Obznana v demokratični Sloveniji

Deset let in tri mesece je od tega, ko je Janez Janša nekdanjega predsednika države Danila Türka obtožil, da je bil obveščen o bombnem napadu v Velikovcu. Leta 1979 sta namreč dva Slovenca v prostorih tamkajšnjega Domovinskega muzeja podtaknila bombo. Akcijo naj bi vodila Udba, četudi sta po nekaterih drugih interpretacijah storilca bombo nastavila po lastni volji. Danilo Türk je bil tedaj star 27 let, pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) je bil pristojen za manjšine.

SDS je leta 2011 objavila arhivske dokumente, ki naj bi dokazovali Türkovo vpletenost. Hitro se je pokazalo, da gre za ponaredek. V SDS so zložili različne arhivske zapiske, povezovali nepovezljivo, ponarejali so arhivsko gradivo zgolj za to, da bi tedanjemu političnemu konkurentu očitali vpletenost v mednarodni terorizem. Namerno, sistemsko so manipulirali. SDS se zaradi laži ni nikoli opravičila, jo je pa zato inšpektorat za kulturo kaznoval, ker je bilo na spletni strani stranke brez dovoljenja objavljeno arhivsko gradivo. Zgodba o ponarejanju arhivskega gradiva je po nekaj mesecih potonila v pozabo, Danilo Türk pa se očitkov, da »ni predsednik vseh Slovencev« in da je bil vpleten v bombni atentat, ni več mogel znebiti. Tudi zaradi falzifikata stranke SDS je novembra 2012 izgubil na volitvah.

Izredna seja

Zakaj smo si v spomin priklicali to zgodbo? Prejšnji teden sta poslanski skupini SDS in NSi v parlament vložili zahtevo za sklic izredne seje. Na njej naj bi sprejeli sklep, ki vladi in preiskovalnim organom priporoča, da v okviru svojih pooblastil okrepijo aktivnosti pri spremljanju, obravnavi in preprečevanju rušenja parlamentarne demokracije ter drugih ustavnih temeljev. Vse to naj bi bil namen stranke Levica. »Podpisnice in podpisniki zahteve za izredno sejo državnega zbora ugotavljamo,« je zapisano na koncu uradnega dopisa predsedniku državnega zbora Igorju Zorčiču, »da v slovenskem političnem prostoru prihaja do zaskrbljujočih trendov, ki kažejo na protiustavno ravnanje stranke Levica ali njenih posameznikov, zato smo prepričani, da morajo pristojni organi stanje na tem področju temeljito spremljati in ustrezno ukrepati.«

Državni zbor je samostojna veja oblasti, temelj parlamentarne demokracije, brez njegove samostojnosti, agilnosti, modrosti demokratična država ne obstaja. Dve vladni parlamentarni stranki, SDS in NSi, sta ob strinjanju tretje vladne stranke SMC prepričani, da v najvišjem hramu demokracije obstajajo protiustavni in protidržavni elementi, ki jih je treba omejiti, nadzirati in verjetno tudi sankcionirati. Politični zbor želi o tem obvestiti izvršilno vejo oblasti, napotke in indice o nevarnem početju opozicijske stranke pa naj bi preverili preiskovalni organi, tudi Sova, katere direktor naj bi o tej temi spregovoril na izredni seji.

Lahko bi zamahnili z roko, češ da gre za politično, propagandno akcijo, katere namen je razbiti opozicijo in demonizirati političnega oponenta. Morda je to tudi res, vendar je zahteva za sklic izredne seje o protiustavnem delovanju opozicijske stranke neposredna zloraba institutov demokratične države. Te pristojnosti državni zbor sploh nima. Vse skupaj je nedostojno, sejo sklicujejo stranke vladne koalicije, ki imajo v rokah policijo, vojsko in NPU, stranke, ki ne upoštevajo načel delitve oblasti in pravne države. Kafkovski proces pa vodi stranka SDS, ki v svojih kongresnih dokumentih svari pred državljansko vojno in rušenjem ustave, pa četudi sta ravno SDS in njen predsednik tista, ki Slovenijo brezsramno potiskata proti avtokraciji. Predlagana izredna seja ni le nedostojna, ker je v svojih izhodiščih globoko nedemokratična, je tudi nevarna. Načrtno se razgrajujeta država in njen sistem.

