Prvi zamahi nove metle 

Najlažje je zamahniti z roko, pustiti času čas, da obrusi kamne in sestavi nebesna razmerja. A to je nespametno, treba je biti aktiven, treba je razmišljati, kako ustaviti zdrs v razgradnjo. Država brez demokracije, država brez avtonomnih struktur, ki nadzirajo druga drugo, ne obstaja. Če ni delitve oblasti, če ni nadzora, ne obstaja demokratična država. Obstaja zgolj vladavina.

Ena od takšnih družbenih struktur so mediji – bili naj bi nadzorniki oblasti, zavezniki ljudstva –, ki so zaradi kapitalskih pritiskov in lastnih napak že nekaj časa upehani. A še vedno obstajajo. Poskušajo zagovarjati javnost. Najvplivnejši slovenski medij pa je nacionalna medijska hiša, televizija, radio, MMC. Ne gre samo za informativni program, vloga nacionalnega medija je širša, je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, opravlja javno službo, ki naj bi zadovoljevala demokratične, socialne in kulturne potrebe državljank in državljanov. Kar je v družbi pomembna naloga.

Generalni direktor RTV Slovenija je 26. aprila postal Andrej Grah Whatmough. Od leta 2015 je bil član nadzornega sveta iste hiše, od leta 2018 pa predsednik nadzornega sveta. Gre za pravnika, ki je nekaj časa študiral podjetništvo, magisterija na ljubljanski Ekonomski fakulteti pa ni dokončal. Nekoč se je ukvarjal s prevajalstvom. Grah Whatmough je razmeroma mlad direktor; ko je prevzel RTV Slovenija, je bil star 35 let. »Vedno iščem zanimive poslovne priložnosti, še posebej me zanimajo inovativne pobude, ki lahko spremenijo naša življenja,« je zapisano na njegovi osebni strani na poslovnem omrežju LinkedIn.

Motivacijska sporočila so prisrčna, a težava je v tem, da morajo biti za imenovanje na tako pomembno funkcijo izpolnjeni vsaj formalni pogoji. Eden izmed njih, na kar opozarja Igor Kadunc, nekdanji direktor RTV Slovenija, je »najmanj deset let delovnih izkušenj ter usposobljenost za organiziranje in vodenje večjih organizacijskih sistemov«. Zaradi neizkušenosti Kadunc imenovanje svojega naslednika izpodbija na sodišču. Na očitke o neizkušenosti je Andrej Grah Whatmough odgovoril že pred meseci. Zanj naj bi bilo relevantno, tako je dejal za Dnevnik, »kako so se odločili programski svetniki in razpisna komisija, ki so presodili, da izpolnjujem pogoje iz razpisa in statuta«. RTV Slovenija ima s podobnim imenovanjem že slabe izkušnje. Po sodni poravnavi je morala leta 2017 Nataši Pirc Musar izplačati 70.000 evrov odškodnine, saj jo je leta 2014 programski svet najprej imenoval za direktorico zavoda in potem nezakonito razveljavil svojo prvo odločitev ter za v. d. generalnega direktorja RTV imenoval Marka Fillija. Programski svetniki niso pravniki, velikokrat jih vodijo osebne kalkulacije in politični interesi. A Kadunc ni brez argumentov: Grah Whatmough do tega položaja ni vodil nobene organizacije, ki bi imela vsaj deset zaposlenih ali resen promet.

Ni vseeno, kdo je generalni direktor RTV Slovenija, kakšni so njegovo pravno znanje in poslovne veščine, kako razume avtonomijo medijev. Generalni direktor RTV izbira direktorja radia in televizije. Hkrati na predlog direktorjev radia in televizije imenuje in razrešuje odgovorne urednike programov. In ti, logično, imenujejo področne urednike. Zakon o RTV Slovenija daje generalnemu direktorju veliko moči. A ta moč je hkrati omejena, med upravo in redakcijami bi moral obstajati požarni zid. Natančneje, generalni direktor RTV ne sme vplivati ali že poskušati vplivati na vsebino konkretnih izdelkov, to bi morala biti stvar urednikov.

