Ideja OF je še kako aktualna

Boljšega obeleženja ustanovitve slovenske Osvobodilne fronte, kot se je zgodilo z množičnim protivladnim protestom na ulicah prestolnice ob njeni 80-letnici, si ne bi mogli zamisliti. V mirnem protestu se je po podatkih policije na ulicah in trgih Ljubljane zbralo 10.000 ljudi. Ideja upora proti absurdu, ignoranci, banalnosti, zavajanju, primitivizmu in špekulativnemu delovanju trenutnih oblastnih struktur je danes budna. Ideja osvobajanja je živa. Stanje slovenskega političnega duha v zadnjem letu zdaj že smemo označiti z množičnim uporom oblastnemu nasilju, ki kaže jasno težnjo, da obvlada in si podredi vse pore javnega življenja. Na udaru oblasti je medijska svoboda in z(a) njo vsi družbeni podsistemi, ki potrebujejo stabilno podporno okolje, da lahko delujejo v javno dobro. Oblast ogroža stebre demokratične ureditve javnega življenja: Slovenska tiskovna agencija STA že nekaj mesecev deluje brez finančnega priliva države, vlada od lanske jeseni zadržuje potrditev imenovanja slovenskih kandidatov za evropske tožilce, državljani smo dnevno soočeni z nerazumljivimi, bizarnimi potezami vladajočih. Bolno.

Res, ideja OF je danes še kako aktualna, tako kot v času generacije naših staršev ali starih staršev je prav zdaj tudi nujno potrebna. Tokrat drugače, pa vendar, gre za osvobajanje. Zato se mi te dni porajajo nekateri utrinki iz življenja mojih prednikov, ki so bili tako ali drugače vezani na idejo OF. In želim jih podeliti, ker verjamem, da imamo mnogi, premnogi v teh dneh morda podobne misli, verjetno tudi raznolike poglede, a prav v tej raznolikosti tiči naša skupna svoboda.

Ustanovitev OF le tri tedne po okupaciji kraljevine Jugoslavije 6. aprila 1941 pomeni še danes jasno opredelitev za upor proti fašizmu, nacizmu in imperializmu. Vkorakanje Hitlerjevih vojaških enot v Jugoslavijo, najprej v Maribor, bombardiranje Beograda, Mussolinijeva zasedba zahodnega dela slovenskega ozemlja z Ljubljano ter priključitev Prekmurja Madžarski so bili povod za združitev zelo različnih političnih smeri, delujočih na slovenskem ozemlju pred drugo svetovno vojno. V trenutku ustanovitve OF, 27. aprila 1941, potem ko so nemški nacisti in italijanski fašisti z vojsko zasedli slovensko ozemlje, ni šlo za oblast. Šlo je za preživetje ljudi na ozemlju, ki so se znašli v brezizhodnem položaju. Šlo je za odločno in jasno artikulirano skupno idejo, in ta je dajala upanje vsem, ki so se čutili oropane svoje kulture, zgodovine in politične suverenosti.

Z eno samo usklajeno potezo okupatorjev tistega 6. aprila 1941, v enem samem dnevu, je bila uvedena do takrat neobstoječa meja na reki Savi med dvema velikima silama, med nemškim in italijanskim imperijem. Meja, ki je predvidevala izbris obstoja takratne politične entitete v okviru kraljevine Jugoslavije, današnje Slovenije. Druge politične entitete v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so ob okupaciji doživele vsaka drugačno usodo, nobena pa ni bila predvidena za tako jasno načrtovan takojšnji agresorski izbris.

Vključitev v OF je bila svobodna, prostovoljna odločitev za zavestno, življenjsko nevarno tveganje. Brez jamstva, brez kritja in zaščite, brez plačila, zgolj z lastnim prepričanjem in močmi ter z zaupanjem v tovarištvo in solidarnost.

Okupacijska meja na reki Savi je poslej globoko zarezala v življenje vsakega prebivalca na slovenskem ozemlju, tako v nemški nacistični kot v italijanski fašistični coni. Režim je takoj začel s sistematično kategorizacijo ljudi glede na raso oz. družinsko poreklo. Tako so Primorci in Kraševci, ki so se v 20. letih po prvi vojni pod pritiskom italijanskega fašizma v begunskem valu priselili v Maribor, dvajset let kasneje, leta 1941 v vladavini nemškega nacizma, kot »neavtohtona rasa« na Štajerskem dobili institucionalno oznako »Schutzangehörige«. Oznaka je dober primer absurdno sprevrženega cinizma nacistične terminologije. Najprej pomeni »podvrženi varstvu«, kar je mogoče razumeti, kot da so bili ljudje s to oznako posebej (za)varovani. A seveda ni bilo tako. Beseda »Schutz« ima več pomenov: (1) zaščita, varovanje in (2) obramba, tudi vzeti koga v varstvo (in Schutz nehmen). Dober nemški sinonim za »Schutz« je »Obhut«, ki ima dva pomena: (1) zavetje, varstvo in (2) nadzor. V resnici so osebe, označene z »Schutzangehörige«, stalno institucionalno nadzorovali in jim odvzeli točno določene pravice. Sprevračanje pomena besed je bila nacistična metoda delovanja.

