Odbor, pred 33 leti

Vsako leto v začetku junija, ko mediji spet reciklirajo »afero JBTZ«, med ženo in menoj poteka tale konfrontacija (vendarle vsakič bolj medlo kakor leto prej): »Nikoli si ne bom odpustila, da smo na Roški 1988 demonstrirali za tega ….!« »Pa saj nismo demonstrirali za Janšo iz leta 2021! Tam smo bili zaradi nas samih, nikogar drugega. Roška je bila državljanska nepokorščina – upor proti poskusu, da se demokratizacija zatre s policijo in vojsko. Ni bistveno leto, 1988/89 ali 2012/13 ali 2020/21; identiteta zatiralca se spremeni, nujnost, da se za svobodo borimo, pa ne zastara!«

Pa vendar je treba spet povedati, kaj se je spomladi in poleti 1988 zares dogajalo. Domnevna glavna žrtev procesa proti JBTZ še zmeraj unovčuje svojo vlogo s tisočkratnimi obrestmi, vladajoča stranka in njeni mediji pa so v treh desetletjih pomen ustanovitve Odbora za varstvo pravic JJ, IB, DT in FZ povsem potvorili in si prisvojili ljudsko gibanje v podporo obtožencem. Gibanje, ki smo ga sprožili in vodili prav tisti, ki nas fašistoidna klika na oblasti razglaša za sovražnike naroda in teroriste. Tudi nevtralni mediji so se pustili zaslepiti teatru vsakoletnega srečevanja varovancev in vpreganja Odbora v nikoli končano »osamosvajanje«. Mnenjski okvir, ki zožuje ustanovitev Odbora in ljudsko gibanje, ki ga je ta sprožil in sprva vsaj deloma usmerjal in usklajeval, na »afero«, katere žrtve so bile razmeroma naključne, in se potem prereka o zaslugah in grehih oseb za kratico JBTZ, je treba zavreči.

Da so bili v afero potunkani prav ti štirje, je naključje. Bistveno v konstruktu »izdaje tajnega dokumenta« je bilo, da se kot povezana akterja »razkrinkata« medij, ki je bil najpogumnejši in najprodornejši v slovenski demokratizaciji leta 1988, Mladina, in politična organizacija, ki se je osamosvojila od Zveze komunistov, a se leta 1988 še ni odpovedala socializmu in »odkrila« liberalizma, ZSMS. Zato je bilo treba najti nekoga v JLA, ki mu je bilo mogoče naložiti na grbo »protidržavno« delovanje v komplotu z Mladino in ZSMS. Tako je bilo mogoče hkrati kriminalizirati najsamostojnejše dele slovenske civilne družbe, jih spraviti v spor s slovensko oblastjo in oblast kompromitirati v obeh primerih – ali s tem, da privoli v zatrtje ZSMS in neposlušnih medijev (poleg Mladine vsaj še študentskih medijev Radia Študent, Tribune in Katedre; nacionalistična Nova revija ni bila tarča, pač pa so posredno bila tarča teoretska glasila levice, formalno in finančno povezana z mladinsko organizacijo, še posebej študentsko, predvsem Problemi in ČKZ/ Časopis za kritiko znanosti), ali pa nove levice ne zatre in se izpostavi obtožbam o separatizmu. Janša je bil izpostavljena tarča kot zsmsjevski obramboslovec in publicist v Mladini. A prav tako bi lahko bil namesto Janše in Tasića žrtev kateri drugi Mladinin pisec, denimo neuklonljivi zdajšnji Janšev kritik Vlado Miheljak, in kateri drugi urednik Mladine pred Zavrlom ali po njem.

Dejstvo je, da smo Odbor sprožili in ga vodili intelektualci, ki so nas kljub medsebojnim razlikam šteli za »novo levico«, danes pa desničarji usmeritve, podobne prepričanjem članov Odbora junija 1988, štejejo za »radikalno levico« in ji pripisujejo neobstoječi, izmišljeni »kulturni marksizem«. Med ustanovitelji Odbora ni bilo korifej »osamosvojiteljev« po meri SDS, kot so Rupel, Jambrek, Grims, Janko Kos. Pač pa so bili med njimi Slavoj Žižek, Rastko Močnik, Pavel Gantar, Gregor Golobič in številni drugi levi intelektualci.

Bistveno v konstruktu »izdaje tajnega dokumenta« je bilo, da se kot povezana akterja »razkrinkata« medij, ki je bil najpogumnejši in najprodornejši v slovenski demokratizaciji leta 1988, Mladina, in politična organizacija, ki se je osamosvojila od Zveze komunistov, ZSMS.

