V času, ko vlado vodi osamosvojitveni heroj, se dogaja militarizacija Slovenije

Vrhovno sodišče je 13. maja izdalo sodbo, javna je postala šele ta teden, v kateri je potrdilo, da je Andrej Šiško kriv kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustave. Šiško je bil obsojen na osem mesecev zapora, kazen pa je že odsedel. Po mnenju vrhovnih sodnikov naj bi pozival k »oboroženemu uporu« in k »uporabi oborožene sile«. Šiško torej ni bil obsojen zaradi svojih političnih stališč, ampak zaradi spodbujanja k njihovi nasilni uveljavitvi.

Bolj kot odločitev večine sodnega senata pa preseneča (ali ne) ločeno mnenje, ki ga je napisala Barbara Zobec, nekdanja kandidatka za ustavno sodnico. Zanjo so Šiškovi vardisti morda šokantni ali bizarni, vendar ne bi smeli biti prepovedani. Ker Šiškovo ščuvanje »nima zadostnega ogrozitvenega potenciala«, ampak gre bolj za »sanjarjenje posameznikov«, pravega orožja pa razen ene sekire policisti niso našli, je po njenem mnenju kaznovanje Andreja Šiška nezakonito, pa tudi diskriminatorno. Država, in tukaj je argumentacija vrhovne sodnice povsem pričakovana, na enak način kot Šiška ne obravnava drugih skupin ali posameznikov, ki našemljeni v partizane hodijo po spominskih srečanjih.

Govor o orožju, napovedovanje nasilnega prevzema oblasti, zbiranje ali urjenje v vojaških tehnikah je v vsaki družbi zelo nevarno. Demokracija pomeni dogovor skupnosti o tem, kako voditi državo. Dogovor je sprejet po mirni poti, po ustavno določenih postopkih in pravilih. Brez nasilja. Orožje izbira drugačne poti.

Metanje bomb obrambnega ministra Mateja Tonina, prvega manekena v akciji Postani vojak, je bizarno, podobno paradiranju po krovu letalonosilke, ki si ga je kot oznanilo konca vojne v Iraku zamislil nekdanji ameriški predsednik George Bush, a sta se vojna in njena krvava žetev nadaljevali še leta. Povezovanje militantnosti in domoljubja, pravno sprevračanje in sprenevedanje, ki si ga ni privoščila le Barbara Zobec, pač pa tudi večina ustavnih sodnikov, ker pred meseci niso dopustili referenduma o vojaških investicijah, pa ima neposredne, politične posledice.

V parlamentarnem postopku je novela zakona o orožju. SDS (in NSi) želita, in ne prvič, omiliti pogoje za dostop do orožja. Kot predlagata, naj bi imeli pravico do izdanih orožnih listov tudi člani »strelske organizacije, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe«. Doslej so lahko imeli orožje tisti, ki so bili člani strelskih športnih organizacij.

Kdo so novi upravičenci, ni težko ugotoviti. Ministrstvo za delo je Združenju za vrednote osamosvojitve (VSO) že leta 2013 podelilo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju vojnih veteranov, med drugim tudi na področju obrambe. Društvo VSO ima svojo strelsko sekcijo, vodi jo sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Božo Predalič, prirejajo pa tudi strelska tekmovanja, na katerih je (ne sicer najbolj uspešno) sodeloval tudi Janez Janša. Predlagane zakonske novele vpeljujejo še nekatere druge novosti, s spiska prepovedanega hladnega orožja so recimo izginile »teleskopske palice«, prav tako bo olajšan dostop do dušilcev, zbiratelji orožja pa bodo po novem lahko zbirali tudi orožje, ki ga še vedno izdelujejo in uporabljajo obrambne sile ali policija. Prej je bilo dovoljeno le zbiranje »starega« orožja.

Seveda ne trdimo, da SDS in NSi ustanavljata svojo paravojsko, ta misel bi bila res strašljiva. A Slovenija postaja vedno bolj militantna. Proračun, namenjen za vojsko, se povečuje, napovedani so nakupi novih oklepnikov in druge oborožitve, hkrati parlament razpravlja o rahljanju pogojev za dostop do orožja. Demonstracija vojaških sposobnosti ministra za obrambo s tega stališča ni smešna.

Slovenija se je pred 30 leti osamosvojila ravno zato, ker je zavračala logiko nasilja, logiko orožja, logiko, ki jo je širil izključevalni nacionalizem in z njim Jugoslovanska ljudska armada. Danes politika na ustavno določilo o tem, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja »iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, vedno bolj pozablja.