Grešni kozli

Konec prejšnjega tedna je bila v Portu podpisana deklaracija o socialnih vprašanjih, politična zaveza, ki naj bi evropskim državam pomagala uresničiti cilje evropskega socialnega vrha. Dokument govori o inkluzivnosti, trajnostnem razvoju, novih delovnih mestih, boju proti revščini. V resnici se v Portu ni zgodilo nič prelomnega, bolj pomembno je tisto, česar v deklaraciji ni. Poljska in Madžarska sta med nastajanjem besedila vztrajali, da se v njem ne pojavi fraza o »enakosti spolov«. »Samo dejstvo, da moramo moške in ženske obravnavati enako, je za nas nekaj povsem enostavnega,« je o tem dejal madžarski premier Viktor Orbán. »Težavo imamo pri uporabi besede spol, saj jo mi kristjani obravnavamo kot ideološko motiviran izraz. Včasih je to nekaj med moškim in žensko. Vedno predlagamo, da se namesto enakost spolov uporablja enakost med moškim in žensko, vendar je to zavrnjeno.« Na koncu so v deklaraciji ostale zapisane le besede o boju zoper diskriminacijo. Besed o enakosti spolov v njej ni.

Na prvi pogled gre za nepomembno podrobnost; tovrstne deklaracije in politične izjave so velikokrat namenjene same sebi, brez pravih pravnih zavez. A vztrajanje Madžarske in Poljske je treba razumeti v kontekstu njihovega načrtnega političnega creda. V Evropski uniji poteka veliki ideološki spopad; na eni strani naj bi bili tisti, ki zagovarjajo tradicionalne, krščanske vrednote in korenine, na drugi strani pa dekadentni Zahod, ki naj bi s ponorelim liberalizmom, v katerem je dovoljeno prav vse, razgrajeval družbo, družino in celovitost ljudi.

V politiki gre predvsem za govorico, jezik, ideje; resnica ni pomembna, zato je veliko slepomišenja in zavajanja. Kaj se dogaja na Poljskem, Madžarskem in vedno bolj tudi v Sloveniji, je te dni najbolje ponazoril naivni minister za obrambo Matej Tonin, ki je na dan zmage, na praznik Evrope, pomirjujoče tvitnil, da je v Evropi treba obnoviti most dialoga med zahodom in vzhodom. »Glas z Vzhoda kliče po vrnitvi k skupnim evropskim, krščansko-demokratskim koreninam. Preslišati pa ne smemo pozivov z Zahoda, da za avtoritarne pristope v združeni Evropi ni mesta.«

Pogodba o Evropski uniji govori o univerzalnih vrednotah človekovih pravic, o svobodi, demokraciji, enakosti in pravni državi. Nič pa ni napisanega o zatiranju svobode univerz, medijev, žensk, manjšin, opozicije, misli. Vse to se dogaja na Poljskem, vse to se dogaja na Madžarskem. Ko torej Tonin piše o krščanskih koreninah, namenoma pozablja, da je Evropa veliko več od verskih spisov in institucij, zgrajenih okoli njih. Evropska ideja izvira tudi iz antike, razsvetljenstva, humanizma, francoske revolucije, Evropa je preskok, ki je cerkev in njenega boga potisnila s trona vsemogočne avtoritete. Ravno zato, ker se je Evropa znebila verskega fundamentalizma – čisto vseeno je, ali je to cerkveni ali politično sekularni – se je lahko združila in začela zagovarjati svobodo, enakost in bratstvo. Krščanske korenine naj le ostanejo tam, kjer so, globoko v zemlji.

To nas pripelje do Slovenije. Politično koketiranje z Madžarsko in Poljsko, proti kateri Bruselj vodi postopke zaradi kršitve neodvisnosti sodstva (medtem ko Janša pravi, da je Poljska »država, ki spoštuje vladavino prava in ima dinamično, trdno demokracijo«), ima v Sloveniji posledice.

Sedanja ureditev povzroča različno obravnavo in daje različne pravice ljudem izključno zaradi njihove spolne usmerjenosti in posledično spola njihovih partnerjev.