Kraševska družina mojega očeta Zdravka se je po begu iz Dutovelj pred italijanskim fašističnim nasiljem najprej naselila v opuščenih vagonih mariborske železnice, kjer je bil Zdravko v januarju leta 1921 rojen. Del »štajerskih staroselcev« je družino označil z izrazom »čiči«, kar je podobno današnji oznaki »čefurji«. Nacistični režim je Zdravka najprej preimenoval v Valentina, potem pa je bil med vojno kot »Schutzangehörige« mobiliziran v nemško vojsko, ki jo je preživel na Nordkapu na Norveškem na fronti proti Rusom.

Izjema v Zdravkovi družini je bila za nacistični režim le očetova sestrična, moja teta Rozina, rojena v Trstu decembra 1921. Po smrti njene mame, sestre Zdravkove mame, moje stare mame, je od petega leta živela v njihovi družini v Mariboru. Tam je leta 1941, pri svojih dvajsetih, ob izbruhu vojne, kot rojena v Italiji, skladno z rasistično ideologijo nemških nacistov pripadla »višji rasi«. Svojo vlogo manjvredne državljanke pa je morala doživeti ob rojstvu, v letu divjanja italijanskih fašistov s požigom Narodnega doma v Trstu. Tam se je morala v vrtcu, poleg prepovedi govora v lastnem, slovenskem jeziku, soočiti še z vzdevkom »schiava«, torej sužnja, z oznako, ki je spremljala slovenski živelj Primorske in Krasa v obdobju italijanskega fašizma. Še danes, v svojem stotem letu, teta Rozina z vso čilostjo priča o občutkih odpora v otroštvu, odpora proti doživetemu nasilju fašizma v Trstu, o občutkih, ki v stoletnem življenju niso nikoli zbledeli.

Nasilje italijanskega fašizma v 20. letih, v navezi z oblastnim nemškim nacizmom v 30. letih, desetletja trajajoče institucionalno nasilje nad prebivalstvom z viškom v okupaciji kraljevine Jugoslavije aprila 1941 in z njo druga svetovna vojna, vse to je porajalo takojšnji upor, odločno artikuliran v ustanovitvi OF. Paradoks sistemske rasistične ideologije obeh diktatur z idejo o »Endlösung« (dokončni rešitvi) v dobrobit imperialističnih ekonomskih interesov čiste arijske rase Velikega imperija je zarezal v prav vsako, še tako običajno življenjsko pot! Vsak zase, prav vsakdo na zasedenih ozemljih, se je znašel pred najbolj intimno odločitvijo, v kaj bo verjel, verjela na svoji poti skozi kaos vojnega nasilja.

Osvobodilna fronta, na zaupanju stkana mreža večinoma neznanih, običajnih ljudi, ki so verjeli v svoboden, drugačen svet, v pravico do samoodločbe, je zaživela in preživela. Vključitev v OF je bila svobodna, prostovoljna odločitev za zavestno, življenjsko nevarno tveganje. Brez jamstva, brez kritja in zaščite, brez plačila, zgolj z lastnim prepričanjem in močmi ter z zaupanjem v tovarištvo in solidarnost. V vihri druge svetovne vojne ostaja ideja slovenske OF eden redkih fenomenov v evropskem merilu, ki ohranja svojo legitimnost, zato je ideja živa, neizbrisna in večna.

Brez organiziranih odborov OF, brez vezistov, brez mreže trojk, brez posameznih aktivistk in aktivistov na vsem slovenskem ozemlju ne bi bila mogoča obstoj in preživetje ideje o osvoboditvi izpod agresorjev, ideje, ki je čez 50 let pripeljala do samostojne države. Besede, pisanja, pesmi, branja, pogovori, gledališke predstave, radijske oddaje, tiskovine in mnogi drugi mediji so med vojno vihro hranili, negovali in ohranjali vero v osvoboditev. To so bili hkrati zametki tiskovne agencije Tanjug, pomembnega vira obveščanja na ozemlju bodoče Jugoslavije med drugo svetovno vojno.

