Neznosna lahkotnost Janševih groženj

Iz strokovne komisije za obvladovanje epidemije je 20. aprila (dokončno) odstopil predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ Mario Fafangel. Javnosti je poslal pismo, v katerem je zapisal, da ne želi »igrati boga«. »Kot epidemiologu se mi zdi naravnost grozljivo, da bom odločal o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje o čemerkoli na javnem (zunanjem) prostoru. Kot epidemiologu mi je namreč pomembno le to, da pri tej pravici upoštevajo strokovna priporočila o medsebojni razdalji in zaščitni maski, v kolikor razdalje med posamezniki ni.« To je bil čas, ko je ustavno sodišče presodilo, da je arbitrarna prepoved protestov neustavna, minister Aleš Hojs pa je mejo dovoljenega zbiranja na koncu postavil na deset oseb.

A Fafangel ni bil edini član vladne strokovne komisije, ki je politiko opozarjal, da za tako striktno omejevanje protestov ni epidemioloških razlogov. Dokumentacija, ki smo jo pridobili po postopku zakona o dostopu do informacij javnega značaja, razkriva, da so podobno mislili tudi drugi. 17. aprila je potekal sestanek strokovne komisije za obvladovanje epidemije. Z ukrepi o omejevanju zbiranja se ni strinjala tudi Lucija Mah Uhan, ki jo je v komisijo imenoval minister za zdravje Janez Poklukar, trenutno pa dela v UKC Ljubljana. Lucija Mah Uhan je v ločenem mnenju, razvidnem iz uradnega zapisnika komisije, zapisala, »da je druženje ljudi zunaj bistveno bolj varno kot v notranjih prostorih. Kot mi je znano, se priporočila oz. navodila NIJZ glede varnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa (zadostna fizična razdalja, maske …) niso spremenila.« Do strogega omejevanja zbiranja ljudi in izmikanja odločbam ustavnega sodišča je bila v komisiji skeptična tudi Simona Repar Bornšek; po njenem mnenju bi morale odločitve strokovne komisije temeljiti »na strokovnih in ne na ideoloških prepričanjih«.

Danes je jasno, da so imeli kritiki zatiranja protestov prav. 27. aprila se je v Ljubljani zgodil velik protestni zbor, na Prešernovem trgu se je zbrala množica ljudi, ki je nato odšla pred vladno stavbo in parlament. Po nekaterih ocenah naj bi jih bilo 10.000. Janez Janša je takrat grozeče tvitnil, »da bo množično širjenje virusa v naslednjih tednih povzročilo na stotine resno bolnih in mrtvih«. Njegov portparol Uroš Urbanija je dodal, da so nekateri »res nori«. »Ko se bo čez 14 dni kdo spraševal, zakaj se nam bolnice znova polnijo, naj se spomni na vse, ki so danes s totalitarnimi simboli protestirali.«

Nič takega se ni zgodilo. Nikakršnega novega izbruha epidemije ni bilo, po Ljubljanici ne plavajo trupla, nad mesto se ni poveznila katastrofa bibličnih razsežnosti. Stanje epidemije je v Ljubljani primerljivo z drugimi kraji. In epidemija je v Sloveniji v fazi umirjanja.

Janša in Hojs nista poslušala vseh glasov v strokovni komisiji. Nista prisluhnila niti presoji ustavnih sodnikov. Janševe grozeče prerokbe so se izkazale za neresnične. Imajo pa svojo funkcijo, delujejo destruktivno, v družbo vnašajo napetost in nemir. To je tudi njegov namen. V takšnih okoljih je lažje vladati.

Povsem jasno je, da glavni razlog za omejevanje protestov ni epidemiološki, pač pa političen. Janša želi zatreti vse kritične glasove.