»Slovenija je primer dobre prakse za globalno ekstremno desnico«

Sandra Bašič Hrvatin o problemu nedelujoče medijske politike v Sloveniji, financiranju strankarske propagande in sovraštva z javnim denarjem

Sandra Bašič Hrvatin je profesorica in raziskovalka mednarodnega in slovenskega medijskega prostora, predstojnica Oddelka za medijske študije na Fakulteti za humanistične študije UP. Njeno znanstveno in raziskovalno delo se osredotoča na vprašanja medijskih politik, političnega komuniciranja, mednarodnega komuniciranja in regulacije informacijsko-komunikacijskega sektorja. Je avtorica več knjig o medijski politiki, javni radioteleviziji in medijskem lastništvu. Med letoma 1997 in 2013 je bila članica uredništva revija Medijska preža, ki je izhajala v okviru projekta Media Watch v Sloveniji. Bila je predsednica sveta za radiodifuzijo Republike Slovenije. Od leta 2000 sodeluje s Svetom Evrope, Evropsko komisijo in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi kot neodvisna strokovnjakinja in svetovalka na področju medijske zakonodaje in demokratizacije medijskih sistemov. Je doktorica komunikoloških znanosti.

Z njo smo se pogovarjali o problemu nedelujoče medijske politike v Sloveniji, financiranju strankarske propagande in sovraštva z javnim denarjem, odgovornosti za trenutne anomalije in toleranci netolerantnih praks.

Začniva s problemov mednarodnega umeščanja trenutne medijske situacije v Sloveniji. Veliko je svaril o korakanju proti madžarskemu modelu, ki je v slovenski javnosti prikazan kot končna postaja razpada neodvisne, pluralne medijske scene. Zakaj smo tako hitro pozabili na lekcije iz držav bivše Jugoslavije, zakaj nihče ne opozarja, da se nam lahko v Sloveniji zgodi srbski scenarij?

Mislim, da je odgovor povezan s politično zgodovino, skozi katero se v Sloveniji ves čas oddaljujemo od Balkana oziroma jugovzhodne Evrope. Dejansko so trenutne slovenske razmere zelo podobne razmeram v Srbiji oziroma Makedoniji, a se raje sklicujemo na Madžarsko, ki naj bi bila najslabša od držav članic Evropske unije. A potrebno je opozoriti, da je v bistvu Madžarska samo legimitizirala problematične medijske prakse, ki so nastajale prav v državah bivše Jugoslavije.

Skratka – ko to počne Vučić, je to pač Balkanec na Balkanu, z balkanskimi mediji in balkanskimi državljankami in državljani, ki si to očitno zaslužijo. V primeru Madžarske pa Evropska unija opozarja na “vladavino prava”, čeprav gre za brutalno zlorabo medijskega prostora, ki bi jo v državah zunaj Evropske unije označili za avtoritarno in totalitarno ter za prakso, ki popolnoma reducira svobodo izražanja na svobodo izražanja tistega, ki ima v rokah denar in moč.

Zgodovinsko gledano je bil eden glavnih problemov slovenskega medijskega prostora uravnoteženost oziroma razlikovanje med “desnim” in “levim” novinarstvom. Zakaj to vprašanje tako dolgo ni razrešeno oziroma zakaj se je tako težko dogovoriti že za izhodišče tega problema, kaj šele, da bi ponudili rešitve?

Za izhodišče lahko vzamemo leto 1991 in dojemanje, da smo ob osamosvojitvi slovenski medijski sistem dobili v roke od prejšnjih lastnikov. Potem lahko ugotovimo, da smo očitno pozabili podrobnosti medijske privatizacije po osamosvojitvi, kjer so medijskim lastnikom s prodajo deležev pomagali tudi novinarke in novinarji.

A od osamosvojitve naprej je na desnem političnem polu vedno veljalo mnenje, da so mediji v lasti levih strank in da bi morali to uravnotežiti z mediji v lasti desnih strank. Tako smo lahko poslušali ideje o lotizaciji televizijskih programov po italijanskem modelu – enega koaliciji, drugega opoziciji.

Ne razumem, kako nam v tridesetih letih ni uspelo izstopiti iz miselnega okvirja, v katerem je normalno, da politika nadzira medije, edini nerešen izziv predstavlja uravnoteženost političnega nadzora. Še vedno pa moramo očitno ponotranjiti dejstvo, da je političen nadzor medijev nesprejemljiv.