V četrtek, 6. maja, se je pred stavbo ustavnega sodišča zgodila nenavadna manifestacija. Prvoborca za pravice otrok Aleš Primc in Metka Zevnik sta ustavne sodnike pozvala, naj ne pozabijo »na tisočletno družbeno in naravno tradicijo ene žene in enega moža«. Ustavni sodniki namreč presojajo več pobud za oceno ustavnosti ureditve pravic istospolnih partnerjev, med drugim pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo in pravico do posvojitve otrok. Pobude so vložili posamezniki, pa tudi Zagovornik načel enakosti Miha Lobnik. Ta je lanskega decembra na ustavno sodišče poslal zahtevo za ustavno presojo delov družinskega zakonika in zakona o partnerski zvezi, ker naj bi bila v nekaterih delih diskriminatorna. »Sedanja ureditev povzroča različno obravnavo in daje različne pravice ljudem izključno zaradi njihove spolne usmerjenosti in posledično spola njihovih partnerjev,« je dejal Lobnik. Temeljno vprašanje pri posvojitvah je seveda dilema, kako zaščititi koristi otroka. »Zagovornik je že v zahtevi za oceno ustavnosti kot temeljno vodilo pri posvojitvah izpostavil, da je ves čas treba upoštevati korist otroka, in to kot nesporno sprejema tudi sedaj. V (pravnem) interesu in v korist otroka, ki čaka na posvojitev, je, da mu država omogoči najprimernejše starše, in to niso nujno vedno starši, ki živijo v heterospolni zakonski ali zunajzakonski zvezi. Ti niso nič bolj ljubeči, skrbni in predani kot istospolno usmerjeni pari,« je zagovornik zapisal v posebni izjavi, ki je nastala kot odgovor na vladno mnenje o njegovi zahtevi za oceno ustavnosti.

Ustavno sodišče ima pred seboj še drugi spis. Gre za vprašanje, zakaj se partnerja, ki sta že starša otroka, ne moreta uvrstiti na listo kandidatov za posvojitev. Istospolna partnerja zastopa odvetnica Mateja Resnik Strozak, ki se že vrsto let ukvarja z vprašanjem človekovih pravic. Med drugim je bila med tistimi, ki so davnega leta 2009 ustavne sodnike prepričali, da je bila tedanja ureditev takrat še registrirane istospolne partnerske skupnosti neustavna. »Moja dva klienta sta prehodila dolgo pot,« pravi. »Najprej sta vložila prošnjo za posvojitev na centru za socialno delo, sledila je pritožba na ministrstvo in na koncu tožba na upravno sodišče. Nismo bili uspešni, ker zakon prepoveduje skupno posvojitev otroka istospolnim partnerjem, in zdaj smo na ustavnem sodišču. Formalno so nas sprejeli v obravnavo, tudi seja na to temo je že bila, kdaj bo odločitev in kakšna bo, pa ne vemo. Vsi nestrpno čakamo,« pravi. Razlog za presojo Zakona o partnerski zvezi je prepričanje, da je prepoved posvojitve otroka partnerjem v sklenjeni partnerski zvezi v Sloveniji diskriminatorna, saj njenima klientoma, ki sta sicer že starša, v izhodišču ne onemogoča možnosti posvojitve. Kaj pa pravi odvetnica na akcijo Primca in Zevnikove? »V tej državi ima vsakdo pravico, da protestira, dokler to ni žaljivo in ne posega v pravice drugih. Na ustavnem sodišču pa je, da pretehta utemeljenost vseh pravnih argumentov, ki jih predstavijo stranke, in sprejme odločitev.«

Strašenje s tem, da bodo istospolno usmerjeni posamezniki na veliko pokvarili in zlorabljali otroke, je natanko to. Strašenje. To pa prinaša politične točke. V Sloveniji smo imeli že tri referendume, povezane z vprašanjem pravic spolnih manjšin. Enkrat je šlo za vprašanje biomedicinske oploditve samskih žensk, dvakrat za vprašanje pravic istospolnih partnerjev, ki so izvirale iz družinskega zakonika. V vseh treh primerih so zmagali nasprotniki pravic manjšin, pomagalo pa jim je tudi ustavno sodišče, ker so dopustili referendum. Pravica do posvojitve otrok istospolnih staršev je sicer izjema, a dopuščena je v vseh državah zahodne in severne Evrope.

Kako je v sosednjih državah? V Italiji so dovoljene zgolj posvojitve otrok v istospolnih zvezah, tako je tudi v Sloveniji. V Avstriji je ustavno sodišče leta 2015 umaknilo prepoved posvojitve otrok za istospolne pare, na Hrvaškem pa se je na začetku maja njihovo upravno sodišče odločilo, da v postopku za posvojitev ne sme biti nikakršne diskriminacije, zato mora njihovo ministrstvo napisati novo odločbo in jo tudi obrazložiti. Samo Madžarska je lani s posebnim zakonom in ustavnimi dopolnili dodatno omejila pravice LGBTQ skupnosti. Razlog pa naj bi bil, da je »zaradi novih ideoloških procesov na Zahodu treba otroke zaščititi pred morebitnimi ideološkimi ali biološkimi vmešavanji«. Zato zakon ščiti pravice otrok in »zagotavlja vzgojo, ki je v skladu z vrednotami, utemeljenimi na madžarski ustavni identiteti in krščanski kulturi«.

So Alešu Primcu in Metki Zevnik res tako pomembni otroci? Gotovo jih imata rada, a vse njuno prizadevanje ob podpori politike že desetletja onemogoča, da bi bili ljudje v Sloveniji enakopravni.

