V službi politike ali javnosti

Vrabec Anarhist, ki ga izdaja Društvo slovenskih pisateljev, je internetni portal za književnost, spletna revija, duhovito poimenovana po neukrotljivem ptiču iz Cankarjeve knjige Hiša Marije Pomočnice. Na portalu redno objavljajo novice o literarnem dogajanju, literarne prispevke, tudi družbene impresije in podobno. Med drugimi na njem svoje pesmi objavlja pesnik in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Boris A. Novak, eden izmed najprepoznavnejših glasov kolesarskega gibanja.

Lani je »portalu za književnost in mišljenje« ministrstvo za kulturo (še pod prejšnjo vlado) na razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev odobrilo malo več kot 25 tisoč evrov subvencije. Zakaj so takšni medijski projekti upravičeni do javnega denarja, je jasno, zakon o medijih predvideva, da država za zagotavljanje pluralnosti in demokratičnosti medijem zagotovi državno podporo za uresničevanje javnega interesa. Podobni medijski skladi obstajajo tudi v drugih evropskih državah, svoboda izražanja, misli, govora, tiska je pač v demokracijah ustavno zagotovljena vrednota. Pri čemer medijska industrija ni nič posebnega, država subvencionira delovanje množice drugih industrij, subvencionira delovanja mnogih podjetij, Revoza, Gorenja, Magne Stayer, državne subvencije se delijo kmetom, samostojnim podjetnikom, še mnogim drugim. Te številke so lahko višje od številk omenjenega medijskega sklada.

Literarni portal Vrabec Anarhist zaradi majhnosti in specifičnosti trga v Sloveniji sam seveda ne bi preživel, zato je prav, da mu država pomaga. A mu tokrat, na podlagi razpisa za leto 2021, ni. »Komisija je najprej ocenila, da je naš medij izjemnega pomena za slovensko kulturo in jezik, po drugi strani pa je pri ocenjevanju kakovosti avtorjev presodila, da niso ustrezni, četudi pri nas objavljajo Milan Jesih, Feri Lainšček, Boris A. Novak, vsi trije pa so Prešernovi nagrajenci. Seveda pri nas objavljajo tudi mlajši avtorji, a gre za kakovostne posameznike, nekateri izmed njih bodo nekoč krojili slovenski literarni prostor,« pravi literarni kritik, prevajalec in odgovorni urednik portala Igor Divjak. Zakaj je bil Vrabec Anarhist letos neuspešen? »Ne vem, morda pa zato, ker se naš medij trudi biti družbeno kritičen. Objavljali smo besedila, kritična do oblasti, ker ta, žal, ni demokratična, omejuje kulturni prostor. Morda pa je res vzrok v tem, da smo podprli proteste proti vladi, da smo objavljali posnetke literarnih večerov Svoboda je glagol. Zdaj bomo morali krčiti vsebino, in to predvsem na področju družbene kritike, pri objavljanju esejev, kolumn, kritičnih razmislekov. Ta vlada zelo dobro ve, kaj počne, omejuje sredstva progresivnim medijem, ki se borijo za odprto in demokratično družbo.«

Stroka se v enem letu ni radikalno spremenila, spremenila se je le sestava komisije. Kot da bi šlo za glasovanje po nareku.

Vrabec Anarhist ni edini medij, ki je letos nepričakovano ostal brez sredstev medijskega sklada. Nova strokovna komisija ministrstva za kulturo, v kateri je večina članov neposredno povezana s stranko SDS, je po strokovnih merilih izločila tiste, za katere je presodila, da za državo po novem niso dovolj relevantni. Letos finančnih sredstev med drugimi niso pridobili Delo, Dnevnik, Dolenjski list, raziskovalna portala Pod črto in Oštro pa revija Maska, brez sredstev so ostali lokalni Radio Krka Novo mesto, Radio Triglav Jesenice, Radio Kranj, Koroški radio, pa tudi Radio Študent, ki je medij posebnega pomena. Komisija je zanje zapisala, da je njihov projekt »sorazmerno kakovosten in deloma izviren«, izkazuje pa manjšo »pomembnost z vidika zagotavljanja rednega in objektivnega ter ravnotežnega predstavljanja političnega delovanja in stališč«. Pri tem merilu bi lahko Radio Študent zbral deset točk, a je samo dve. Na koncu jih je bilo premalo. »Najprej smo namesto 120 tisoč evrov od Študentske organizacije za letos dobili zgolj 84 tisoč evrov, zdaj pa nismo bili uspešni niti na razpisu ministrstva za kulturo,« pravi direktorica Radia Študent Ana Kandare. »Najzanimiveje je, da nam je lani in predlani na enakem razpisu s primerljivim programom uspelo prepričati strokovno komisijo, letos pa ne. Drugače kot to, da podvomim o strokovnosti komisije, si tega ne morem razlagati. Ne moremo biti enkrat med najboljšimi, drugič pa ne dosežemo niti praga za financiranje. Nekaj je torej narobe, točkovanje je bistveno drugačno. Stroka se v enem letu pač ni radikalno spremenila, spremenila se je le sestava komisije. Kot da bi šlo za glasovanje po nareku.« Radiu Študent ne preostane veliko, radikalno bo rezal stroške upravljanja in korenito bo krčil tudi programske vsebine. »Drugače izpada sredstev žal ne bomo mogli pokriti. Skupno smo v nekaj mesecih izgubili približno četrtino predvidenih prihodkov. Prepričana sem sicer, da so nam denar vzeli predvsem zato, da so ga lahko dali drugim.«

