Levica o vsebini prihodnosti

Slovenski zgodovinar dr. Janko Prunk je v svojem dolgem življenju vedno vedel – in to mislimo pozitivno – kam veter piha. Nekoč je bil član stranke SDS, a jo je že pred ducatom let zapustil. Te dni so Prunka pri časopisu Delo povprašali, kaj meni o poveličevanju osamosvojitvenih obletnic in ali bo imelo sklicevanje na slavno zgodovino kakršenkoli politični učinek ali težo. Prunk pravi, da ne – sklicevanje na osamosvojitveni kapital naj Janezu Janši ne bi več pomagalo. »Če pa to hoče, potem je čisto pravi boljševik. Oni so se na zmagoviti partizanski boj sklicevali 45 let, ti pa se zdaj že 30 let na osamosvojitev.« Čas teče naprej, številke tudi. Leta 1975, 30 let po drugi svetovni vojni, se je moč partizanske generacije kljub uspešnemu obračunu z liberalizmom začela krhati. Enako se danes krha moč politikov generacije, ki je prepričana, da je lastnoročno osamosvojila Slovenijo, pa četudi je niso osamosvojili politiki, ampak ljudje.

V soboto je v sežanskem Kosovelovem domu potekal 4. kongres stranke Levica. Stranka, ki je leta 2014 nastala iz vstajniškega gibanja, manifestacij, ki so bile v mnogočem podobne sedanjemu protestniškemu vrenju, je v slovenski politični prostor prinesla inovacije. Kot politična stranka je drugačna od drugih parlamentarnih strank, kar ni bilo samo dobro, v zadnjih letih je bila Levica nekajkrat tudi žrtev lastnega dogmatizma in naivnosti. Ostaja pa borbena. »V Sloveniji vladajo isti ljudje, ki so v razpadu Jugoslavije in novi slovenski državi videli predvsem možnost za lastno okoriščanje. Tako kot so v devetdesetih letih okradli družbeno lastnino, bi danes oplenili tisto, kar je skupnega še ostalo – državo, vodo, zdravstvo,« je na sežanskem kongresu dejal njihov koordinator Luka Mesec. »Zato je prvi korak k prihodnosti to, da se osamosvojimo od tistih samooklicanih osamosvojiteljev, ki nas kar ne nehajo osamosvajati.«

Zakaj torej Levica? Zakaj verjeti stranki, ki ji mnogi očitajo, da je kriva za nastanek tretje Janševe vlade? V času razpadanja koalicije Marjana Šarca je bila namreč ravno Levica tista, ki je podporo manjšinski vladi pogojevala z odpravo sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ta odprava je bila ena od predvolilnih zavez stranke Levica, a je imela v parlamentu podporo premalo poslancev, da bi bila uspešna. Zapišimo natančneje: interesi zavarovalnic so bili močnejši od Levice, odpravi je nasprotovala koalicijska stranka DeSUS, podpiral pa je ni niti Šarčev minister za finance Andrej Bertoncelj. Na koncu, sredi političnega prerivanja, se je Marjan Šarec odločil, da bo odstopil.

»Ste navaden človek, ste pristaš tako imenovane moralne večine? Naj vas ne bo sram tega. A če ste res to, potem je vaša stranka Levica.«

– Slavoj Žižek

Dvomov o politični operativnosti in pomenu Levice pa nimajo trije ugledni slovenski filozofi, člani slavne lacanovske trojke Alenka Zupančič, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Vsi trije so Levico na sežanskem kongresu neposredno podprli. Takšna neposredna podpora javnih intelektualcev, ki nimajo neposrednega interesa v politiki ali pa z njo, katerikoli politični stranki je v Sloveniji silno redka. Poleg omenjenih so o Levici in njenem pomenu govorili tudi drugi: pravnica in aktivistka Barbara Rajgelj, sociolog Rastko Močnik, slikar Arjan Pregl, politologinja Jovana Mihajlović Trbovc, filozof Jernej Kaluža, filozofinja Renata Salecl …

