Dobra vila pohlepa

Zvončica je vila, ki živi v deželi Nije skupaj s Petrom Panom in njegovo druščino Izgubljenih dečkov. Je majcena in drobna, oblečena v kratko zeleno oblekico, na hrbtu pa ima par žuželčjih kril, s katerimi leti po svetu; kakor vsaka prava vila ima magično moč, za čaranje uporablja čarobno paličico in svetleči se vilinski prah. Njen obstoj je v nasprotju z vsemi zakoni znanosti in logike, toda svet magije se požvižga na pravila; kot v klasičnem Disneyjevem animiranem filmu razloži sam Peter Pan, »vile obstajajo samo zato, ker otroci verjamejo vanje«. Natanko tako kot bitcoin, pa tudi večina preostalih kriptovalut.

»Učinek Zvončice« (angleško »Tinkerbell Effect«) je v ekonomiji ime za iracionalne in največkrat hudo bizarne pojave na finančnem trgu, ki nimajo zveze z realno ekonomijo, pač pa jih iz zraka pričarata slepa vera in pohlep. Kot je v podrobni analizi bitcoina zapisala ekonomska analitičarka Deutsche Bank Marion Labouré, so prav to osrednje značilnosti virtualnega žetona, katerega »vrednost je zasnovana izključno na pobožnih željah vlagateljev«. Analiza je bila objavljena pred dobrim mesecem dni, ko je vrednost bitcoina potolkla vse dotedanje rekorde; vrednost enega »kriptokovanca«, ustvarjenega dobesedno iz nič, je malo pred tem dosegla 60.000 dolarjev. Toda Zvončici je kmalu zmanjkalo čarobnega prahu.

Zdelo se je, da kriptovalut ne more ustaviti nihče – nato pa je ekscentrični milijarder Elon Musk tvitnil, da utegne njegova korporacija Tesla prodati del svoje zaloge bitcoinov, tedaj vredne okoli 2,5 milijarde dolarjev. Nekaj dni zatem je kitajska vlada prepovedala »rudarjenje« kriptovalut in napovedala njihovo strožjo regulacijo; sledil je stampedo prodaj. Devetega maja je bilo za en bitcoin mogoče dobiti več kot 58.000 dolarjev, teden dni zatem je bil vreden 32.000 dolarjev. Vera špekulantov je bliskovito skopnela, z njo pa je s trga skopnelo okoli 700 milijard dolarjev, naloženih v bitcoin, pa tudi druge kriptovalute.

Kam bi dal, ko imaš preveč

Da bi razumeli, natančno kako deluje bitcoin in kateri mehanizmi usmerjajo njegovo vrednost, se moramo vrniti dobro desetletje v preteklost. Leta 2008 je svet udarila finančna recesija, ki so jo centralne banke blažile s paničnim tiskanjem denarja, ki naj bi preprečil kolaps globalnega ekonomskega sistema. Skupaj je bilo z dekreti centralnih bankirjev ustvarjenega kar 9000 milijard dolarjev tradicionalnega denarja v različnih valutah. Ta denar je preplavil banke, borze, finančne institucije in korporacije. Recesija se je v nekaj letih polegla, špekulanti pa so bili bogatejši kot kadarkoli. Presežke premoženja so seveda začeli investirati naprej.

Natisnjeni dolarji, evri, juani, rublji, jeni in drug denar so se stekali v tradicionalna oplajališča – delnice, nepremičnine, umetnine, drage kovine ... In tudi v davčne oaze, kamor so različni magnati in kriminalci skrili svoje premoženje, sleherniki pa so še naprej ubogljivo plačevali davke. Kmalu so se baloni napihnili do skrajnosti; borzni indeksi so tolkli rekorde, cene nepremičnin so se dvignile do plafona in investicijske priložnosti so se začele krčiti. Za nameček so serije novinarskih »leaksov«, razkritij dokumentov o operacijah v davčnih oazah, ustvarjenim dobičkom zaprle pot na tajne račune v Panami, na Cipru, v Luksemburgu, Švici ... Nato je na sceno stopil bitcoin – in rešil neoliberalizem, ki je bil že na kolenih.

V letih po izbruhu recesije leta 2008 je bil neoliberalizem na kolenih. Zmanjkovalo je priložnosti za špekulacije, finančni trgi so bili regulirani, davčne oaze razkrite.

Ni naključje, da je bil prvi bitcoin, v resnici zgolj ničvredno elektronsko potrdilo o opravljeni seriji računalniških transakcij, »ustvarjen« nekaj mesecev po začetku velike recesije, 3. februarja 2009. Ironično je, da naj bi bil oče vseh kriptovalut zasnovan kot alternativa tradicionalnemu fiat denarju, ki naj bi bil kriv za krizo (poimenovanje »fiat« izvira iz bibličnega stavka »Fiat Lux!« oziroma »Bodi luč!«, s katerim naj bi bog iz prvobitne teme v obstoj priklical svetlobo). Stvaritelj ali stvaritelji bitcoina, do danes skriti pod psevdonimom »Satoši Nakamoto«, so trdili, da bo virtualni žeton svoje uporabnike z zagotovitvijo anonimnosti, hitrosti in svobode transakcij osvobodil nepotrebnih spon regulacije. Toda edina osvoboditev, ki jo je prinesla napovedana revolucija kriptoanarhistov, je bila osvoboditev pohlepa.

