Patriotizem kot alibi

V vzporedni resničnosti sedanje slovenske vlade je patriotizem predvsem prikladno orodje za preusmerjanje pozornosti

Vse od antike so slogani zvesti spremljevalci javnega življenja. Srečamo jih namreč v oglaševanju, vojaški propagandi, vzgoji in izobraževanju, športu itn. Veni, vidi, vici Julija Cezarja, Just do it blagovne znamke Nike ali pa olimpijsko geslo Hitreje, višje, močneje so samo nekateri izmed najbolj prepoznavnih. Svoje slogane imajo tudi različna družbena gibanja. »Generacija 68« je za svoje privzela geslo ameriškega psihologa Timothyja Learyja »Turn on, tune in, drop out«. Z njim je Leary generacijo 68 pozval k odklopu od takratnega establišmenta in vzpostavitvi alternativnega družbenega reda.

V politični zgodovini imajo slogani posebno mesto. Eden od najbolj znanih je nedvomno geslo francoske revolucije »Liberté, egalité, fraternité« (‘svoboda, enakost in bratstvo’). Ideji svobode in enakosti sta pravzaprav postali osnovna navigacijska oprema, s katero krmari sodobna politika v sicer tradicionalno nemirnih vodah različnih interesov.

A se pri tretji ideji iz gesla francoske revolucije zadeva nepričakovano zaplete. Ideja bratstva (fraternité) je namreč pogosto napačno uokvirjena, spregledana ali pa zlorabljena. To potrjuje danes že nekoliko pozabljeno geslo »bratstva in enotnosti«, ki je bilo skoraj pol stoletja neuradni slogan nekdanje skupne države. Z njenim razpadom pred natanko tremi desetletji pa je postalo to geslo – vsaj za kritike samoupravnega socializma – nekakšna neuradna diagnoza jugonostalgije.

Ne preseneča torej, da je vsaka inkarnacija ideje bratstva praviloma sprejeta z veliko mero zadržanosti. To velja še posebej za patriotizem. Čeprav je njegova definicija sila preprosta (ljubezen do domovine), velja za enega od najbolj enigmatičnih konceptov v politični teoriji. Njegovi zagovorniki ga imajo za eno od državljanskih dolžnosti, za njegove kritike pa je moralno problematičen, teoretično pomanjkljiv in zastarel. Pogosto celo politično nevaren, saj pogosto pomeni vir potencialnih konfliktov in nasilja. Ne nazadnje je bila pripravljenost umreti ali ubijati za svojo domovino – tradicionalno gledano – pravzaprav najbolj pristna oblika izražanja patriotizma.

Morda je najneposrednejša zloraba patriotizma »patriotska zakonodaja« (Patriot Act) v ZDA, ki je sledila terorističnim napadom 11. septembra 2001. Z njo je takratna administracija ameriškega predsednika Georgea Busha ml. v imenu patriotizma posegla v temeljne svoboščine ameriških državljanov. Prisluškovanje telefonskim pogovorom in vdor v zasebnost državljanov sta pod pretvezo nacionalne varnosti postala podaljšana roka »vojne proti terorju«. Tudi zato se patriotizem pogosto označi za »poslednje zatočišče podležev«.

Sicer pa v politiki vedno znova trčimo ob patriotizem. Sodi namreč v opis delovnega mesta in sčasoma postane nekakšna profesionalna deformacija. Na primer slogan America First nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa je deloval kot potrošniški oglas. Pri nekaterih evropskih strankah in gibanjih skrajne desnice pa ima veliko bolj zloveščo vlogo. Zloraba patriotizma pri gibanju Pegida v Nemčiji ali političnih strankah Narodna fronta v Franciji, Zlata zora v Grčiji itn. je najpogosteje zgolj pretveza za generiranje sovraštva. V njegovem imenu namreč zagovarjajo ksenofobno politiko izključevanja in diskriminacije.

V vzporedni resničnosti sedanje slovenske vlade je patriotizem predvsem prikladno orodje za preusmerjanje pozornosti. Zloraba osnovnih predpostavk demokratične politične ureditve, totalitarno razumevanje pravne države, zloraba medijskega pluralizma, politizacija dela policije in tožilstva ter potvarjanje različnih zgodovinskih dogodkov itn. s patriotizmom nimajo prav nič skupnega. Ravno nasprotno: so namreč njegova negacija.

Pri sedanji vladi pa gre zadeva še korak naprej. Pohabljeno pojmovanje patriotizma, kakršno je zaslediti pri njenih zagovornikih, je v prvi vrsti alibi za instrumentalizacijo polpretekle zgodovine, v kateri nastopa sedanji premier kot nekakšen dalajlama slovenske osamosvojitve. Pri vsem skupaj gre pravzaprav za osiromašeno razumevanje procesa demokratizacije slovenske družbe, ki je doživel svoj vrhunec z osamosvojitvijo Slovenije pred natanko tremi desetletji.

Osrednjo vlogo v procesu demokratizacije slovenske družbe so odigrala civilnodružbena gibanja. Delovala so namreč kot nekakšen laboratorij demokracije. V njem je lakmusov papir pomenilo spoštovanje človekovih pravic. Trideset let kasneje je vladajoča politika naredila nekakšen kvantni preskok, saj želi Slovenijo spremeniti v laboratorij totalitarizma.