»Če ne naredimo ničesar, potem ne bo vse ostalo isto,« o tej stranki in trenutku, v katerem naša družba je, razmišlja filozofinja Alenka Zupančič. Danes živimo v izostrenem času, kjer podpora tej ali oni politični opciji ni samo stvar imidža, osebnega sloga, odločitve, ampak odloča o najusodnejših točkah prihodnosti. »Stvari se bodo ravno tako dramatično spremenile, ampak se bodo spremenile na način, ki bo za veliko večino ljudi izrazito slab, celo katastrofalen. To pa zato, ker so politični akterji, ki dejansko razmišljajo s perspektive občega dobrega, skupnosti in dolgoročno, ta hip izjemno izjemno redki in v manjšini. Zato jih je treba absolutno aktivno podpreti, jim dati možnost, da nekaj spremenijo. In Levica je tak akter, zato jo absolutno podpiram.«

Podobno razmišlja njen filozofski kolega in prijatelj Mladen Dolar. Pravi, da je epidemija pokazala zgolj to, kar smo vedeli že prej. Izostrila je razmerja, razlike v sodobni družbi. Družba ni bolna zaradi virusnega obolenja, pač pa je bolna zaradi sistemske neenakosti, diskriminacije, segregacije. »To je pravi virus, ki ga je treba odpraviti. Levica pa je tista stranka, ki se je resnično pripravljena spopasti s tem virusom, ki nas je prizadeval že toliko časa, preden je prišel kovid. Javno šolstvo, javno zdravstvo, javna kultura, javni mediji, to osnovno sredinsko izhodišče danes učinkuje kot neka strašna leva agenda. Vse to je tisto, za kar se zavzema stranka Levica, in si zasluži tudi vso mojo podporo.«

Levico prav tako podpira Slavoj Žižek, filozof, ki prezira slovensko politiko, pa četudi je nekoč, davno v preteklosti, kandidiral za člana predsedstva Slovenije. A stvari so danes resne, politična razmerja pri nas niso bistveno drugačna kot v drugih evropskih državah. Kar je pričakovano, Slovenija ni otok, naša država ni nič posebnega, tudi pri nas se kaže strukturna kriza ekonomskega in političnega sistema. »Po eni strani je Levica, bodimo odkriti, edina resno leva stranka, nobena druga stranka se ne ukvarja s tem, kako omejiti moč kapitalizma,« je na sežanskem kongresu v vnaprej posneti izjavi dejal Slavoj Žižek. »Utopija danes ni, da moramo stvari spremeniti, utopija je danes mnenje, da lahko gredo stvari naprej takšne, kot v osnovi so. Če hočete nekaj, do česa imate navadni volivci vso pravico, pravico do mirnega, vsakdanjega življenja, do varnega obstoja, potem je Levica vaša stranka. Levica je stranka stabilnosti in običajne spodobnosti.« Vse demoniziranje Levice, njene domnevne radikalnosti, Grimsovo opletanje z Venezuelo in levičarskimi bajoneti, ki naj bi podjetnike potisnili v morje, je torej prevara, propaganda. Levica v Sloveniji ni radikalna, radikalna je sredina, preračunljivi zaveznik desnega ekstremizma in avtoritarnosti. Stranka Levica ni protisistemsko gibanje, navsezadnje je že šest let v parlamentu, takšna je prej vlada, ki razgrajuje sistem demokracije. »Ste navaden človek, ste pristaš tako imenovane moralne večine? Naj vas ne bo sram tega. A če ste res to, potem je vaša stranka Levica,« še pravi Slavoj Žižek.

Ponovimo, lepo je, če politično stranko podprejo ugledni intelektualci, če se opredelijo, če o njej razmišljajo. A to ni dovolj. V politiki štejejo dejanja, prehod iz kritike v konstruktivnost, oblikovanje prihodnosti torej, ki je, prosto po Slavoju Žižku, drugačna od bodočnosti. Bodočnost se namreč zgodi sama od sebe, prihodnost pa si ljudje izborijo.