Privid kot najboljša naložba

Začetki so bili sila skromni. Do prvega uradno zabeleženega plačila z bitcoini je prišlo 22. maja 2010, ko je programer Laszlo Hanyecz v Jacksonvillu na Floridi za dve pici plačal 10.000 bitcoinov. Danes bi to naneslo okoli 300 milijonov evrov. Leta 2010 pa svet še ni bil pripravljen na novo priložnost; ukrepi kvantitativnega sproščanja, tj. brezglavega tiskanja denarja, še niso prijeli, gospodarstvo je še lovilo zrak, nihče ni imel preveč denarja, ki bi ga bil pripravljen metati v nekakšne računalniške certifikate. Kakor pa so se razmere izboljševale in se je sistem polnil z milijardami svežih bankovcev, tako je naraščala vrednost bitcoina. Med oktobrom in novembrom 2013 se je ta skoraj podeseterila in presegla 1200 dolarjev za en žeton. Špekulanti so začeli verjeti v vile – in ostalo je zgodovina.

»Ne hecajte se, gre za privid,« je že leta 2014 svaril ameriški tajkun Warren Buffet, ki gotovo ve nekaj malega o finančnih fatamorganah. Zaman. Danes je bitcoin ena najbolj priljubljenih investicijskih priložnosti, pa tudi preizkušeno skrivališče denarja nezakonitega izvora. Njegov uspeh je posledica predvsem treh dejavnikov. Prvi je skrajna volatilnost, tj. gibanje tečaja zdaj v eno, zdaj v drugo skrajnost; vrtoglavi vzponi in padci omogočajo velike zaslužke (pa tudi izgube, vendar možnost slednjih špekulantov nikoli ni pretirano motila). Drugi dejavnik je anonimnost, ki imetnike bitcoinov ščiti pred neprijetnimi vprašanji o izvoru njihovega premoženja, obenem pa jih skriva pred davkarijo. In tretjič – v nasprotju z običajnim denarjem je bitcoin imun za inflacijo, zaradi česar je idealno pribežališče kapitala v razmerah, ko začne inflacija glodati njegovo vrednost.

Vse to velja tudi za nepregledno množico preostalih kriptovalut, ki so vzniknile iz bitcoina. Zaradi tega je v trenutku pisanja tega članka vanje naloženega za 1600 milijard dolarjev premoženja. To je sicer za okoli 700 milijard manj kot pred nepremišljenimi tviti Elona Muska, a še vedno za celo galaksijo denarja. »Bitcoin je danes še en kanal za shranjevanje kapitala,« v svoji analizi ugotavlja Marion Labouré iz Deutsche Bank. Drugače povedano: kriptovalute so postale nekakšne zakladnice, v katerih elite skrivajo, pa tudi uspešno plemenitijo svoje bogastvo.

Vsaka religija potrebuje čudeže

Če izvzamemo nikoli razkritega očeta bitcoina »Satošija Nakamota«, ki je ob vseh domnevno nesebičnih namenih zase zadržal okoli milijon bitcoinov, so med največjimi lastniki najdražje kriptovalute izključno velike korporacije, na primer Muskova Tesla, pa razni IT-giganti, kriptoborze in investicijski skladi. Kriptovalute zato že davno delujejo kot glomazna piramidna igra. Na njenem vrhu so tisti, ki so se vanjo vključili najprej. In korporacije, ki bodisi kopičijo po cele hale računalnikov, ki izvajajo transakcije, iz katerih se porajajo dragoceni virtualni žetoni, bodisi po milijonskih ali že kar milijardnih cenah preprosto množično kupujejo že ustvarjene bitcoine, etre, dogecoine ...

Za posameznike, ki omamljeni od obetov bogastva kot novodobni zlatokopi na svojih računalnikih skušajo »rudariti« kriptovalute ali pa mečejo svoje prihranke v špekulativne nakupe, je dostop do vrha piramide bolj ali manj zaprt. To ne pomeni, da tudi med milijoni majhnih vlagateljev ne najdemo takšnih, ki se jim je posrečilo obogateti. Kakor vsaka piramidna igra ali kazino tudi kriptovalute temeljijo na reklami, ki jim jo zagotavljajo pričevanja o takšnih srečnežih (med njimi sta Slovenca Nejc Kodrič in Damijan Merlak, ustanovitelja kriptoborze Bitstamp). Vsaka vera v nadnaravno vsake toliko časa potrebuje kakšen čudež. A vendarle ni dvoma, da kriptovalute povečujejo bogastvo predvsem tistih, ki imajo že tako ali tako največ.