O diplomi in veleposlaniku

Ta ponedeljek, 21. junija, je bil sklican programski svet RTV Slovenija. Na njem je generalni direktor predstavil mnenje o dveh domnevno spornih novinarskih prispevkih. To je storil kljub temu, da je še pred kratkim trdil, da je legalist in da bo skrbel predvsem za boljše delovne razmere, saj »na področju programskih vsebin generalni direktor nima veliko pristojnosti«.

Povsem jasno je, da gre v teh dveh primerih za zgodbi, napihnjena konstrukta, ki bi lahko bila povod za razrešitev odgovorne urednice televizijskega informativnega programa in še prej direktorice televizije.

Očitno se je v vmesnem času premislil. Posvetimo se najprej zgodbi o diplomi poslanca DeSUS Branka Simonoviča. TV Slovenija, njena novinarka Evgenija Carl, je poročala o tem, da Simonovič daljnega leta 1979 ni diplomiral na Fakulteti za zunanjo trgovino Univerze v Zagrebu, kakor je zapisano na spletni strani državnega zbora. Kasneje se je pokazalo, da se je zgodil »šum v komunikaciji«. Strokovna sodelavka fakultete je na začetku zanikala, da je poslanec pri njih diplomiral, a to se je kasneje izkazalo za napako. Napake torej ni storila novinarka, pač pa je bila storjena v Zagrebu. O tem, kako se je zgodba z diplomo na koncu razpletla, so obsežno poročali na TV Slovenija.

A to ni bilo dovolj. Generalni direktor RTV Slovenija je v posebnem poročilu, pripravljenem za programski svet RTV Slovenija, novinarki Evgeniji Carl predlagal, da se »opraviči«, s tem naj bi »precej omilili škodo« in pokazali »pokončno držo novinarskega poklica«. Hkrati naj bi ta poteza zmanjšala tveganje »za visoko odškodninsko tožbo«. Novinarka Evgenija Carl se ne misli opravičevati, napake ni naredila ona, pač pa drugi, je pa tudi to razkrila, takoj ko je prišlo v javnost. Novinarko podpirata tudi urednica informativnega programa Manica J. Ambrožič in direktorica televizije Natalija Gorščak.

Opravičilo poslancu nima nič z novinarstvom, prav tako pa generalni direktor od novinarja ne more po lastni presoji zahtevati, da se opraviči. Generalni direktor ima druge zadolžitve, denimo pogajanja z vlado o tem, kakšen naj bi bil nov zakon o RTV Slovenija, ki ga pripravlja.

Druga zgodba je bizarnejša. Pojavil se je očitek, da je TV Slovenija cenzurirala nerezidenčnega izraelskega veleposlanika za Slovenijo Ejala Selo. Bil je to čas še enega izmed oboroženih konfliktov v Gazi in v Odmevih so najprej želeli predvajati pogovor z veleposlanikom Izraela, vendar so se kasneje premislili in predvajali zgolj izjavo izraelske in palestinske strani. Celoten intervju sta želela objaviti mladi novinar Nejc Krevs, teolog po izobrazbi, in urednik Valentin Areh, ki je tisti dan urejal Odmeve, vendar je njegova nadrejena urednica Manica J. Ambrožič presodila, da je treba počakati na odgovor palestinske strani. Na koncu samostojen intervju ni bil objavljen.

Lahko bi se strinjali s tezo, da je prisilno uravnoteževanje sporno, z njim se ne pokaže celotni kontekst, a objava izjav obeh veleposlanikov je boljša kot pa prikaz zgolj zgodbe močnejše, v tem primeru agresorske strani. Pogovori z veleposlaniki držav so sicer vedno pristranski, korektno bi jim lahko rekli, da gre za javno diplomacijo, četudi gre v resnici za propagando. Je pa seveda res, kar je za celotno zgodbo bistvenega pomena, da je slovenska vlada brezobzirno podprla Izrael. Informacijo o »cenzuri« so najprej napihnili na vladi pokornih medijskih portalih. Seveda v tem primeru ni šlo za cenzuro, odločitev o tem, kakšne in katere izjave bo medij povzel, je stvar novinarske in uredniške presoje. To je dejansko osnova novinarskega dela.