Brez denarja so ostali tudi na drugem koncu Slovenije, na Koroškem. »Zaradi odločitve ministrstva izgubljamo vsi – poslušalci, lokalne skupnosti, društva, civilna družba in – to je še posebej boleče –Slovenci v zamejstvu, saj imamo poslušalce tudi onstran meje,« pravi odgovorna urednica in direktorica Koroškega radia Andreja Ogriz. »V že tako odmaknjeni regiji takšna odločitev prinaša nesprejemljivo omejevanje pravice do obveščenosti. Koroški radio je edina radijska postaja s sedežem v regiji, postaja s 60-letno tradicijo, ki ima več kot 30 sodelavcev in skoraj 30 tisoč dnevnih poslušalcev, in tudi tem je država zdaj odrekla sofinanciranje koroških novic ter izvirnih vsebin in oddaj.« Lani je Koroški radio iz sredstev ministrstva dobil skoraj sto tisoč evrov, letos pa nič. »Po 60 letih informativnega programa nas silijo v komercializacijo, a po našem mnenju bi morali, tako kot doslej, ker smo informativni medij, skrbeti za obveščanje Korošcev. Zaradi epidemije imamo manj prihodkov, tako da je odločitev države za nas škodljiva. Najbrž brez krčenja informativnih programskih vsebin ne bo šlo.«

Brez sredstev je letos ostala tudi Mladina. Kot vsako leto smo – ravno zato, da se ne bi zapletali v vprašanja politike – prijavili projekt »Mladina kultura«; gre za vsebinski sklop prispevkov, ki nastopajo v zadnji tretjini revije. Lani smo med vsemi prijavljenimi projekti dobili tretje najvišje skupno število točk, letos nam je nova komisija za podoben snop vsebin prisodila 139 točk manj kot lanska. Mladina je bila sicer na tem razpisu ministrstva za kulturo uspešna zadnjih osem let zapored, zadnjič jo je komisija zavrnila leta 2012. Bil je to čas druge Janševe vlade, minister, odgovoren za kulturo, pa je bil Žiga Turk.

Nova komisija, nova pravila

Naivno bi bilo trditi, da so bile odločitve strokovne komisije, ki je razvrščala prijavljene projekte, res strokovne. Zakaj? Janševa vlada je komisijo imenovala 23. junija 2020, s tem se je predčasno končal mandat stare. Razlog za predčasno zamenjavo je bil najverjetneje, da je stara komisija v drugo zavrnila – sodba upravnega sodišča ji je naložila, da mora odločitve natančneje obrazložiti – financiranje projekta »Slovenska preteklost, sedanjost in prihodnost«, ki naj bi ga izpeljali pri strankarski Demokraciji. Vasko Simoniti si je zaželel ljudi, ki jim zaupa. Ljudi, ki bodo ustrezno razdelili 2.651.647 evrov.

Ministrova izbira ni bila presenetljiva. Član komisije je postal dr. Matej Makarovič, sociolog in predavatelj na dveh zasebnih fakultetah, ena je v Novem mestu, druga v Novi Gorici. Makarovič je znan kot zagovornik zdajšnje vlade, hkrati je prepričan, da je slovenski medijski prostor »nazorsko neuravnotežen«. Manjkali naj bi mediji desne politične provenience, tisti pač, ki podpirajo politiko SDS. Drugi član komisije je Makarovičev klon – tudi dr. Borut Rončević je profesor na zasebnih fakultetah, bil je državni sekretar v drugi Janševi vladi, veliko pa o njegovi strokovnosti in neodvisnosti govorijo njegove javne izjave. Ko je pred tedni ocenjeval članek o političnih pritiskih na slovenske medije, ki je izšel v bruseljskem Politicu, je oholo zatrdil, da prispevka novinarke »Lili Bayer ne bi niti poimenoval novinarsko delo, ampak gre za aktivizem in politično agitatorstvo«. Tretji član komisije je literarni zgodovinar Jonatan Vinkler, ki o medijih ne ve prav veliko, je pa zato v času referenduma o odpiranju arhivov podprl stranko SDS. Četrta članica komisije je Tamara Besednjak Valič, strokovnjakinja za igralniške študije in regionalni razvoj, sodelavka Fakultete za medije, ki je doktorirala pri Borutu Rončeviću. Peta članica komisije je Suzana Žilič Fišer, visokošolska profesorica z Univerze v Mariboru, ki že dolgo perpetuira v tej ali oni komisiji, ki se ukvarja z medijsko politiko, a je bila do zdaj neopazna.