Prepoved političnih strank

Kaj o prepovedi političnih strank pravi pravo? O protiustavnosti zakonov in protiustavnosti delovanja političnih strank v demokratičnih državah ne odločajo druge politične stranke. O tem odloča ustavno sodišče. To je zapisano tudi v 10. alineji 160. člena slovenske ustave, ki določa omejitve in pristojnosti ustavnega sodišča. Natančneje to pri nas določa tudi zakon o ustavnem sodišču, ki lahko politično stranko z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov izbriše iz uradnega registra.

Ni narobe, če si stranka prizadeva za spremembo ustavnih struktur, a te spremembe ne smejo biti izvedene nasilno, temveč v skladu s temeljnimi demokratičnimi načeli.

Primer poskusa prepovedi politične stranke smo v Sloveniji že imeli, a pobuda ni prišla iz državnega zbora. Leta 1998 so ustavni sodniki odločali o pobudi stranke Istrski demokratski zbor, ki je ministrstvo za notranje zadeve ni želelo vpisati v register strank. Strankin greh je bila upravna ugotovitev, da naj bi ta stranka delovala v korist le dela prebivalstva – zavzemala se je za popravo krivic, storjenih v povojnem času nekaterim prebivalcem slovenske Istre. Ustavni sodniki so takrat zapisali, da morajo biti sodniki pri opredelitvi pojma »neustavno delovanje« tolerantni.

»Ne zadošča, če neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Dokazati je treba resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe.« Zapisali so tudi, da gre pri omejevanju ustavne pravice do svobode združevanja za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine. »Zaradi izjemnega pomena političnih strank za obstoj svobodne demokratične države ni možna izključitev iz političnega življenja že takrat, ko se z legalnimi sredstvi borijo proti posameznim predpisom ali celo proti posameznim ustavnim institucijam. Takšna izključitev je dopustna šele takrat, ko hočejo takšne stranke omajati temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne države.«

V Sloveniji doslej ni bila prepovedana nobena politična stranka, kaj šele takšna, ki jo je na volitvah podprlo več kot 80.000 volivcev. Je pa na tem ozemlju pred sto in enim letom Kraljevina Jugoslavija sprejela dekret »Obznana« (’razglas’). V želji »po nujni zaščiti države« je bila prepovedana Komunistična partija Jugoslavije, ki je bila v tistem času po številu poslancev tretja največja stranka. KPJ iz leta 1920 ne moremo neposredno primerjati s stranko Levica, ki deluje 100 let kasneje. Gre za dve popolnoma drugačni strankarski združenji, obe pa delujeta tudi v neprimerljivih družbenih razmerah.

Evropske demokratične države sicer poznajo pravni institut prepovedi političnih strank, v različnih državah so bile prepovedane neonacistične, separatistične, tudi komunistične stranke. Kasneje je nekatere prepovedi potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice. To je tudi določilo pravne standarde prepovedi. Eden izmed njih je usmeritev, ki pravi, da ni narobe, če si stranka prizadeva za spremembo ustavnih struktur, vendar te spremembe ne smejo biti izvedene nasilno, temveč v skladu s temeljnimi demokratičnimi načeli in metodami.

Ponarejanje in zlorabe

Vrnimo se k trditvi, da je zahteva po politično delegiranem nadzoru nad stranko Levica in njenim »neustavnim ravnanjem« nedemokratična. Kakšni so torej vsebinski očitki stranki Levica, ki izhajajo iz dopisa Igorju Zorčiču?

V parlamentarnem gradivu se poslanci SDS in NSi sklicujejo na fantomski dokument neworleanškega kongresa organizacije Antifa, ki naj bi bil preveden in prilagojen slovenskim razmeram. Manifest »Socializem v 21. stoletju« – tukaj je povezava s ponaredki arhivskih gradiv in diskvalifikacijo nekdanjega predsednika Danila Türka – je ponaredek, opremljen je z napačnim logotipom stranke Levica, »odkrili« so ga mediji, ki so neposredno povezani s stranko SDS, zaradi tega ponaredka, pamfleta, pa so v Levici vložili kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Zaradi zlorabe položaja so ovadili tudi vodjo policije Antona Olaja, ki je po poročanju časnika Dnevnik zahteval preiskavo o tem, kdo ščuva k nasilni spremembi ustavne ureditve.