Tudi Zevnikova in Primc ščitita predvsem otroke. Vedno, povsod? V resnici ne. Njuno delovanje, vse delovanje Zavoda za družino in kulturo življenja KUL.si, je globoko politično. Nič ni narobe s tem, povezani so s strankami slovenske desnice, povezani so s katoliško cerkvijo, a zagovarjanje pravic otrok je le kulisa. Govorijo lepo, govorijo sladko, a za otroke jim je vseeno. »Ko sem s Simonom koordinirala kampanjo Čas je za, sem bila stara 22 let,« je na Facebooku zapisala Nika Kovač iz Inštituta 8. marec. »Spomnim se, kako sem opazovala kampanjo nasprotne strani. Imeli so sredstva, imeli so podporo cerkve, brezsramno so lagali in manipulirali. Mi si takrat nismo želeli konfrontacije. Ljudem smo želeli predstaviti lastno pozitivno vsebino, govoriti o življenju in ljubezni.« Nadaljevala je: »V Inštitutu 8. marec smo v zadnjih letih bojevali najrazličnejše bitke. Borili smo se proti ukinitvi dodatka za aktivnost, tudi za mame in očete, ki delajo, pa ne zaslužijo dovolj za preživetje. Podprli smo boj za brezplačna šolska kosila za revne otroke. Zahtevali smo denarno pomoč za samozaposlene starše za polovični delovni čas v času epidemije. Zbirali smo denar za študentske družine, ki so med epidemijo ostale brez vsega.« Hkrati so sodelovali z različnimi organizacijami, tudi s Karitasom. »Nikoli pa pri vseh teh bitkah za pravice otrok, staršev in mladih družin nismo naleteli na Aleša Primca in Metko Zevnik. Ker so jima te teme samo izgovor za politično agendo. Politično agendo, ki širi sovraštvo in strah, ki s prstom nenehno kaže na nekoga drugega. Sta del političnega delovanja, ki poglablja razlike. Širi tesnobo. Povzroča stiske in preusmerja pozornost od dejanskega stanja. Čas je, da o tem govorimo odkrito in da zožimo prostor politični manipulaciji.«

Natanko za to gre, za politično manipulacijo, vsa šarada okoli katoliških korenin, vrednot, družinskega življenja, tradicije, ki takšna, kot jo predstavljajo, ni bila nikoli, saj so bile pravice otrok v tradicionalnih okoljih, kjer je vladala avtoritarna vzgoja, bistveno manjše kot danes. Ves ta cirkus, politična agitacija in zaklinjanje so namenjeni le temu, da se zakrije resnične probleme v družbi. Dva izmed njih sta kleptokracija in avtokracija političnih elit. Je Orbán res zaskrbljen zaradi izginjanja katoliškega občestva? Seveda ni; če bi bil, svoji družini in političnim zaveznikom ne bi omogočil bogatenja ne račun države in njenih državljanov. Ali ima poljska stranka Zakon in pravičnost, ki ženskam prepoveduje splave, v mislih družinske vrednote? Seveda ne; bolj jim je pomemben nadzor, patriarhat in zavezništvo s konservativno vejo katoliške cerkve. So Alešu Primcu in Metki Zevnik res tako pomembni otroci? Gotovo jih imata rada, a vse njuno prizadevanje ob podpori politike že desetletja onemogoča, da bi bili ljudje v Sloveniji enakopravni. Nič ljubezni ni v njunem delu, nič empatije; iz ljudi, ki se borijo za svoje pravice, ustvarjata grešne kozle, ki jih je v imenu višjih ciljev treba žrtvovati.

Poznamo tudi drugačne razmisleke. V Nemčiji so v nekaterih katoliških cerkvah kljub prepovedi Vatikana začeli blagoslavljati istospolne partnerje. »Ko ljudje prosijo za blagoslov za svojo ljubezen in partnerstvo – kdo sem jaz, da kot cerkev rečem ... to je greh,« je dejal eden izmed duhovnikov. Verjamejo, da življenje in ljubezen istospolnih parov pred bogom nista manj vredna kot življenje in ljubezen kateregakoli drugega para. Imajo prav in čas bi že bil, da bi podobno razmišljali slovenski ustavni sodniki.

Dovoljene posvojitve

Katere države v Evropi dovolijo posvojitev otrok istospolnim partnerjem?

Andora
Avstrija
Belgija
Danska
Finska
Francija
Hrvaška*
Irska
Islandija
Luksemburg
Nemčija
Nizozemska
Norveška
Portugalska
Španija
Švedska
Velika Britanija *

* sodna pot še ni končana

Vir: LGBT adoption in Europe, wikihttp://www.mladina.si/207417/v-sloveniji-vedno-vec-ljudi-podpira-moznost-da-istospolni-partnerji-posvojijo-otroka/

POVEZANI ČLANKI:

• V Sloveniji vedno več ljudi podpira možnost, da istospolni partnerji posvojijo otroka