V nekem obdobju smo imeli javne razprave o pomenu javnega medija, a v trenutnih razmerah drsimo proti italijanskemu scenariju raztrganega medijskega prostora, kjer se pogovarjamo samo o enakomerni razdelitvi političnega vpliva nad mediji.

V praksi pa lahko vidimo, da imamo v Sloveniji trenutno izredno homogeniziran desni medijski pol enega osrednjega medija in satelitov, ki so namenjeni ojačevanju sporočil iz centrale ter druge medije, ki so veliko bolj segmentirani in za katere ne moreš enoznačno trditi, da glede na poglede in vsebine sodijo v levi pol.

Ne razumem, kako nam v tridesetih letih ni uspelo izstopiti iz miselnega okvirja, v katerem je normalno, da politika nadzira medije, edini nerešen izziv predstavlja uravnoteženost političnega nadzora. Še vedno pa moramo očitno ponotranjiti dejstvo, da je političen nadzor medijev nesprejemljiv.

Če za trenutek pristaneva na logiko dogovorjeno uravnoteženega medijskega prostora – zakaj bi bil to v praksi tako velik problem?

Prvi praktičen problem bi bila težavnost presojanja in določitev “levih” in “desnih” vsebin ter izvajanje te politike. Hkrati bi se lahko mediji že danes nazorsko deklarirali, tako kot je to navada v tujini. S tem bi bralke in bralci dobili jasen signal, kakšne poglede bodo lahko prebrali v posameznih medijih. A to še vedno ne pomeni, da mora rešitev levih in desnih medijev ponuditi politika z udarci pod pasom, omejevanjem enih in spodbujanjem drugih.

Hkrati bi se morali vprašati po osnovni funkciji množičnih medijev. Je funkcija medijev državotvorno sodelovanje z oblastjo pri zagotavljanju pogojev za nemoteno delo koalicije ali morajo mediji kritično poročati o delu oblasti in nadzirati oblastnike? Tega se ne sprašujemo, ker smo preveč zaposleni z vprašanjem medijske polarizacije, ki pa izkrivlja predstavo o tem, kaj je novinarstvo in kdo je novinar.

Sama mislim, da lahko o novinarskem delu govorimo samo takrat, ko novinar deluje v javnem interesu – se pravi, da je medij zavezan svojim bralkam in bralcem. Hkrati je novinarju jasno, da svojemu občinstvu ne sme lagati, z njim manipulirati oziroma zlorabljati njihovega zaupanja. Vse ostalo je korupcija.

To bi se moralo navsezadnje videti tudi pri transparentnemu navajanju modela financiranja posameznih medijev. Če medij prejema javna sredstva, ki jih je izredno lahko definirati, saj gre za denar iz javne blagajne, bodisi neposredno, bodisi za plačilo določenih storitev (oglaševanje), potem bi moralo biti to nekje jasno zavedeno.

Če sedaj preideva na modele financiranja medijskih praks, z mislijo na kampanje zavoda Državljan D oziroma kampanje Pod Črto, lahko ugotoviva, da gre za preplet pravno-ekonomskih dejstev. Lastništvo medijev je zavedeno, tokovi javnega denarja so relativno dobro vidni… A v praksi nato hitro ugotoviš, da javne medijske razprave velikokrat obstajajo na nekemu področju fantastike, kjer dejstva niso pomembna in kjer je vse mogoče in nemogoče hkrati. Tako imamo medije, povezane z desnimi političnimi strankami, ki dobivajo davkoplačevalski denar, ampak ravno ti mediji so najglasnejši glede pozivov po tržni vzdržnosti medijskega prostora ter na drugi strani podcenjevanju dejstva, da tudi sami prejemajo javni denar.

Te razprave nato hitro zaidejo v polje absurda, kjer se predsednik vlade najprej pritožuje, da ga Slovenska tiskovna agencija ne omenja tolikokrat kot omenja Zlatana Čordić Zlatka, nato v sedanjem obdobju dobi pozornost cele Evropske unije, pa mu to spet ni po godu.

A osebno me najbolj moti, da vsaj tisti del medijske industrije, ki se trudi delovati po pravilih tržne in transparentne medijske ekonomije, glede problemov lastne panoge večino časa molči. Enostavno sem zaprepadena, da novinarski ceh ne razume, da je urejanje problemov medijskega področja možno samo takrat, ko bodo novinarji razkrinkali denarne tokove medijskega financiranja. Tukaj ne gre samo zato, da je vpleten davkoplačevalski denar, temveč zato, ker denar vpliva na delovanje medija.

