Kastrirani maček kot simbol slovenstva

Berem (v Wikipediji, seveda): štajerski grb je tesno povezan s prvim koroškim grbom in najverjetneje skupaj izvirata iz lokalnega motiva, ki ga srečujemo na ozemlju antičnega Norika in srednjeveške Karantanije – panterja.

Nedavno je Luka Volk v Mladini objavil zelo pregleden članek z naslovom Sramežljiva svastika – Kastrirani maček, simbol slovenstva itd. Ponovimo nekaj podatkov iz tega in drugih zapisov. Kult karantanskega panterja je razvil Jožko Šavli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, je bil hvaležno sprejet zlasti pri narodnostno zavednemu politiku Zmagu Jelinčiču Plemenitiju, saj je bila Slovenija dotlej brez omembe vrednega nacionalnega simbola. O njem so pozneje razpravljali ekonomisti, pesniki, politiki, še kdo, prav nemarno pa so to žival zanemarili – zoologi.

S tem zapisom skušam popraviti slab vtis, ki ga je pustila ta naša znanstvena veda. Najprej pojasnilo. Panter je pravzaprav leopard. Po pričanju našega priznanega strokovnjaka (imena se ne spomnim) je bil panter nekoč splošno razširjen po Sloveniji. Kot v Afriki in Aziji, so morali biti med pisanimi, pegastimi, osebki tudi imenitnejši črni. Wikipedija nam pove, da „Čeprav se koncentracije melanina med člani istega legla pogosto razlikujejo, so posamezniki, ki imajo popolnoma črn kožuh, redki”. In prav te izjemne živali imenujemo – panter. Seveda je taka velika črna mačka posebej primerna za heraldično rabo. Manj pa za crkljanje. Manj znani paleontologi in zoologi nam vedo povedati, da je bil leopard, torej tudi panter, nekoč precej splošno razširjen po Evraziji in je še danes doma v nekaterih azijskih in seveda afriških deželah.

Po naših jamah se je potikal ledenodobni leopard vsaj še pred 30.000 leti, kaj dosti dlje pa ne. Iz Evrope naj bi izginil pred zadnjim poledenitvenim viškom. Vendar najdemo njegovo podobo vklesano v številnih noriških kamnih. Tudi Karantanci so pri nas izumrli pred nekaj tisočletji.

Že omenjeni strokovnjak nam razlaga, da je zaradi ohladitve (ne pove točno, kdaj) panter tudi iz našega območja izginil. Vendar pa je to tolmačenje zmotno. Očitno se je ohranila populacija v zakotju nekoliko jugovzhodno od Norika, se pred zmrzaljo umaknila v jame in se začela prilagajati podzemlju. Zapadla je retrogradni evoluciji in se gradbeno približala dvoživkam. Tako smo dobili črnega močerila, ki smo ga poimenovali Proteus anguinus parkelj. Ime je dobil po sicer kosmatih, decimetrskih črnih parkljih z rdečim jezikom, ki so jih prodajali za Miklavževo na ljubljanskih stojnicah (avtor se priporoča: če takega še kdo najde v kakem kotu, naj ga obvesti). Žival se je pomanjšala in prilagodila vodi, iz rogov so se razvile škrge, število prstov se je znižalo (tri na sprednjih, dva na zadnjih nogah), razvil se je veslast rep. Črni močeril je omejen na del Bele krajine.

Opaženo je bilo, da karantanski panter nima gorečega falusa, s katerim so se dičile poprejšnje upodobitve. In so ga zato nedržavotvorno razglasili za „kastriranega mačka”. Vendar je tudi to le zmotno tolmačenje. Pupki, v sorodstvo katerih je po retrogradni evoluciji zapadel črni močeril, so na splošno brez falusa. Navadili so se opraviti tisto zadevo brez njega.

Od črnega močerila je šlo prilagajanje na podzemlje dalje, do človeške ribice. Tako smo dobili žival, ki res zasluži vlogo emblema. Je visoko državotvorna. Že desetletja je priljubljen objekt znanosti in celo časopisnih zapisov. Oblastem predlagam, da človeško ribico razglasijo za simbol Slovenije in jo razpošljejo na manšetnih gumbih širom Evrope (in sveta). Slovencem bo v ponos. Nekoč so jo imeli celo za zmajeve mladiče.