Stvari, zapisane v tem ponaredku, so v resnici v nasprotju z demokratičnimi temelji, domnevni manifest govori o ukinitvi parlamentarne demokracije in vzpostavitvi enopartijskega sistema. A ne gre le za ponaredek, pač pa tudi za sistem, metodologijo delovanja stranke SDS. Stvari so predvidljive, najprej se pojavijo govorice, potem nekakšni dokumenti, ti pa potem postanejo povod za politično akcijo. Vse to smo že videli, ne samo pri Danilu Türku, stranka SDS ima dolgo zgodovino prirejanja dokumentov, ki seže tja daleč v čas Depale vasi in trgovanja z orožjem, ko so posamezniki, ki so bili blizu tedanjemu obrambnemu ministru Janezu Janši, s pomočjo fotokopiranja in pisalnega stroja znamke Olympia ponarejali vojaške dokumente.

Stvari so predvidljive, najprej se pojavijo govorice, potem nekakšni dokumenti, ti pa potem postanejo povod za politično akcijo.

Poleg sklicevanja na ponarejeni manifest so drugi, v resnici zelo spretno izbrani očitki stranki Levica povezani z njenimi domnevno neustavnimi programskimi cilji. Eden izmed njih je »ustavitev privatizacije in zagotovitev javnega lastništva v ključnih panogah«. Drugi je »odprava kapitalizma in uvedba gospodarjenja, ki bo zagotavljalo blaginjo za vse prebivalce, brez ogrožanja našega življenjskega cilja«, tretji zaveza po ustanovitvi delavskega upravljanja: »Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge.« Vse to so dolgoročni premisleki o tem, kako omejiti razrast kapitalizma. Premisleki so legitimni, podobne stvari je govoril tudi ameriški demokrat Bernie Sanders, pa v ameriškem kongresu niso razpravljali o prepovedi demokratske stranke.

Očitati neki politični stranki, da je njeno zagovarjanje delavskega lastništva neustavno, je pravno diletantstvo. Tudi »sveta slovenska ustava«, kot jo je vzvišeno poimenoval vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat, vsebuje člen, ki določa soodločanje delavcev pri upravljanju gospodarskih organizacij. Ista slovenska ustava govori tudi o tem, da lastniška pravica ni absolutna, pridobivanje lastnine je vedno povezano z njeno gospodarsko, socialno, ekološko funkcijo. Oče slovenske ustave France Bučar je bil pri teh omejitvah popolnoma jasen: »Po slovenski ustavi torej ne velja pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja, ne velja popolna razpolagalna pravica. Te pri nas nimamo. Zagotovljena je osebna lastnina, toda ta je omejena z različnimi funkcijami.« Povsem enako je z diskreditacijo zadružništva, Slovenija pozna Zakon o zadrugah, panožno Zadružno zvezo in množico zadrug. Prav tako obstajajo podjetja, ki so bolj ali manj v lasti delavcev. Eno izmed takšnih je trboveljski Dewesoft, drugo podjetje Domel iz Železnikov.

Luka Mesec je koordinator stranke Levica, poslanec, njihov najbolj prepoznavni član. Na kritike o tem, da v stranki zagovarjajo komunistični sistem in da želijo podjetnike z bajoneti pregnati v morje, odgovarja stoično. »Podjetnikom nihče nič noče, pri nas podpiramo vse, ki ustvarjajo, naj bodo to delavci ali podjetniki. Smo pa seveda proti rentnikom, tistim, ki živijo od dela drugih. Tudi kapital in njegovi lastniki morajo prevzeti odgovornost. Pri nas pa se kapital tretira kot vsemogočen, zasebna lastnina pa je nekaj svetega, četudi je po ustavnih določilih omejena.«

»Zelo škodljivo je to, kar se dogaja. Tisti, ki govorijo, koga vse bo Levica razlastila, razlaščajo vse državljane Slovenije s tem, ko državno premoženje prodajajo Madžarski.«