Rončević in Makarovič sta tudi soavtorja raziskave o neuravnoteženosti medijskega prostora, ki jo je po naročilu ministrstva za kulturo za 23.700 evrov pripravila Fakulteta za medije. Raziskava, pričakovano, dokazuje anomalije slovenskega medijskega prostora, vladni politiki pa jo uporabljajo kot orožje v pogovorih z zaskrbljenim Brusljem.

Na ministrstvu za kulturo se branijo. Trdijo, da je komisija delo opravila strokovno, da je bila pri odločitvah avtonomna, ministrstvo pa ni posegalo v dodeljevanje ocen. »M edijski projekti se oce njujejo na vsakem razpisu znova. Komisija ni dobila vpogleda v projekte prejšnjih let in v njihove ocene. S tem, zakaj so komisije v preteklih letih nekatere projekte ocenile visoko in morda previsoko, nismo seznanjeni. Je pa ministrstvo iz razpisov prejšnjih let dobilo kar nekaj sodb upravnih sodišč, ki so razsodila v prid medijev, ki na prejšnjih razpisih niso dobili sredstev,« trdijo na ministrstvu za kulturo. Hkrati se ne strinjajo z mnenjem, da je medijska svoboda v Sloveniji ogrožena. »Se pa strinjamo z oceno, da nekateri politični akterji skušajo prikazati, da je.«

Past zakona

Medijski sklad za pluralizacijo ima težave že od začetka. Že zakon sam je zapisan tako nedoločno, da so takšni in drugačni člani strokovne komisije večkrat v precepu, kaj storiti. Kaj pomeni objektivno poročanje, če je jasno, da objektivno novinarstvo ne obstaja, obstaja le profesionalnost? Kaj pomeni uravnoteženo predstavljanje političnega dogajanja, če je pomembnejša verodostojnost poročanja? »Kriteriji za ocenjevanje projektov tako široko pojmovanih medijev so včasih povsem nesmiselni. Kako naj oceniš pomen objektivne obveščenosti ali uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja pri projektih, ki so na primer povsem izobraževalnega namena,« je zapisano v mnenju strokovne komisije, podpisal ga je dr. Marko Prpič, iz leta 2015. »Za razvoj medijske krajine in njeno večjo pluralnost, za večjo kakovost medijev in dobro obveščenost državljanov je aktualni medijski zakon povsem neprimeren in s tem tudi sam medijski sklad.« Skoraj podobno mnenje je že davnega leta 2009 v revizijskem poročilu o državnem sofinanciranju medijev zapisalo računsko sodišče. Takrat je presodilo, da ministrstvo za kulturo ni dovolj natančno določilo ciljev na področju sofinanciranja medijev in da ne razpolaga z definicijo pluralnosti in demokratičnosti, ki sta kot cilja določeni v zakonu. Ducat let stara ugotovitev državnih revizorjev je še vedno točna.

Janševa vlada, njena komisija za medije, je vse te nedoločnosti in zakonske nelogičnosti izkoristila. Brezsramno. »Ne vem, koliko ministrov je bilo, ne vem, koliko državnih sekretarjev in sekretark, ki sem jim ves čas razlagala, da je zakon o medijih slab. Brez resnega pregleda medijskega trga, ki bi pokazal, kateri in kakšni mediji potrebujejo pomoč, je vsaka podelitev denarja neupravičena državna pomoč. To, kar se je zgodilo letos, pa je eklatantna kršitev ciljev zakona. Prav zanima me, kako so člani komisije presodili, da recimo Dnevniku ne morejo prisoditi niti ene točke pri ocenjevanju objektivnosti,« pravi medijska strokovnjakinja dr. Sandra Bašić Hrvatin. Strokovna komisija je enako presodila tudi za Mladino in še za kakšen drug medij. »Ne gre za neki denar ministra za kulturo, ki ga daje tem ali onim. Ne, ta denar pride iz državnega proračuna. Vsi zdaj govorijo o političnem uravnoteževanju, kaj pa kultura političnega dialoga? Tudi to je eden od zakonskih kriterijev, ki pa ga ne upoštevajo.« Ena izmed minulih sestav strokovne komisije je recimo predlagala, da bi razpisne pogoje spremenili tako, »da bi se lahko prijavili le tisti, ki v zadnjih dveh letih niso kršili novinarskega kodeksa, ali kaj podobnega«. Njenega predloga niso upoštevali.

Za zdaj še ni jasno, kateri so tisti mediji, ki so bili komisiji všeč. Krog »osumljencev« ni velik. Na ministrstvu za kulturo obljubljajo, da bodo podatke pregledno razkrili, »ko bodo vročene vse odločbe«.

Kdo ve, morda pa bodo med zmagovalci razpisa mediji, ki so blizu stranki SDS, njihovi lokalni portali in projekti, povezani s katoliško cerkvijo. Seveda špekuliramo, a v tem primeru bi člani strokovne komisije in minister Vasko Simoniti »dobro« opravili svoje delo.