Po mojem mnenju je tukaj največji problem levi medijski pol, ki je od začetka sramežljivo koketiral z mislijo, da so oni na strani javnosti in da se tako samoumevno pričakuje neprekinjeno financiranje njihovih medijskih praks.

Na desnem polu je iluzij manj – oni vedo, da morajo podpirati svojo politično opcijo, za generiranje medijske podpore pa potrebujejo denar. Tukaj sploh ni pomembna kvaliteta prispevkov, ampak samo vztrajno in glasno delovanje v prid svoji politični opciji. In tudi če bo političen brezplačnik pri petdesetih nabiralnikih v bloku v devetinštiridesetih primerih romal v smeti, bo mogoče en nov bralec nasedel propagandnemu nagovoru in ga upošteval.

Že Upton Sinclair je opozarjal na problem novinarjev, ki poročajo o vsem, razen o tem, kar vpliva na pogoje njihovega lastnega delovanja. Rekel je, da so ti novinarji najmanj izobraženi o ekonomskih postulatih, na temelju katerih deluje medijska industrija, da se nihče ne vpraša, kako mediji zaslužijo denar.

A razmerja v medijih se vse bolj zaostrujejo, ker so mediji v preteklosti zavzeli stališče, da se jim z bralci ni treba ukvarjati, če jih podpirajo oglaševalci. Zdaj pa, ko je oglaševalskega denarja vse manj, ugotavljajo, da brez bralcev ni medija.

Subvencije so dober mehanizem, država mora posredovati v primerih, kjer so določene skupine v družbi zaradi svojih lastnosti načrtno medijsko zapostavljene, a mora biti subvencioniranje narejeno na utemeljen način.

Nadaljujva to miselno nit z vprašanjem o razmerjih med oglaševalci in mediji. Od primera mariborskega ravnatelja in tabloidov naprej lahko vidimo, kako povezani so mediji in oglaševalci ter hkrati kako nemogoča je refleksija odgovornosti oglaševalcev in podjetij za financiranje medijskih praks. Zanima me, zakaj je pogovor o soodgovornosti oglaševalcev in medijskih hiš tako težak oziroma zakaj je na tem področju taka kultura javnega molka?

Verjetno je najtežje opraviti samorefleksijo tistega pojava, ki na nek način razgali ekonomska razmerja tvojega lastnega poklica. To ne velja samo za novinarje, temveč mislim, da so tudi oglaševalci izgubili to neposredno povezavo med sabo in mediji, saj je na trgu več posrednikov, v praksi pa prihaja do problemov, ki jih izpostavljate tudi vi – da se oglasi prikazujejo na mestih, kjer jih zakupnik v bistvu noče prikazati.

Kaj je razlog za tako razmerje? Zdi se mi, da se ne mediji, ne oglaševalci, niso vprašali o posledicah obstoja oglaševalskega medijskega modela. Mediji so odvisni od oglaševalskega denarja, to pa pomeni, da imaš kot medij zvezane roke pri zgodbah, ki bi lahko škodovale oglaševalcem. Oglaševalci pa se ne zavedajo, da s svojim denarjem vzdržujejo določene medijske anomalije, ki drugače ne bi nikoli preživele.

V Sloveniji imamo še eno bizarno situacijo – oglaševalska sredstva, ki bi jih morali razumeti kot tržno kategorijo menjave pozornosti za denar, se v Sloveniji, kjer medijskega trga nimamo, delijo po sistemu, ki je skregan z vsako logiko in je strokovno neutemeljen.

Na tem področju je veliko nejasnosti. Splošno razumevanje oglaševalskega posla v Sloveniji gre v smeri, da so velike oglaševalske agencije glavne črne luknje na trgu, v katere neuka podjetja mečejo oglaševalska sredstva, ki na koncu financirajo problematične medijske prakse. A se je v praksi primera oglaševanja ministrstva za obrambo pokazalo, da je očitno ministrstvo tisto, ki odloča o denarju, oglaševalska agencija pa mora potem izpolniti ukaz naročnika. Lahko bi torej rekli, da oglaševalska ekonomija obstaja v treh barvah – bela, kjer gre vse po tržni logiki. Siva, kjer dejansko prihaja do težave z zagotavljanjem nadzora nad oglasi in črna ekonomija, kjer gre za zelo dobro razdelane in celo popisane prakse, kjer se jasno vidi, da ne gre za nevednost, temveč za namerno problematično ravnanje. Če poenostavim – Tino Mamić oglaševalskega denarja ne dobiva zato, ker je “žrtev algoritmov”, temveč gre za zelo precizen političen dogovor.

