Mostogradnja

Gostilna Vovko
Ratež 48
Tel.: 07 30 85 603
Vovkote lahko obiskujete od ponedeljka do sobote od 12. do 22. ure, ob nedeljah in praznikih pa so vrata zaprta. Rezervacije so obvezne.

Ambient:
vidno impozantno tramovje znotraj nakazuje tradicijo, a je rustikalija dopolnjena z elegantnimi krožniki, kozarci, prti in muziko

Napitki:
k degustacijski špuri natakana vina so prepričljiv showcase impresivnega napredka dolenjsko-posavskih vinarjev v zadnjih letih

Dostopnost:
parkirišče je, zaprek za gibalno ovirane ni

Fino:
postrvji tatarec račja jetra telečja krača

Ne tako fino:
glede na količino preveliki odmerki sladic

Najdaljša, sedemhodna degustacijska špura stane 55 evrov, zanimiva vinska spremljava pa 35.

»Že zdaj vem, da bo prvi stavek zapisa izhajal iz simbolike mostu,« je dežurni Konzumov zapisnikar sredi bukoličnega lesenega prehoda nad precej impozantno razširjeno Krko pri Otočcu že začel zlagati pričujoče vtise z obiska v eni od zanesljivih stalnic dolenjskega gostoprimstva, gostilni Vovko.

Prvi most je medgeneracijski: od našega prejšnjega obiska (Mladina, 46/2013) do tokratnega je mladi generaciji uspelo tradicijo prejšnje spoštljivo nadgraditi in posodobiti. Drugi je transdolenjski multimost: skupina ambicioznih dolenjskih gostincev, vinarjev in pridelovalcev je v dobro celotne regije (in vseh nas, ki se kanimo pasti na nje dobrotah) vzpostavila v naših krajih redko videno prakso redne komunikacije, izmenjave mnenj, znanj in spodbud. Tretji pa je most med domom in svetom, ki se jasno izraža v dveh na fotomaterialu tega članka prikazanih zaporednih krožnikih degustacijskega menija: popolno zapečena rezina račjih jeter z malinovim coulisom in jabolkom jasno temelji na klasični francoski kuhariji, rustikalni trganci z jagnječjim ragujem pa so čista kmetska slika. Ključno za razumevanje Vovkovega mostograditeljstva pa je, da sta bili obe jedi pripravljeni v nulo, usklajenih polnih okusov in uravnoteženih tekstur.

Na podobna oddaljena bregova bi lahko postavili vsaj še dve jedi: na drobne kocke narezana hladno dimljena postrv, kremasto povezana z majonezo iz bučnega olja in opremljena s hladno cvetačno kremo in ikrami, je bila ena sama elegantna, skorajda mestna milina, do absolutne perfekcije zmehčana pečena telečja krača z izjemnim naturalnim zaftom pa je bila sicer z dodanimi šparglji, brokolijem in cvetačo tudi lahkotna, a v svojem bistvu seveda pobrana iz kakšne epizode Trdinovih Podob prednikov.

Obrtno mojstrstvo in natančnost je bilo moč opaziti v živahno zeleni koprivni juhi in v minuciozno izdelanem tortelinu, polnjenem s toplo dimljeno postrvjo, vloženem vanjo; zelo všeč so nam bili tudi z mešanico jajc in domače skute gratinirani šparglji z jurčki in edina pripomba, ki ob povzemanju doživetega pride na misel, je, da bi odmerke sladic – v cvičku kuhane hruške s poticastim orehovim žličnikom in šarlote z limonino peno in jagodnim sorbetom – za zaključek obilnega sedemhodnega menija kazalo malo zmanjšati.

Sicer pa je tako, da je – pogojno rečeno – novi Vovko momentum ugledne klasične gostilne več kot uspešno izkoristil za nadgradnjo v nekakšen podeželski fine dining, ki s ponudbo, postrežbo in odnosom suvereno pokriva vse od boomerjev, ki jim niti razmajane proteze ne bodo preprečile užitka v mehkobi krače, do milenijcev, ki bodo svoj social feede zapolnili z instagramabilnim posodjem in postavitvami jedi nanj. Posebno priporočilo namenjamo še vinopivcem, predvsem onim, ki dolenjski konec povezujete le s cvičkom: Vovko ima nebroj tekočih argumentov, da živite v veliki zmoti. Če je dobro, je dobro za vse!