Igra z ognjem

Zgodba o neobstoječem papirju, non-paperju, diplomatski pobudi, ki ne obstaja, pa četudi je napisana, je na prvi pogled zapletena, skrivnostna, a za njo se, kar je običaj v politiki, skrivajo interesi. Slovenska izpeljava te zgodbe ima posebnost, napetosti v državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, je vlada poskušala izkoristiti za notranjepolitični obračun. Pompozno je umaknila oznako zaupnosti nekemu dokumentu, ki je nastal pred več kot desetimi leti, avtor tega dokumenta pa je nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan. Vsa zmeda je namenjena ustvarjanju občutka, ko ni več jasno, kdo je kaj storil in kaj se za vsem skriva.

Zato gremo počasi, natančno. Dvaindvajsetega marca je bil na zasedanju zunanjih ministrov članic EU predstavljen »non-paper«, diplomatska pobuda Hrvaške, Slovenije, Madžarske, Bolgarije, Grčije in Cipra, ki naj bi pripomogla, da »Bosna in Hercegovina ostane politično stabilna in institucionalno funkcionalna država«.Ta pobuda vsebuje zahteve po pravičnejšem volilnem sistemu, institucionalni prenovi in drugih reformah, katerih cilj naj bi bila usposobljenost BiH za začetek pogajanja z EU.

Tri tedne kasneje, 12. aprila, je predsedstvo BiH na pogovor poklicalo slovensko veleposlanico v Sarajevu, razlog pa naj bi bil obstoj drugega, »slovenskega non-paperja«, ki naj bi predvideval možnost sprememb meja na Zahodnem Balkanu (torej v BiH, pa tudi Srbiji, Albaniji in Severni Makedoniji). Željko Komšić, član predsedstva BiH, je javno izjavil, da ga je na marčnem obisku Sarajeva predsednik Slovenije Borut Pahor vprašal, ali »se v BiH lahko mirno razidejo«. Bosanski mediji so poročali, da naj bi Janez Janša omenjeni non-paper konec februarja ali v začetku marca predal predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu. Slovenska stran je vse te očitke zanikala. Janez Janša in Borut Pahor sta izjavila, da ne obstaja nikakršen slovenski non-paper in da Slovenija podpira ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine.

Nato je počilo. Novinarski portal Necenzurirano.si, del »obskurnega spleta«, kakor bi to žaljivo imenoval Janez Janša, je 15. aprila objavil neuradni diplomatski papir, v katerega nastanek naj bi bila vpletena Slovenija. Ta neuradna diplomatska pobuda najprej opisuje stanje v BiH, potem pa predlaga razkosanje njenega celotnega ozemlja. Republika Srbska bi se združila s Srbijo, bosanski hrvaški kantoni bi se pridružili Hrvaški, Bošnjaki bi dobili, kar preostane. V neuradnem dokumentu »Zahodni Balkan – pot naprej« je predvidena tudi združitev Kosova z Albanijo, Srbija bi dobila del severnega Kosova, Albanija pa bi se razširila v zahodni del Severne Makedonije. Takšen dokument je, četudi gre za fantazijsko risanje mej diplomata, nevaren, ne le zato, ker za nazaj uresničuje cilje Slobodana Miloševića, ampak ker odpira nove konflikte in možnosti novih vojn. Slovenska vlada je obstoj tega dokumenta znova zanikala. A ugibanja o tem, kdo je avtor dokumenta, so to morda Rusi, Madžari, Srbi, Nemci, kakšna je pri vsem vloga Slovenije, niso potihnila.

Četrtega junija je Svet EU avstrijski tiskovni agenciji APA zaradi vztrajnih vprašanj novinarjev potrdil, da obstaja dokument, ki je povezan s slovenskim non-paperjem o spreminjanju meja na Zahodnem Balkanu. »Identificirali smo samo en dokument,« so zapisali uradniki, vendar njegove vsebine niso želeli razkriti. Javno razkritje bi namreč »ogrozilo javni interes«, kar še posebej »velja za mednarodne odnose«. A očitno se o spremembah meja razpravlja. Ameriški predsednik Joe Biden je v torek, 8. junija, izdal izvršilni ukaz za zamrznitev premoženja in prepoved vstopa v ZDA vsem tistim, ki prispevajo k destabilizaciji položaja na tem območju.

Nato je bila 10. junija redna četrtkova seja slovenske vlade. Na njej je bil poleg običajnih poslov sprejet neobičajen sklep. Vlada je sklenila, da »prekliče stopnjo tajnosti dokumenta o možnih nadaljnjih poteh za uspeh procesa ustavne reforme Bosne in Hercegovine«. Ta dokument je decembra leta 2010 spisal nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan. Vlada se je najprej seznanila »z informacijo o neosnovanih vesteh v domačih in tujih medijih o t. i. ’non-paperju’, ki se zmotno pripisuje Sloveniji«, potem pa so, ker naj bi bili vsebinski sklopi tega starega dokumenta že objavljeni, v »celoti razkrili njegovo vsebino«. Mediji, naklonjeni vladi, so začeli na veliko pisati o tem, da je Kučan tisti, ki je želel razkosati BiH, in da so vso zgodbo o »slovenskem non-paperju« ustvarila »tranzicijska omrežja«.

Gre za prozorno manipulacijo. Razkriti Kučanov »non-paper« ni dokument, o katerem se je ugibalo v zadnjih mesecih. Gre za 17-stransko poročilo, ki ga je na pobudo Boruta Pahorja spisal Milan Kučan. V njem je analiziral stanje v BiH, predlagal rešitve in govoril o evropski prihodnosti. Nobenega novega risanja meja ni v njem. Kučanov dokument je imel pred desetimi leti svojo vlogo, svoj namen, potem pa je poniknil v arhivih. Vendar je vladi za dejstva vseeno. Živimo v državi, ki razkriva tajne dokumente zgolj zato, da prikriva svoja sporna dejanja. Nič ni narobe z razkrivanjem zaupnih dokumentov, narobe je, da se jim daje pomen, ki ga niso nikoli imeli. Gre za zlorabo politične moči.

Vlada in zunanje ministrstvo še vedno nista prepričljivo odgovorila na vprašanje, ali je Janez Janša na kakršenkoli način sodeloval pri dokumentu, ki predvideva risanje novih meja, in kakšna je v resnici vsebina dokumenta, ki ga svet EU ne želi razkriti.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>