Pri teh vprašanjih se mi zdi ključen kontekst okolja, v katerem se dogajajo. Pred dvajsetimi leti bi novinarji oglaševalske pritiske na medije izpostavili na vseh naslovnicah, danes pa se je struktura razporejanje oglaševalskega denarja po medijih bistveno spremenila. Gre za značilnost določenih ekonomskih sistemov, v katere sodi tudi Madžarska, Poljska, Slovenija in Srbija, in pridobivanje oglaševalskega denarja iz naslovov, povezanih z državo.

Lahko bi rekli, da večji kot je prepad med državljani in državnim aparatom, večji del denarja ta državni aparat namenja financiranju medijskih projektov, s katerimi komunicira svoje politike, od rekrutacije v vojsko, pozivanje na cepljenje in druge državne oglaševalske kampanje. Ideja za državnimi oglaševalskimi kampanjami gre v smeri pomoči ljudstvu, ki ga je treba prepričati v določeno obnašanje, delijo pa ga ljudje, ki na vse skupaj ne gledajo skozi prizmo ekonomskih kategorij oglaševanja.

Za razliko od zasebnih podjetij, Ministrstvo za obrambo nima ekonomskega interesa pri novačenju novih rekrutov. Izračunaj, koliko denarja ministrstvo porabi za oglaševalsko kampanjo in koliko novih vojakov bomo na ta račun dobili. Potem pa pomisli, kaj bi se zgodilo, če bi država oglaševalski proračun direktno razdelila med ljudi in jih s tem prepričala, naj vstopijo v slovensko vojsko. Vse to so komponente, ki ministrstva ne zanimajo.

Državne oglaševalske pogodbe držijo v rokah ljudje, ki razpolagajo z velikimi vsotami denarja in nimajo nobenih ekonomskih razlogov za spreminjanje tržnih razmerij. Njihov edini interes je financiranje oglaševalskih kampanj, ki bodo pripomogle k temu, da bodo kot politična stranka lahko v prihodnosti še naprej davkoplačevalski denar delili po svojemu omrežju in z njim zalagali svoje oglaševalsko-medijske prakse.

To včasih pripelje do izrazito netržno naravnanih in bizarnih situacij, kjer lahko ljudje, ki ne morejo spati, na televizijskem programu Animal Planet ob polnoči v oglasnih blokih gledajo oglas za slovensko vojsko.

In končno – zelo redki so, ki si zastavijo izredno enostavno, a hkrati zelo pomembno vprašanja tržne smotrnosti državnih oglaševalskih pogodb. Denar se skozi te pogodbe kanalizira v zelo ozka politična omrežja, ki ga potrebujejo za lastno preživetje in preživetja svojih političnih družin. Državne oglaševalske pogodbe so smiselne samo skozi prizmo politične korupcije, medtem ko so ekonomsko popolnoma neupravičljive.

A če primerjamo oglaševanje in subvencijo, je razlika jasna. Oglaševanje je v interesu naročnika, ki ga zanima prepričevanje ciljne publike z namenom dviga prodaje. Subvencija v takem smislu ni tržna, temveč skuša z javnim denarjem popraviti anomalije, ki nastanejo na trgu.

Trenutna vlada je imela lansko leto idejo o uravnoteženem oglaševanju, kjer naj bi se denar iz državnih oglaševalskih pogodb delil pravično – po enakih odstotkih na medij, ne glede na tržno učinkovitost tega medija.

To je dobra ideja.

Res?

Ta ideja je bila prisotna v Makedoniji, kjer se je izkazalo, da se denar iz tega naslova deli po politični logiki stranke VMRO-DPMN, a operativni problem je enak uravnoteženemu novinarstvu. Problem so pogoji enakopravne izvedbe, kjer je treba zagotoviti transparentno deljenje denarja in ki bi bila vsaj v teoriji podobna medijskemu razpisu ministrstva za kulturo.

