Kvadratura kroga

Leta 2014 sta dve vodilni znanstveni reviji – Nature in Science – izrazili skrb glede usode naravoslovnih zbirk ter pripravili niz poglobljenih člankov. Te zbirke so namreč edini arhiv, edini dokazi o okolju, ki ga človek tako hitro spreminja. V obdobju biodiverzitetne krize so nenadomestljive pri dokumentiranju raznovrstnosti življenja, predvsem pa zaradi njihovega propadanja. Poročali so, da je v naravoslovnih muzejih Italije propadla najmanj tretjina bioloških primerkov, a italijanski primer je menda le eden izmed mnogih. Gre za to, da zbirke niso hranjene v ustreznih prostorih, in podobno je tudi pri nas. Prav naravoslovna zbirka je bila temelj prvega muzeja. Kranjski deželni stanovi so namreč oktobra leta 1821 s sklepom ustanovili Deželni muzej. Iz njega sta kasneje nastala dva muzeja: Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej Slovenije. Tako letos oba praznujeta 200. obletnico, a še vedno sobivata v isti stari stavbi – v Rudolfinumu na Prešernovi, v stavbi, ki jo je dal leta 1883 zgraditi cesar Franc Jožef po načrtih arhitekta Viljema Trea.

A če pogledamo prostorske razmere prirodoslovnih muzejev v nekaterih drugih evropskih prestolnicah, povsod še domujejo v historičnih stavbah iz 19. stoletja, iz časov, ko so bili ustanovljeni. Tako je v Berlinu in na Dunaju, pa tudi v Londonu in Stockholmu, v Baslu pa so se na primer odločili, da bodo financirali novo stavbo prirodoslovnega muzeja. In če se ozremo v Azijo, natančneje na Kitajsko, vidimo, da tam v zadnjem desetletju gradijo muzeje kar po tekočem traku, in to v gromozanskih dimenzijah. V Shenzhenu, enem najpropulzivnejših kitajskih mest ob Biserni reki, so lani decembra na velikem mednarodnem natečaju, kamor so iz 18 držav prijavili kar 70 projektov, od teh jih je v ožji izbor prišlo le petnajst, izbrali zanimiv projekt, ki so ga v sodelovanju izdelali v treh studiih – danskem 3XN s pisarnami v Sydneyju, New Yorku in Kopenhagnu, kanadskem arhitekturnem studiu B+H z izrazito ekspanzijo na skoraj vseh celinah ter kitajskem studiu Zhubo Design. Arhitekturni objekt, ki se vije kot reka in s parkom na strehi, bo imel 45.200 kvadratnih metrov. Seveda se ne moremo kosati s Kitajsko, pa vendar bi lahko Slovenija imela nekoliko večjo ambicijo kot zgolj obnovo manjše stavbe v kompleksu bivše vojašnice.

Kakorkoli, v tridesetih letih slovenska država ni zgradila niti enega novega muzeja ali kakšne druge pomembne kulturne institucije, če seveda izvzamemo Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki so ga bolj kot država zgradile trma, volja in vztrajnost slovenskih planincev, ter KSEVT v Vitanju, ki je plod neizmerne energije Dragana Živadinova in njegovih diplomatskih sposobnosti na evropskem političnem parketu. Edino, česar je bila sposobna država, so bili nekakšni prizidki (ljubljanska opera in Narodna galerija) ali pa prenova in širitev starih vojaških objektov v tako imenovani ljubljanski muzejski četrti na Metelkovi. Tako je tukaj že pred desetletjem dobil sploh svoje prve prostore Slovenski etnografski muzej, Narodni muzej je pridobil eno stavbo, prav tako Moderna galerija. Zdaj želijo na to lokacijo preseliti tudi Prirodoslovni muzej Slovenije. Vse lepo in prav, ampak kam? Očitno v najmanjšo stavbo na Metelkovi 6, kjer zdaj že skoraj 30 let bivajo nekatere nevladne organizacije, ki so vitalno pomembne za slovensko civilno družbo. Nelagodje, ki je zavelo v javnosti, je pogojeno s tem, da niti država niti Mesto Ljubljana nevladnim organizacijam nista ponudila novih prostorov, hkrati pa se poraja dvom, ali lahko iz stavbe na Metelkovi 6 pričarajo ustrezno veliko zgradbo, ki jo muzej zares potrebuje.

Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS) ima resnično veliko prostorsko stisko. Njihove zbirke so hranjene na treh lokacijah – v muzejski stavbi na Prešernovi, v stanovanjski stolpnici v Šiški in v skladiščni hali v BTC. Pogoji na nobeni izmed lokacij ne zadostujejo minimalnim kriterijem. Sicer so bile opravljene nekatere izboljšave, ki pa niso dosegle muzejskih standardov. Direktorica muzeja dr. Breda Činč Juhant poudarja, kako PMS nujno potrebuje ustrezne prostore. Pravi, da Ministrstvo za kulturo (MK), ki v imenu države izvaja ustanoviteljske pravice in obveznosti, že vseskozi opozarja, da »ne izpolnjujemo niti osnovnih meril, ki jih je za muzeje določila država, in dragocene naravoslovne zbirke so ogrožene. Da je stanje alarmantno, opozarjamo že več kot trideset let. Škarje in platno, kako in kje zagotoviti pogoje za delovanje muzeja, ima država. Naša naloga je, da opozarjamo. Zato pozdravljam namero ministrstva, da je prostorska problematika našega muzeja postala prioriteta.« Ali je res končno postala prioriteta? Saj naj bi se že četrt stoletja govorilo, da je gradnja novega PMS prioriteta MK.

In leta so tekla, potrpljenje muzealcev je kopnelo in tako je leta 2017, v času vlade Mira Cerarja in ministrovanja Toneta Peršaka, muzejski svet poslal ministrstvu za kulturo pismo in apel, naj se vendar že nekaj premakne. Kajti že leta 2002 je inšpektor ugotovil, da je treba vse gradivo nujno preseliti v ustrezne prostore na eni lokaciji. Tako so leta 2017 resignirano zapisali, »da je očitno, da po sedanjem stališču MK prostorska rešitev PMS ni mogoča niti v kratkoročnem niti v srednjeročnem obdobju, ampak se seli v neopredeljeno dolgoročnost.« Menili so, da je MK v preteklih letih sistematično zanemarjalo naravoslovne zbirke. A takrat je ministrstvo javno zanikalo zanemarjanje prostorske problematike PMS. Direktorica muzeja dr. Breda Činč Juhant nas je opozorila na članek v časopisu Delo. »Kot možno, vendar tudi z moje strani odklonjeno, se je v članku že omenjala Metelkova. Ministrstvo in oba sveta sem takrat pisno seznanila, da je Metelkova brez povečanja obstoječe kvadrature možna rešitev zgolj za del prostorske problematike, npr. zgolj za depojske zbirke. V primeru, da se zagotovi kvadratura, primerljiva novogradnji, pa je na Metelkovi 6 možno izvajanje našega poslanstva v celoti.« In tako se je predlog preselitve na Metelkovo letos ponovil.

A poglejmo še dlje v zgodovino, v leto 2004, ko je bila gradnja Prirodoslovnega muzeja Slovenije že tik pred realizacijo, a kot smo lahko ugotovili, jo je ustavil takratni (in tokratni) minister za kulturo Vasko Simoniti. Leta 2004 je veliko razpoložljivega denarja za investicije preusmeril v gradnjo prizidka ljubljanske opere, gradnja projekta PMS pa je bila spet premaknjena v negotovo prihodnost. A načrti, ki jih je izdelala skupina arhitektov – dr. Aleš Vodopivec, Nena Gabrovec in Gašper Medvešek – so bili na mizi. Razen politične volje je bilo vse na voljo, tudi denar je bil že rezerviran.

Iz tehničnega poročila je razvidno, da je idejni arhitekturni projekt iz leta 2004 novo stavbo PMS umeščal v Biološko središče, da bi skupaj z objektom Biotehnične fakultete tvorila zaključeno arhitekturno celoto. Odprti prostor med obema objektoma bi oblikoval predprostor Botaničnega vrta. Muzejska zgradba je bila zasnovana v širšem parkovnem okolju. Stavba je bila razdeljena v tri etaže – glavni vhod je bil postavljen v os vhoda Biotehnične fakultete; večji del pritličja bi bil namenjen hranjenju muzejskih eksponatov. Depojske prostore so med seboj ločili glede na zahtevnost klimatskih pogojev. Zahodni del je bil predviden za tehnične prostore (dostava, garaže, delavnice in laboratoriji, strojnica, trafo in kotlovnica). Osrednji del 1. nadstropja je zavzela vhodna avla, ki bi se dvigala skozi dve etaži, ustvarila bi veličastnost in povezovala vse prostore, namenjene obiskovalcem. Vzhodno so načrtovali prostore pedagoškega programa: dve manjši učilnici in veliko amfiteatralno predavalnico. Zahodni trakt je bil namenjen internemu delu muzeja (kabineti kustosov, laboratoriji, prostori uprave, garsonjera za goste) ter knjižnici, ki bi mejila na avlo in bila na ta način dostopna tudi obiskovalcem muzeja. Drugo nadstropje je bilo v celoti namenjeno razstavnim dvoranam. V dvovišinskem prostoru avle je bila načrtovana rampa za obiskovalce, ki bi omogočala organizacijo krožne poti za ogled razstav. Vzhodni del etaže je bil namenjen občasnim razstavam, zahodni del pa stalnim zbirkam.