Organizacija medijske mreže, vzdrževana tudi s partizanskimi kurirji in vezisti, je omogočala, da so trojke OF delovale tudi v okupiranem Mariboru. V eni od trojk je bila aktivna moja mama Brigita, ki ji je vojna poleg prepovedi uporabe slovenskega jezika zaprla tudi šolska vrata. Potem je bila zaposlena na železnici, ki je bila ena pomembnejših strateških vstopnih točk nacističnega režima na »južno fronto«. Dejavnost v trojki OF je bila tvegana, zato so bile aktivistke obveščene skopo, hitro in ciljno naravnano, a dovolj učinkovito, da so se Mariborčani med okupacijo prebujali v mestu, posutem z letaki ali napisi OF po zidovih. Ena pomembnejših dejavnosti aktivistk in aktivistov OF je bilo zbiranje sanitetnega materiala za partizanske bolnice na Pohorju ter pletenje in zbiranje zimskih oblačil in obutve.

Prepoved uporabe lastnega jezika je nasilje. Preimenovanje, označevanje, kategorizacija ljudi je nasilje. Okupacija je nasilje. Povzročila je vojno, ki je nasilje. Prvo nasilje je porajalo drugo. Drugo nasilje je porajalo tretje, tretje je v nadaljevanju porajalo četrto, peto … nešteto nasilij. Življenje je potekalo v nasilju. Nobenega nasilja ni mogoče pozabiti. Nikoli. Predvsem ne smemo pozabiti nasilja, povzročenega zaradi izključujoče naravnanega institucionalnega sistema, kot sta bila fašizem in nacizem s svojo za lase privlečeno rasno ideologijo. Prav je, da se vsakršno, posebej pa sistemsko prizadejano nasilje obeleži in dokumentira z enim samim, edinim namenom, da se ne ponovi. Nikoli več.

In vsako nasilje poraja občutke odpora, ki vodijo v upor. Tragedija tega našega izjemnega trenutka je, da se pravega pomena 80-letnice dneva ustanovitve Osvobodilne fronte 27. aprila 1941 očitno mnogo bolje zavedajo današnji prebivalci bivše Vidmarjeve vile, veleposlaniški par Zvezne Republike Nemčije, kot pa sedanja slovenska oblastna struktura. Na pobudo nemške veleposlanice Natalie Kauther je bil v ponedeljek, 26. aprila 2021, z odkritjem spominske plošče v Vidmarjevi vili, sedanji rezidenci nemškega veleposlaništva v Ljubljani, v počastitev 80-letnice ustanovitve slovenske Osvobodilne fronte, obeležen ta, za obstoj današnje slovenske države izjemno pomemben dogodek. V svojem govoru v slovenščini se je nemška veleposlanica v imenu Nemčije opravičila za grozodejstva, ki jih je prizadejala nacistična nemška država Sloveniji v drugi svetovni vojni.

Morda nisem dovolj obveščena, vendar nimam v spominu, da bi se doslej že kdo z najvišje diplomatske ravni v imenu Nemčije na tako državniški način opravičil zaradi nacistične preteklosti. Gesta nemške veleposlanice Natalie Kauther ni le simbolna gesta sprave, kot jo je označil naš tam prisotni predsednik države v svojem govoru. Ne, gesta nemške veleposlanice je zgodovinsko gledano bistveno več. Je jasno in enoznačno pripoznanje visoke diplomatske predstavnice današnje Nemčije o izjemnem pomenu trenutka ustanovitve slovenske OF, ki se je uprla nasilju nacistične Nemčije v času druge svetovne vojne. To je bilo sporočilo nemške veleposlanice Natalie Kauther ob odkritju spominske plošče v Vidmarjevi vili. Sporočilo, ki ne dovoli relativiranja.

Osvobajanje je proces brez konca, je 28. aprila 2021 v Dnevniku zapisal Tomaž Mastnak v svoji kolumni »OF bi potrebovali, a je nimamo več«. Prav zato, ker je osvobajanje res proces brez konca, se ni mogoče strinjati s trditvijo v naslovu njegove kolumne. Tako kot je šlo leta 1941 za idejo upora proti nasilju, gre tudi danes. Ideja OF je zato prav danes še kako živa. Tudi zaradi izročil, o katerih pričajo zgodbe moje družine, zgodbe očeta Zdravka, tete Rozine, mame Brigite in zgodbe mnogih, premnogih družin, ki so bile soočene z nasiljem fašizma in nacizma. Vsem je nasilje spremenilo življenje. Morda je to pravi trenutek, da se njihovih izročil vsi znova spomnimo, jih bolje in natančneje razumemo ter jih nanizamo, drugo za drugo, v neskončno mrežo današnjega osvobodilnega gibanja.