Ampak tak način zakupa oglaševanje spremeni v medijsko subvencijo.

Točno to.

Zakaj se potem oglaševanje državnih podjetij in državnih projektov, ki je financirano iz proračuna, preprosto ne ukine in se ta denar prelije v medijski sklad?

Ker se vsaj v Evropski uniji medijske subvencije delijo po zelo natančnih pravilih, ki od vpletenih zahtevajo zelo preprosto stvar. Če medijski trg v državi deluje, potem zagotavlja določene storitve oziroma medijske vsebine. Od teh vsebin so določene tržno nevzdržne in te vsebine nato država podpira z medijskimi subvencijami. A za to podporo stoji analiza, ki vključuje popis vsebin, strošek produkcije, ciljne skupine… in zaključni račun, v katerem dokazuješ, da so te subvencionirane vsebine dejansko opravile svoje delo, dosegle relevantno občinstvo.

A če primerjamo oglaševanje in subvencijo, je razlika jasna. Oglaševanje je v interesu naročnika, ki ga zanima prepričevanje ciljne publike z namenom dviga prodaje. Subvencija v takem smislu ni tržna, temveč skuša z javnim denarjem popraviti anomalije, ki nastanejo na trgu.

Zato so bizarne razprave, ki medijsko industrijo enačijo z drugimi industrijami in pozabljajo na kulturno izjemo medijskih vsebin, saj je tržna vzdržnost medijskih vsebin na trgu šestdesetih milijonov ljudi nekaj popolnoma drugega kot zagotavljanje identičnih medijskih vsebin na trgu dveh milijonov ljudi.

Subvencije so dober mehanizem, država mora posredovati v primerih, kjer so določene skupine v družbi zaradi svojih lastnosti načrtno medijsko zapostavljene, a mora biti subvencioniranje narejeno na utemeljen način.

Treba je razumeti, da trenutni kriteriji delitve denarja medijskega sklada v bistvu favorizirajo velike medije glede na število zaposlenih in količino medijske produkcije, potem so tukaj programi posebnega pomena, ki so po mojem mnenju norost.

Tega pri nas ni?

Razdeljevanje denarja ministrstva za kulturo skozi medijski sklad je bilo vedno problematično, hkrati od leta 2008 ni bilo narejene niti ene resne analize na tem področju. Zakon namreč govori o ugotavljanju mankov na medijskem trgu, financiranje praks, ki manjkajo in novo merjenje učinkov subvencioniranih vsebin. Tega pri nas ni.

Če ponovim vprašanje – zakaj je očitno vsem v interesu, da se javni denar skozi oglaševalske pogodbe, skozi subvencije ministrstva za kulturo… deli na netransparenten način in zakaj se nihče v medijih ne ukvarja z razjasnjevanjem tega področja?

Predstavlja si mizo polno dobrin, za katero sedijo politiki, drobtine pa letijo na vse strani. Očitno so drobtine dosedaj ustrezale vsem vpletenim, saj so bili sedaj tiho. Če na zadevo pogledam cinično, bi lahko rekla, da je trenutno ministrstvo za kulturo zelo jasno povedalo, katere prakse bo podpiralo in katerih ne, drobtin ni več.

Zakonodaja na tem področju je jasna že trinajst let, nobena od vlad pa tega ni problematizirala. Hkrati v vsem tem času ni bilo slišati protestov medijske industrije glede razdeljevanja javnega denarja brez jasnih kriterijev.

Treba je razumeti, da trenutni kriteriji delitve denarja medijskega sklada v bistvu favorizirajo velike medije glede na število zaposlenih in količino medijske produkcije, potem so tukaj programi posebnega pomena, ki so po mojem mnenju norost.

Zakaj?

Mi imamo program posebnega pomena, ki se mu reče javni zavod RTV Slovenija, zato programov posebnega pomena na lokalni in regionalni ravni niti ne potrebujemo. A če jih že imamo, potem jih je treba strokovno upravičiti.

A to je stvar celostne medijske politike – država pa se z njo ni nikoli ukvarjala na tak način. Večino časa je država na tem področju izvajala intervencije, s katerimi se je za nazaj legaliziralo dvomljive, skoraj ilegalne medijske prakse ali pa je država mižala na eno oko in denar delila brez jasnih kriterijev.