Na vrhu piramidne igre s kriptovalutami so trdno zasidrane korporacije, ki nadzirajo povpraševanje in ponudbo. Pričevanja o vse bolj redkih slehernikih, ki so obogateli z bitcoini, so namenjena vzdrževanju piramide.

Ti elitneži spretno manipulirajo s trgom po sistemu »načrpaj in odvrzi« (angleško »pump and dump«): ko njihovi analitiki in algoritmi potrdijo, da je trenutek ugoden za nakup, Musk in njemu podobni nakupijo enormne količine kriptovalut po ugodni ceni. Ko ta doseže ciljni vrh, pa z velikim dobičkom nenadoma odprodajo svojo zalogo – in s tem povzročijo paniko na preostalem trgu, stampedo prodaj in strmoglavljenje vrednosti, kar marsikaterega malega vlagatelja spravi v obup. Točno tem ljudem so bila namenjena Buffetova svarila iz leta 2014; pred nekaj tedni jih je ponovil tudi predsednik ameriške centralne banke Fed Jerome Powell, ki je bistvo kriptovalut povzel v dveh stavkih: »So le sredstvo špekulacij. V resnici jih nihče ne uporablja v plačilnem prometu.«

Vile ne umrejo

V tem trenutku kriptovalute človeštvu povzročajo mnogo več preglavic kot koristi. Namesto da bi bitcoin iztiril neoliberalizem, je le še okrepil njegove najbolj uničujoče lastnosti. Kriptovalute poganjajo že tako do skrajnosti prignano ekonomsko neenakost, ščitijo kriminalce, spodbujajo pohlep in špekulacije ter izčrpavajo javne blagajne s prelivanjem obdavčljivega denarja v davčne oaze. Za nameček povzročajo nepopravljivo škodo planetu; industrija rudarjenja kriptovalut porablja nezaslišane količine energije, ki jo mora človeštvo iztiskati iz okolja. Milijoni računalnikov, ki so namenjeni izključno za »čaranje« bitcoina, vsako leto porabijo toliko elektrike kot celotna Švedska.

V tem kontekstu postanejo smiselni signali o strogi regulaciji, sčasoma bržkone kar prepovedi bitcoinov, ki že prihajajo iz posameznih razvitih držav, predvsem Kitajske. Države se začenjajo zavedati škode, ki jim jo povzročajo sedanja generacija kriptovalut – tudi če jim ni mar za njihov okoljski vidik, jih še kako skrbijo fiskalni učinki in utajeni davki. Predvsem pa jih skrbi grožnja vzporednih, senčnih monetarnih sistemov, ki jih na globalni ravni vzpostavljajo sedaj obstoječe kriptovalute. Te so s koronakrizo dobile nov zagon, podobno kakor v letih po zadnji globalni recesiji. Centralne banke namreč spet rešujejo gospodarstva s paničnim tiskanjem tradicionalnega fiat denarja. Ameriški Fed je zgolj v prvih devetih mesecih lanskega leta natisnil 3000 milijard novih dolarjev, Evropska centralna banka naj bi natisnila za okoli 1600 milijard evrov ... Ti dodatni bankovci, ki jih je za cele gorske masive, bodo na kratki rok gotovo pospešili inflacijo. Kar v krizi in okrevanju po njej ne bo izpuhtelo v zrak, pa bo spet zagnalo krog špekulacij.

Kljub neizogibni regulaciji in državnim intervencijam kriptovalute gotovo ne bodo izginile. Njihove zmožnosti hitrega in praktičnega plačilnega sredstva so vendarle prevelike; slabosti, na katere smo opozorili, je treba razumeti predvsem kot resne, a še vedno otroške bolezni sistema, ki še išče svojo končno obliko. Z odpravo teh pomanjkljivosti bodo kriptovalute prešle v naslednjo inkarnacijo, po vsej verjetnosti v množico različnih nacionalnih virtualnih valut.

Sedanja inkarnacija kriptovalut prinaša več slabega kot dobrega. Spodbuja pohlep in špekulacije, ščiti kriminalce, poganja razslojevanje in povzroča veliko škodo okolju.

Kitajska je že napovedala uvedbo digitalnega juana, ki bo omogočal bliskovite denarne transakcije, nad katerimi bo bdela centralna banka, ki bo v realnem času spremljala dogajanje na trgu. Kitajska državna kriptovaluta pa bo vključevala še en pomemben precedens – v nasprotju s tradicionalnimi bankovci ne bo vezana na ameriški dolar kot na svetovno rezervno denarno valuto. »Skrbno moramo načrtovati prihodnost, če želimo zaščititi suverenost juana in pravni status uradne valute,« je za Wall Street Journal načrte Pekinga argumentiral skrbnik projekta Mu Changchun. Samo vprašanje časa je torej, kdaj bo Zvončici dokončno odzvonilo – skupaj z njo pa tudi veri v magično moč bitcoina. Nato si bo človeški pohlep izbral nov simbol.