Če na vodilna mesta ne moreš imenovati politično izpostavljenih kadrov, nanje imenuješ neizkušene posameznike, ki se hitro uklonijo tistim, ki so jim zagotovili dobro službo.

Enako trdi Aktiv novinarjev TV Slovenija, ki je o podpori novinarki Carlovi in zavračanju očitkov o »cenzuri« obvestil programski svet RTV Slovenija in generalnega direktorja. Tudi pri Društvu novinarjev Slovenije so zapisali, »da Programskemu svetu ne odrekamo pravice, da razpravlja o potencialnih etičnih zdrsih uredništva, vendar pa ugotovitve iz poročila direktorja, ki je ena od podlag za razpravo, po našem mnenju presegajo njegove pristojnosti in so v nasprotju s strokovnimi ocenami dela urednice.« Direktor je torej tudi o tej »cenzuri« napisal svoje mnenje, zapisal je, da je »nesporno prišlo do preprečitve objave novinarskega prispevka«. Generalni direktor, ki je na tem položaju šele dva meseca, je skratka zaključil, da so se v obeh primerih v informativnem programu zgodile napake, ki so načele ugled RTV Slovenija. »Ob tem poudarjam, da ne gre zgolj za novinarske napake, pač pa je moja presoja, da je v teh primerih umanjkala strokovna uredniška presoja.« Mimogrede, v obeh primerih kršitve profesionalnih standardov ni ugotovila niti varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski.

Sprenevedanje na programskem svetu

Naj vas razprava o novinarskih in uredniških spodrsljajih ne zavede. V resnici ne gre za vprašanje, ali je kdo naredil napako in koliko profesionalnosti premorejo novinarji in uredniki na RTV Slovenija. Povsem jasno je, da gre v teh dveh primerih za zgodbi, napihnjena konstrukta, ki bi lahko bila povod za razrešitev odgovorne urednice televizijskega informativnega programa in še prej direktorice televizije Natalija Gorščak. Generalni direktor ima seveda to možnost, leta 2018 je Igor Kadunc na predlog tedanje direktorice televizije Ljerke Bizilj razrešil urednico informativnega programa Jadranko Rebernik. Razlogov je bilo takrat več, med drugim navijaški prispevek o proustaškem pevcu Thompsonu, Rebernikova pa naj bi bila kriva tudi za »zastoje v produkcijskem procesu«. Takrat sta se z razrešitvijo strinjali skoraj dve tretjini članov uredništva informativnega programa. Novinarji torej takrat niso podpirali urednice.

Kaj vse naj bi bilo narobe s TV Slovenija, redno poroča predsednik vlade Janez Janša na svojem Twitterju. In pri tem seveda ni edini. Nekdanji direktor TV Slovenija, imenovan v času prve Janševe vlade, Jože Možina, ki je slab zgodovinar in še slabši novinar, je v nedavnem intervjuju za Domovina. je lepo in jasno razložil, kakšna bi morala biti prava javna televizija. Po njegovem mnenju je ključen problem slovenske medijske krajine, in vanjo spada tudi RTV Slovenija, »da je izrazito neuravnotežena, dominantni mediji ustvarjajo ponarejeno realnost v korist levih strank in cela stvar je tako iz osi, da sta na udaru razsodnost in presoja«. Delati bi se moralo skratka tako, kot smo bili vajeni v času njegovega direktorovanja, torej »zagotavljati širino, spekter mnenj«.