A poudarjam – to ni problem zadnjega leta. Ta problem obstaja že vrsto let in sedaj smo prišli na točko, ko se je pri zadnjem razpisu dokončno videl celoten mehanizem tega delovanja, ki je bil dosedaj relativno prikrit.

Reakcije na rezultate razpisa so bile res burne.

Vsi so naenkrat zaprepadeni, kako je kaj takega mogoče. A v resnici je sistem vedno dovoljeval take zlorabe, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo nekdo opogumil in zadeve pripeljal do absurda, kar se je sedaj tudi res zgodilo.

Potrebno bi bilo zahtevati temeljite medijske reforme, kjer paktiranja z zasebnimi interesi ne bi bilo, ampak bi z njimi dejansko reševali probleme, ki trenutno obstajajo na medijskemu trgu v Sloveniji – glede lastništva in glede financiranja medijev.

Če se sedaj premakneva še na en globalen fenomen – vzpon ekstremne desnice in vlogo množičnih medijev doma in po svetu na tem področju. Najprej me zanima, kje je tukaj po tvojem mnenju zgodovinski spomin oziroma vloga kolektivne pozabe.

Najprej bi v zvezi s temi fenomeni poudarila odgovornost progresivne politike, ki je samo popuščala ekstremistom in tolerirala vedno večje izpade. Zelo zanimivo je analizirati, kako je ekstremna desnica prevzela libertarni pogled na svobodo govora in kulturo izključevanja, libertarci pa so sedaj tako kot Frankenstein zagledali svojega stvora in se začudili nad rezultati svojega dela.

In to je problem – te medije je ustvarila politika in ne obratno. Steve Bannon ni ustvaril Donalda Trumpa, temveč je Donald Trumpa ustvarila politična elita z globokimi žepi, ki je v ta postopek vpletla medije. Breitbart je odigral pomembno vlogo do izvolitve Donalda Trumpa, po izvolitvi pa je vlogo Breitbarta prevzel tradicionalni medij Fox News. Sedaj je Fox News tisti, ki za to neokonzervativno elito predstavlja ključni vir informacij, mediji, kot je Breitbart, pa nimajo več takega vpliva.

Zakaj?

Zato, ker je ta ekstremnost postala legitimna politika desnice na določenem področju. V Sloveniji se po mojem mnenju nahajamo v fazi, ki so jo Američani doživeli leta 2013, med drugim mandatom Baracka Obame. Takrat se je pripravljal teren za vse to, kar se dogajalo pod Trumpom, podobne razmere so v Sloveniji.

V Sloveniji je leva politika financirala medije, ki so imeli izrazito rasistične in ekstremistične pristope, v stilu, vsakemu po malo javnega denarja. Pri tem pa je prihajalo do situacije, kjer so pisci in uredniki Demokracije govorili o veliki zaroti Judov, čez eno leto pa izraelska zastava visi na poslopju vlade.

Leva politika bi morala v Sloveniji končno razumeti, da legitimiranje določenih političnih praks pelje samo v eno smer. Vse to smo že videli – če berete nemške časopise iz tridesetih let dvajsetega stoletja, vidiš podoben fenomen.

Iz ekstremistov se norčujejo, dokler naenkrat ekstremisti niso nekaj najbolj normalnega. V Sloveniji je nekaj podobnega – ta država je postala primer dobre prakse za globalno ekstremno desnico.

Trenutno je popolnoma normalno mišljenje, da mora javna televizija za uravnotežen pogled v etru objavljati ekstremistične poglede. To je bizarno, ekstremističnih pogledov ne bi smeli pripuščati k javni besedi, saj svoboda izražanja nikoli ni bila neomejena.

Kako nasloviti ta konflikt? Na eni strani tolerantni libertarni pogled, na drugi strani miselnost, da z odkrito problematizacijo ekstremne desnice njihove prakse v bistvu postajajo del legitimnega diskurza.

Trenutno se nahajamo v situaciji, kjer nam je težko misliti nesprejemljivost določenih praks. Trenutno je popolnoma normalno mišljenje, da mora javna televizija za uravnotežen pogled v etru objavljati ekstremistične poglede. To je bizarno, ekstremističnih pogledov ne bi smeli pripuščati k javni besedi, saj svoboda izražanja nikoli ni bila neomejena.

A tukaj nastane problem dogovora o nesprejemljivosti. Te meje se neprestano spreminjajo.