Načrt je seveda upošteval, da je PMS naravoslovno raziskovalna, znanstvena in pedagoška institucija z nacionalno, evropsko in svetovno pomembnimi naravoslovnimi študijskimi zbirkami, v katerih so vidne spremembe biotske raznovrstnosti, razvoj naravoslovne miselnosti in tehnik zbiranja ter obdelave muzejskega gradiva. Torej je kulturna institucija, ki raziskuje naravo in kulturno dediščino naravnega izvora. Zbiranje in proučevanje poteka v štirih kustodiatih – za botaniko, za geologijo, za nevretenčarje in za vretenčarje. Upravljajo še z dislocirano enoto Alpski botanični vrt Juliana v Trenti; izdajajo pa tudi tri znanstvene revije: SCOPOLIA, Acta entomologica Slovenica in Illiesia.

Direktorica Činč Juhant nam je pojasnila, da muzej za svoje delovanje danes potrebuje vsaj 5000 m². »Približno toliko so predvidevali tudi načrti za novogradnjo, ki so bili dokončani leta 2004. Optimalno pa bi bilo enkrat več. Od takrat je minilo približno dvajset let. Medtem je muzej prevzel tudi obsežne naravoslovne zbirke. Naši kustosi so predvideli dotok gradiva v naslednjih tridesetih letih in ocenili, da kvadratura, kot jo potrebujemo danes, ne bo večno ustrezala. V tej luči si bomo prizadevali, da nam ministrstvo na Metelkovi zagotovi najvišjo možno kvadraturo in da se v prihodnji viziji ohrani tudi novogradnja. Njej se res ne bi odpovedali. Muzejsko naravoslovje je močno podhranjeno in večina državnih muzejev ima v prestolnici več kot eno stavbo.« Zaključi z žalostnim prizvokom, ki ne izraža zavisti, ampak le obžalovanje, kako država ni prepoznala pomena PMS z zbirkami, edinim arhivom stanja v okolju, ki ga človek s svojim delovanjem tako hitro spreminja. V obdobju biodiverzitetne krize so te zbirke nenadomestljive pri dokumentiranju raznovrstnosti življenja, predvsem pa zaradi njihovega propadanja.

PMS je eden najbolj obiskanih ljubljanskih muzejev: »Vsako leto nas je obiskalo več kot 40.000 obiskovalcev, v lanskem letu 2020 pa zaradi koronavirusne bolezni le 18.736. Tudi v letošnjem letu smo (do konca maja) zabeležili manj obiskovalcev kot običajno, in sicer 7683,« pove direktorica. A to še ne pomeni, da je zanimanje široke javnosti in mladeži manjše. Zdi se, da se prebivalci Slovenije bolj kot vlada zavedajo pomena tega muzeja, ki ohranja, proučuje in širi védenje o materialni in nematerialni dediščini naravnega izvora ter biotski raznovrstnosti, zato ga redno obiskujejo. Ob tem pa ga država, njegova ustanoviteljica, pušča v premajhnih razstavnih prostorih in s povsem neustreznimi depoji, kjer hranijo materialna pričanja o naravni dediščini in med njimi občutljive biološke primerke. Ob predvidenih, a še ne videnih novih načrtih MK, da PMS preseli na Metelkovo 6, je direktorica muzeja povedala: »Gradiva, ki upošteva povečanje kvadrature, res nisem videla in mi je bilo zgolj omenjeno. Za potrebe predpriprave investicije smo nekaj podatkov na Ministrstvo za kulturo že posredovali. Tudi sama pričakujem, da nas bodo povabili k pripravi konkretnih načrtov.« Poudarila je, da je za izjave v zvezi z investicijo in načrti pristojno Ministrstvo za kulturo. Želeli smo vam predstaviti nove načrte, a do končne redakcije članka od Ministrstva za kulturo RS odgovorov na zastavljena vprašanja nismo prejeli. Pa ne da so tudi arhitekturni načrti in izgradnja Prirodoslovnega muzeja Slovenije državna skrivnost?