Res, nekaj let je že od tega, a spomin na prvo vlado Janeza Janše je še vseeno živ. Ko je politika med letoma 2004 in 2008 prevzela RTV Slovenija, so to medijsko hišo zapustila vrhunska novinarska imena, glavne, izpostavljane novinarske prispevke pa so takrat delali posamezniki, ki so podpirali vlado Janeza Janše. Tako je denimo Jože Možina v času hotiškega konflikta med Hrvaško in Slovenijo, ko je naša država na mejo poslala policijske specialce, zagovarjal idejo, da mora »nacionalna televizija ravnati državotvorno«. Gre za povsem zgrešeno razmišljanje.

V demokraciji se morajo novinarji spraševati, ne pa podpirati te ali one politične opcije. »Uredniške politike ne določa vlada, določajo jo bralci«, javnost torej – bi o vsem tem dejal nekdanji urednik Guardiana Pete Peterson.

Na že omenjeni ponedeljkovi seji so se programski svetniki v štiriurni razpravi seznanili z obsojajočima mnenjema generalnega direktorja. Ta je hkrati ostro zavrnil »špekulacije«, da pripravlja kadrovske zamenjave, a dal jasno vedeti, da ni zadovoljen z načinom, kako potekajo komunikacije v hiši, in da ga moti tudi uporna direktorica televizije Natalija Gorščak. Svetniki so Andreju Grahu Whatmoughu dali še mesec dni časa, da premisli in sprejme odločitve.

Kakšne bodo, ni težko ugibati. Napovedal jih je programski svetnik Slavko Kmetič, dolgoletni borec za uravnotežen program in podpornik SDS. Sam je bil nad poročiloma generalnega navdušen. »On je človek sprememb,« je vzneseno dejal o Andreju Grahu Whatmoughu. »On je naredil poročilo, ki je ustrezno, pravilno in pravo.« Prava metla na pravem mestu torej. Kmetič je sicer izrazito robat, jeznorit človek, med razpravo je svetnici Petri Ložar navrgel, »da jo raje gleda, kot pa posluša«. Predsednik programskega sveta Ciril Baškovič zaradi te grobe izjave ni protestiral, tako se je morala Petra Ložar braniti sama.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih, je težko napovedati. Bo namesto nepokorne direktorice na ta položaj stopil Valentin Areh, ki je sprožil zgodbo o domnevni cenzuri? Bo Manico J. Ambrožič, ki je zaščitila novinarko Evgenijo Carl, zamenjal Rajko Gerič, ki trenutno urednikuje na Siolu? To funkcijo je Gerič v času prve Janševe vlade opravljal natančno in strumno. Vsekakor pa velja ugotovitev, da Andrej Grah Whatmough ni kos svoji funkciji, ne razume, kaj sta novinarska in uredniška avtonomija, ne pozna koncepta medijske neodvisnosti. Namesto da bi novinarje in urednike zaščitil, jih raje javno napada. Tako se navadno prevzemajo avtonomni družbeni sistemi. Če na vodilna mesta ne moreš imenovati politično izpostavljenih kadrov, nanje imenuješ neizkušene posameznike, ki se hitro uklonijo tistim, ki so jim zagotovili dobro službo.

Nad RTV Slovenija se zbirajo temni oblaki. Nacionalna medijska hiša ima finančne težave, hkrati je pod hudim političnim pritiskom predsednika vlade. Pod največjim pritiskom je njen televizijski informativni program. Kar se tudi vidi. Dolgoletni odgovorni urednik informativnega programa Lado Ambrožič je na programskem svetu opozoril, da se pojavlja samocenzura. »V hiši je sedaj strah, kaj objavljati in česa ne,« je dejal na seji. »Zadnji primer, na katerega je varuhinjo opozoril gledalec, je poklon obeh predsednikov Boruta Pahorja in Janeza Janše v Smrečju pri Turjaku, kamor so domobranci 4. maja 1945 privedli 22 intelektualcev, med njimi Vita Kraigherja, jih mučili in pobili. Televizija je o tem objavila le nekaj sličic, ne pa tudi izjave, ki jo je posnela. Iz strahu, kaj poreče vlada.«