Zgodovinsko gledano je pravna pot reševanja javnega poveličevanja ekstremizma edini način, da se izogneš nasilju. Pravni standardi in kaznovanje ekscesov so edini način, da pridemo do normalizacije razmer.

Počasi tudi v Sloveniji prihajamo v situacijo, ko zavestna ignoranca ne bo več izgovor za nedelovanje. Na eni točki razkroj postane tako viden, da se ne moremo več delati, da tega ne vidimo. In prepoved sovražnega govora bi morali razumeti enoznačno, ne pa da pri frazah “Ubij čefurja!” razpravljamo, ali je to sovražni govor ali gre za “ostro izražanje političnih stališč”, ali pa je to “prijateljsko zafrkavanje”. S tem kažemo stopnjo pravne in družbene kulture.

Če se v zadnjem delu najinega pogovora premakneva še k osebni odgovornosti. Velikokrat človek dobi občutek, da na določene zadeve mora odreagirati, tudi regulacija gre velikokrat v smer prepuščanja vzvodov delovanja končnemu uporabniku. Zanima me, ali vidite v tem podoben problem kot v liberalni teoriji sovražnega govora, ki vse prepušča potrošniku in zagovarja samo tržno regulacijo? Govorim o fenomenu osebne odgovornosti, ki ga lahko vidimo tudi v ekologiji, pri delavskih pravicah…skratka, da osebna odgovornost zamenjuje kolektivno delovanje in regulacijo.

Trg tukaj nima vloge, saj raziskave kažejo, da se nasilne in šokantne vsebine na družabnem spletu in v iskalnikih vedno znova pojavljajo na vrhu rezultatov iskanja in se zaradi algoritemskega urednikovanja prikazujejo velikemu številu ljudi.

Sama sem pisala Mercatorju, da me kot njihovo uporabnico boli, ko vidim, da s svojim denarjem v bistvu financiram podjetje, ki potem z oglasi zalaga medij, ki me blati, žali in napada. Čakam njihov odgovor, a do nadaljnjega bom Mercator kot potrošnica bojkotirala. V mojem primeru gre za simbolično dejanje, a če bi se dovolj ljudi odločilo za podobno potezo, sem prepričana, da bi podjetje upoštevalo potrošnike.

A ravno tukaj sam vidim problem. Bojkot velikih podjetij v Sloveniji ni učinkovit mehanizem za dejansko reševanje problema financiranja sovraštva. Gre za podjetja, kjer bi za učinkovit bojkot potreboval veliko število kritičnih potrošnikov, pa še takrat ne bi bilo nujno, da bi bojkot učinkoval, saj ta podjetja služijo tudi z drugimi mehanizmi, ki od potrošnikov niso neposredno odvisna. Hkrati lahko že v primeru umiku oglaševanja v prvi vladi Janez Janše vidiva, da se oglaševanje pod vplivom vladajoče politike očitno lahko razreši z enim telefonskim klicem.

Bom bolj jasna. Vprašanje financiranja spornih medijskih praks s strani Mercatorja in Telekoma zame ni samo potrošniško vprašanje, temveč je to politično vprašanje. Gre za podjetja, ki financirajo določene diskriminatorne medijske prakse. Zaradi tega se je treba proti temu boriti s političnimi sredstvi.

Tak medijski zakup lahko sicer problematiziramo s pozicije ekonomske nesmotrnosti, a zadevo je treba pripeljati na nivo političnega vprašanja. Gre za ekologijo javnega prostora, kjer so take sovražne medijske prakse popolnoma erodirale javni prostor, da se ljudje preprosto bojijo izražati svoje mnenje v javnosti, saj se bojijo morebitnih posledic. Moja reakcija je bila potrošniška, a potrebno je delovati tudi na politični ravni in skupaj opozarjati na nesprejemljivost takih medijskih praks.

Zgodovinsko gledano je prav politizacija vprašanj prinesla njihovo razrešitev. In tudi sedaj vidimo mlade, ki nesprejemljiva dogajanja v družbi mislijo politično, od ekologije naprej. Tudi na področju medijev lahko vidimo, da so aktualni dogodki v povezavi s Slovensko tiskovno agencijo pripeljali do točke, ko se ljudje zavedajo, da mediji ne delujejo v vakuumu. In da je treba dobre prakse podpirati kot državljan in kot potrošnik.

**Pogovor je bil najprej objavljen na spletni strani dsavic.net**