»Krize se kar vrstijo, finančna kriza, kriza EU, kriza javnega dolga, begunska kriza, vzpon skrajne desnice, koronska kriza, kriza demokracije, podnebna kriza … Pred desetletjem in pol nas je preveval optimizem, zdelo se je, da bo šel svet po krizi neoliberalizma na boljše,« je v kongresnem govoru dejal Luka Mesec in v isti sapi priznal, da se pričakovanja množic, tudi tistih, ki so leta 2013 med vstajami korakale po Sloveniji, niso uresničila. Obzorja se še vedno mračijo. »Povampirila se je tudi desnica, ki ji ni več nerodno obujati duhov fašizma.« Razpada javno življenje, izginjajo pravice, ki smo jih imeli za samoumevne. Tudi zato je treba »zbuditi debato o prihodnosti, ne smemo se spraševati samo o tem, kako doseči predčasne volitve in padec vlade, ampak tudi, kaj bo potem. Ne delamo si iluzij, da bo po padcu vlade Janeza Janše vse dobro, da se bo pojavilo normalno stanje, kot temu rečejo v politični sredini. Splet kriz bistveno presega to vlado.« Demokracija niso samo volitve.

Levica ima tako kratkoročno dva konkretna cilja, nastajata dva zakonska predloga, ki naj bi v prihodnjih mesecih prišla v javno razpravo. Prvi se nanaša na vprašanje ekonomske demokracije, vprašanje večje pravičnosti in enakopravnosti, zadružništva, zakonski osnutek Levica pripravlja skupaj z Inštitutom za ekonomsko demokracijo. Drugo takšno vprašanje je okolijska kriza, nastaja predlog podnebnega zakona. »Cilj zakona, podobnega poznajo tudi nekatere druge evropske države, je povezati fragmentirane podnebne politike in zaveze, ki jih vsebujejo evropska pravila v zvezi z ogljično transformacijo družbe in z zmanjševanjem toplogrednih izpustov. Hkrati bi radi ustvarili orodje za možnost nekakšnega pravnega aktivizma državljanov in okolijskih gibanj, ki bi lahko tudi na praven način, preko sodišč zahtevala izpolnjevanje podnebnih ciljev,« pravi Luka Omladič. »Druga ideja je oblikovanje sistemskega strokovnega organa, ki bi bil po grobi primerjavi podoben fiskalnemu svetu in bi lahko presojal podnebne politike, hkrati pa bi imel tudi vlogo v družbi.« Ponekod so bili v Evropi zagovorniki okolja s pravnimi postopki pred sodišči že uspešni. Prejšnji teden je recimo nizozemsko sodišče presodilo, da mora naftna družba Shell do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 45 odstotkov. Tudi nemška sodišča so se že ukvarjala z vprašanjem zavez do okolja. Konec aprila je o nemškem zakonu o podnebnih spremembah, sprejetem leta 2019, odločalo ustavno sodišče in presodilo, da mora zakon vsebovati natančnejše in jasnejše cilje, velik del bremen zmanjševanja izpustov se prelaga na generacije, ki šele prihajajo. Nemška vlada je zdaj že sprejela popravke tega zakona, po novem naj bi Nemčija do leta 2030 izpuste vseh toplogrednih plinov zmanjšala za 65 odstotkov, prej je bil cilj 55 odstotkov. Tako jasnih zavez v Sloveniji ni, niso zapisane niti v zakonih niti v podnebnih strategijah.

Stranki Levica v zadnjih mesecih različne raziskave javnega mnenja kažejo stabilno podporo. Suče se okoli 10 odstotkov, to je dober rezultat, a Levica se še ni prebila med velike. Na predčasnih volitvah leta 2018 je zbrala približno toliko, 9,3 odstotka, glasov. Pa je to dovolj, je to res dovolj za kopernikanski obrat v slovenski politiki?

Levica zdaj s Srečkom Kosovelom kliče brate vseh strtih evropskih src, upornike zemlje in ognja, brate nevihte, brate viharja, da zazelenijo, da zaživijo, »da ljubezen bi se prebudila kakor ta travica, v srcih steptanih, od srda zastrupljenih in od sovraštva, da bi ta pesem visoko zapela, travica drobna, ki je zaživela. — Kličem vas, bratje vesoljne ljubezni!«