Levica ne namerava razlastiti nikogar, niti kmetov, niti obrtnikov, niti podjetnikov. »Zanimivo se mi zdi, da se beseda nacionalizacija pri nas uporablja kot neke vrsta grožnja, četudi se nacionalizacije dogajajo ciklično, tudi v demokratični Sloveniji. Pri nas smo recimo nacionalizirali banke, ki so bile v finančnih težavah, vse premoženje, ki je v lasti slabe banke, je tudi nacionalizirano. Reševala ga je država in to ni počela samo Slovenija, pač pa ves svet.« Luka Mesec in z njim Levica zagovarjata tezo, da bi morala država imeti v lasti osnovno infrastrukturo, banke in še kaj drugega, kar bi omogočalo razvojno politiko države v skladu s potrebami gospodarstva, okolja in ljudi. Nič neustavnega ni v tej ideji, je ena od možnosti razvoja Slovenije, druge stranke pač zagovarjajo drugačne rešitve. Vse to je v demokratični državi normalno. »Zelo škodljivo je to, kar se dogaja. Tisti, ki govorijo, koga vse bo Levica razlastila, razlaščajo vse državljane Slovenije s tem, ko državno premoženje prodajajo Madžarski. Pod to vlado postajamo vazalska država, pod njo bomo postali sluga nekomu drugemu. Ne, lastništvo bi moralo ostati v rokah tistih, ki ga proizvajajo,« še pravi Mesec.

Kulturni boj

Seveda ne gre hvaliti in poveličevati političnih strank, ne enih ne drugih, stanje, ki omogoča mišljenje samo za ali samo proti, je nevzdržno. Pravi demokrati priznavajo obstoj več strank, obstoj različnih mnenj, obstoj tistih, s katerimi se ne strinjajo. Razprave o tem, ali politične stranke delujejo v nasprotju z ustavo, bi morale biti argumentirane in modre. Ideja o preiskovanju stranke Levica je v resnici zelo resna in nevarna, zato zapišimo še enkrat: četudi bi ta stranka, njen program vseboval protiustavne elemente, pa jih ne, to ne pomeni, da bi jo morali prepovedati. Levica ne postavlja bomb, ni nasilna, slovenski demokraciji je veliko manj nevarna kot stranka SDS in njen totalitaren način razmišljanja.

V Sloveniji poznamo politične stranke, ki se zavzemajo za protiustavne cilje in so nasilne. Takšna stranka je Gibanje Zedinjena Slovenija, vodi jo Andrej Šiško, poveljnik te ali one varde, ki se je zavzemala tudi za odcepitev Štajerske. Zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve je bil Andrej Šiško lani obsojen na zaporno kazen, a njegove stranke SDS ni želela prepovedati, o njej tudi ni sprožila razprave v parlamentu. Morda je razlog tudi v tem, da je eden izmed Šiškovih vardistov član podmladka SDS Andrej Lesjak.

V torek je predsednik državnega zbora Igor Zorčič dejal, da zahtevane izredne seje ne bo sklical. Zakonodajno-pravna služba parlamenta je sklenila, da ustava in tudi drugi pravni akti državnemu zboru preprečujejo, da bi »vrednostno ocenjeval ustavnost programskih dokumentov in ravnanj politične stranke, se o njej izrekal, drugim organom pa priporočal, naj o njenem delovanju opravijo okrepljen nadzor«.

Odgovor na vprašanje, zakaj stranka SDS to počne, je razmeroma enostaven. SDS je stranka, ki si želi kulturnega boja, političnega konflikta, skrajne polarizacije, ki prekrije tisto, kar v resnici počne. Svojo politiko gradi na strahu pred drugim. Nekoč je SDS preganjala Udbo, potem jo je motil Kučanov klan, tujci in migranti. Zdaj, ko teh ni več, so znova na vrsti komunisti, levičarji, aktivisti, umetniki, novinarji, kdorkoli že. SDS ne bo odnehala.

Povsem jasno pa je tudi, kaj bi se v državnem zboru zgodilo, če njen predsednik ne bi bil Igor Zorčič, pač pa Jožef Horvat, ki so ga že dvakrat poskušali ustoličiti na ta položaj. Ta bi, ne nazadnje se je pod zahtevo za izredno sejo tudi podpisal, razpravo o neustavnosti Levice navkljub ustavnim omejitvam mirno dopustil.