Odbor so ustanovile institucije, podpisali smo se uredniki in vodje projektov, voditelji mladinskih in študentskih organizacij in institucij. Kakor ni naključje, da je bil Odbor ustanovljen v uredništvu Mladine, tudi ni naključje, da smo se njegovi člani najprej zbirali v Kapelici na Kersnikovi 4, v prostorih, ki sta jih pridobili študentski kulturni društvi ŠKUC in Forum, domovalo pa jih je tam še več, med drugimi Študentska založba, pri kateri sem bil takrat glavni urednik zbirke Studia humanitatis.

Ko so državljanke in državljani Slovenije junija in julija 1988 množično podprli Odbor in prišli demonstrirat na Roško, se mu je pridružil širok krog članov, od Društva slovenskih pisateljev do škofovske Konference za pravičnost in mir. Ali si sploh lahko predstavljate gibanje, kjer za isto mizo sedita Anton Stres in Slavoj Žižek, Spomenka in Tine Hribar skupaj z Rastkom Močnikom in takratno njegovo partnerico, zdaj že pokojno srbsko pisateljico in aktivistko Biljano Jovanović? Pa vendar smo poleti 1988 Pod lipco pri hipodromu Stožice sedeli za isto mizo levi, desni in vmesni.

Čez desetletja bo jasno, da sta bila ustanovitev in delovanje Odbora leta 1988 zvezdno obdobje v zgodovini Slovenije. Ne toliko zato, ker je množično sodelovanje z Odborom dalo ljudem samozavest za kasnejše osamosvajanje od Jugoslavije. Razpad vzhodnoevropskih socialističnih režimov bi ob okostenelosti republiških birokracij v jugoslovanskih republikah tako ali drugače pripeljal do osamosvojitve Slovenije. Odbor pa so ustanovile sile, ki so že prej sprožile proces demokratizacije v tistih republikah, kjer se je dalo (Sloveniji, Hrvaški, Srbiji). Te sile so bile v Ljubljani pretežno levo od ZK. Pobud, ki so jih v osemdesetih letih sprožili mladinski in študentski mediji, solidarno in v povezavi s kolegicami in kolegi drugod v Jugoslaviji in v Evropi, je preveč za naštevanje. Še prej so RŠ, Mladina, Problemi, ČKZ in še kdo prebudili demokratične sile v ZSMS s pobudami, kot so bile kritika usmerjenega izobraževanja in obramba pankerjev pred političnimi obtožbami. Brez Odbora (ki ga je po ustanovitvi kompetentno vodil Igor Bavčar, bivši leninist in nikakor še ne sokrivec za izbrisane in tajkun), ki je sprožil neustavljivo demokratizacijo slovenske družbe od spodaj, bi bila osamosvojitev Slovenije mogoča le kot dvorni puč v režiji birokracije in represivnega aparata, tako kot v Romuniji.

Nikakor ne romantiziram zgodnjega obdobja dejavnosti Odbora. Povsem nemogoče je, da bi tako notranje raznorodna skupina ljudi lahko zdržala skupaj več kakor nekaj mesecev, v boju za preživetje proti skupnemu sovražniku. Trezna obdobja zgodovine so časi sporov in diferenciacije. A tudi kompromisi so mogoči samo takrat, ko obstaja med nasprotniki vsaj minimalno zaupanje in medsebojno spoštovanje. Odbora spomladi in poleti 1988 se bi morali ponovno spomniti zato, ker se je takrat kovalo takšno zaupanje in spoštovanje. Kasneje so ga prekovali v bojne sekire. Zapravili so ga največ prav tisti, ki so si dosežke Odbora prisvojili kot zasebni politični kapital, predvsem Janša in Bavčar, ali kot dolgoročno institucionalno naložbo, tako kot RKC.

Če pa hočete še čutno nazoren dokaz, kdo je demonstriral na Roški in za koga in kaj, se je dovolj spomniti, kaj smo prepevali tam, medtem ko je – tako vsaj baja po 33 letih – Janez Janša premišljeval o bogu in domovini. Prvi glas ni bil s kora ali s srečanja pevskih zborov v Stični. Ne, zbor demonstrantov na Roški je vodil panker in pornograf Pero Lovšin, pomagali pa so »nenarodni elementi« kot Jani Kovačič. In kaj smo že peli? Kaj domobranskega? Ne! Refren je bil »Janez, Janšev Janez, kam odhajaš danes? Grem v partizane, med junake zbrane« in tako naprej, nabavite si pesmarico z izvirnim besedilom! Drugi hit pa je bila Bandiera rossa z refrenom »Evviva il communismo e la libertà!«, »Živela komunizem in svoboda!«. Demokratično gibanje, ki ga je sprožil Odbor, ni bilo protikomunistično. Skupaj z izkoriščanjem delavcev je zavračalo represijo in birokratski nadzor, slavilo je svobodo in pluralizem. Jasno je, katere družbene sile danes so na liniji Odbora. Za Janšo in SDS so tisti, ki so ga branili, ko je bil v zaporu, in mu peli partizansko budnico, danes diametralni nasprotnik. Jasno je tudi, kdo je zavrgel vrednote iz leta 1988.