Pod viaduktom

Gostilna Kraški rob
Črni Kal 61
Tel.: 051 22 33 11
Ob stari cesti proti morju lahko viadukt od spodaj razen ob sredah in četrtkih občudujete vsak dan od 12. do 22. ure.

Ambient:
terasa je – vsaj pod večer – še kar v redu zasenčena, notranjost pa po oštarijsko odeta v temen kamen, terakoto in les

Napitki:
poleg odprtih malvazije in refoška Vinales tudi spodobna selekcija buteljk; sveža Bordonova malvazija je bila za svojih 20 evrov čisto luštna

Vegetacija:
herbivori naj ne pričakujejo preveč, prgišče uporabnih reči se najde v kategoriji pašt in rižot

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je na voljo, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
da kurijo pod pravimi gradelami mešana školjčna buzara

Ne tako fino:
sipin ragu

Mešana morska predjed stane 12, mešana školjčna buzara 13, sipin ragu 12, kila brancina (s prilogo) 40, domača kremšnita pa 4 evre.

»Prva lekcija tele enajste šole pod mostom bi lahko bila, da bi se sem splačalo hoditi na kavo,« je v za ljubljanske razmere neverjetno nizko enoevrsko postavko za espresso zrl vodja tokratne vročinske odprave proti obali, ki se je ustavila blizu mesta, pri katerem so generacije mladeži v polnih fičkih, stoenkah in katrcah včasih vzhičeno tulile: Morjeeee! Dandanes je razgled na severne jadranske obale izpred gostilne Kraški rob oplemeniten še s spodnjim rakurzom na črnokalski viadukt, a z vsem dolžnim spoštovanjem do inženircev nas je – služba je vendarle služba – bolj zanimal pogled v jedilni list. Ta se v tem med morjem in Krasom obratujočem obratu precej opazno nagiba v bolj morsko smer, z morjem v nosnicah in v očeh smo temu sledili tudi mi.

Z zasidrano slovensko morsko usmeritvijo je tako, da je jedcu bolj ali manj jasno, med kakšnimi jedmi – ne le surovinsko, ampak tudi po metodah obdelave – bo moč izbirati, edina neznanka je, kako sitni so v kakem lokalu pri nabavi sestavin in kako precizni pri njih dodelavi. V Kraškem robu je tako, da ribji karpačo sicer pripravijo iz generične, domnevamo, da z one strani meje uvožene dimljene mečarice, a lepo skuhajo in nedolžno začinijo hobotnico, sipice opremijo s sesekljanimi olivami in obvladajo dovolj kremast bakalar, da jim generike ne moreš zameriti. Na podoben način funkcionira tudi par v preostrem, brezznačajnem kisu mariniranih inčunov na eni ter izjemnih, s še hrustljavo sladko-kislo čebulo šavoranih sardel na drugi strani. In če nas je ob točanju mehkega domačega belega kruha v tekoče ostanke izjemne mešane (dagnje, vongole, dondole, kanaštrele) školjčne buzare imelo, da bi kuharju zaploskali, nas je navdušenje malo minilo ob precej medlem, skorajda menzastem krožniku polente z ragujem iz preveč na drobno sesekljanih sip.

Je pa res, da smo bili že v naslednjem trenutku spet boljše volje – že samo dejstvo, da v Kraškem robu besedo žar jemljejo dobesedno (in ne kot segreto litoželezno ploščo), je obetalo fešto, ko pa je z gradel sestopil iz krasno zapečene hrustljave kože in sočnega, dišečega belega mesa sestavljen brancin, je bilo sploh luštno; tudi zato, ker blitve in krompirja niso zmešali v neko čobodro, ampak so ju postregli ločeno – z lepo opečenimi robovi opremljene kocke krompirja in dobro ožeto, začinjeno in na olivcu prepraženo blitvo. In potem je dobra volja še kar vztrajala: obljubljena domača kremšnita je bila res domača in res dobra, pa čeprav (ali pa ravno zato) je bila malo bolj na sladki strani spektra.

Pri pisanju spričevala za tole podmostno kraškorobno šolo smo tako nekako v precepu, iz katerega se dobroprofesorsko izvijamo s sledečo opisno oceno: že res, da ni zaznati kakšne silne ustvarjalnosti in da bi kakšno reč raje videli pripravljeno drugače, a splošni vtis, ki ga predvsem z gradelami, saor-sardelami in školjkami (pa tudi s strežbo in vinom) pusti Kraški rob, je vendarle več kot le korekten.