimi v politiki pogosto znašli v samem središču dogajanja. Publius, Brutus, Agrippa in Cato so psevdonimi, pod krinko katerih so se v času pisanja in ratifikacije ameriške ustave podpisali nekateri izmed njenih ustanovnih očetov, npr. Benjamin Franklin, Alexander Hamilton, John Jay, James Madison itn. V totalitarnih režimih pa je imel psevdonim in z njim povezana anonimnost tudi neko drugo vlogo. Številni disidenti so namreč lahko objavljali zgolj pod psevdonimom, saj so le tako lahko zaobšli cenzorske škarje oblasti in svoje delo izdali.

V slovenski politiki – vsaj tisti novejšega datuma – je bila uporaba psevdonimov nekako odsotna. A je poslanka SDS Alenka Jeraj s »ponesrečeno« uporabo socialnih omrežij (s sicer še bolj »ponesrečenim« psevdonimom Kopriva) opozorila na temno stran spletne anonimnosti. Lažni profili na socialnih omrežjih so namreč osrednji pogon kulture sovraštva ter s tem povezanega nasilja v digitalni demokraciji.

A shizofrena situacija, v kateri se je znašla poslanka največje parlamentarne stranke, ni samo posledica nekakšnega spodrsljaja ali osebnega sloga komunikacije. Gre predvsem za simptom izkrivljenega pojmovanja demokracije in zlorabe njenih temeljnih načel, med katerimi pripada anonimnosti nedvomno pomembno mesto.

Hkrati lažni Twitter profil, ki ga je uporabila poslanka, kaže na odsotnost temeljnih standardov transparentnosti, integritete in odgovornosti. Tudi zato ga je treba misliti (in razumeti) kot neodgovoren in nevaren poskus ustvarjanja lažne podpore javnosti vladni politiki. S »ponesrečenim« spodrsljajem pri uporabi socialnih omrežij se je poslanka s psevdonimom Kopriva – ironično pravzaprav – nepričakovano opekla.

Če pa na psevdonim kot ovinek do anonimnosti pogledamo še iz jezikoslovnega zornega kota, se pojavi neka druga razsežnost. V slovenskem etimološkem slovarju lahko preberemo, da je predpona psevdo starogrškega izvora, ki izhaja iz samostalnika pseũdos. Slednjega praviloma prevajamo kot laž oz. prevaro. Tudi zato se poleg psevdonima kot nekakšnega »lažnega« (ali pa vsaj namišljenega) imena predpona psevdo pojavi pri označevanju pojavov, ki so veliko bolj problematični. Psevdodemokracija na primer velja za obliko vladavine, kjer so demokratični procesi in postopki (npr. volitve) izpeljani zgolj in samo zaradi ustvarjanja videza.

Če je bil vse do nedavnega najbolj znan slovenski endemit človeška ribica, je z razkritjem lažnega Twitter profila pod psevdonimom Kopriva dobil bizarno konkurenco. Lažni Twitter profil poslanke največje vladne stranke namreč predstavlja nekakšen endemit slovenske parlamentarne demokracije. Tudi zato ne preseneča, da zdaj že odstranjeni profil Kopriva svojega mesta ne bo dobil v kakšni botanični zbirki ali pa vsaj v herbariju, temveč – popolnoma zasluženo – v enciklopediji politične kulture pod geslom psevdodemokracija.