Specializacija

Gostilna Pri mostu
Vojkova ulica 2, Plave
Tel.: 05 305 25 23
Pri mostu lahko ob krasni bistri hčeri planin posedate od srede do nedelje od 9. do 22. ure.

Ambient:
poleg omizij v klasičnem 90’s ambientu je nekaj miz na voljo na frontalni, nekaj pa na zadnji terasi

Napitki:
v vročem zgodnjem popoldnevu se nam je glaž odprte Sosoličeve zvrsti ob litru mineralke zdel še najboljša izbira

Vegetacija:
dedicated postrvji (+ šnicl) plac je to, kakšne resnejše zelenjavne ponudbe ne pričakujte

Dostopnost:
za nekaj avtomobilov prostora je okrog gostilne, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
hladni postrvji tris

Ne tako fino:
njoki z dimljeno postrvjo

Mešani hladni krožnik stane 7, njoki z dimljeno postrvjo 7,5, pečene postrvi zaračunavajo po teži, porcijska stane okrog 11 (+ 2,5 za prilogo), limonin sorbet pa 3 evre.

»A imamo slučajno vpisan abonma Spoznavamo slovenske inženirske podvige?« je, ko smo se le nekaj dni po posedanju pod črnokalskim viaduktom peljali mimo solkanskega železniškega mosta (najvišji kamniti lok na svetu!), rahlo pikro spraševal eden od na novo misijo napotenih inšpektorjev. Vprašanje je bilo po svoje čisto upravičeno: cilj potovanja je bila namreč gostilna Pri mostu v Plavah.

Preden smo konzumobil parkirali na klančino za gostilno, smo oko na hitro vrgli še na tekoči turkizni ponos severne Primorske, nato pa opazivši polno zapolnjenost zunanjih kapacitet iz mapice potegnili precepljenske QR-kode in zavzeli mesto v eni od dveh jedilnic. Zgovorna gospodarica nam je na hitro povedala, kar smo sicer že vedeli od ogleduhov, a je bilo iz njenih ust veliko bolj luštno slišati – da se namreč Pri mostu jedo postrvi, ki jih sproti izlovljavajo iz lastne mini ribogojnice, v kuhinji pa nato pečene opremljajo z naborom raznolikih omak. Tržaško smo seveda takoj skipali, pršutno-gorgonzolno bi mogoče izbrali, če bi bila temperatura zraka kakšnih 20 stopinj nižja, tako da smo potem nekako sklenili slano-sladki kompromis: eno postrv nam bodo opremili z mešanico praženih mandljev in pancete, drugo pa z omako iz suhih fig in vloženih višenj. Da pa smo na vse skupaj lažje počakali, smo si izgovorili še vzorčni krožnik hladnih postrvjih prigrizkov in porcijo njokov z omako iz dimljene postrvi.

Tisti krožnik mrzlih postrvjih vaj v slogu se je izkazal za krasno aperitivno malico; všeč nam je bila predvsem lepo uravnotežena, sladko-kisla, skupaj s koščki čebule marinirana postrv, tudi kos toplo, a mogoče vendarle malo prerahlo dimljenega postrvjega fileja je bil čisto simpatičen, namaz iz postrvi pa je hitro izgineval na rezinah opečenega belega kruha. Žal za one njoke nimamo na zalogi kakšne pohvalne besede: bili so pocasti, preveč kuhani, omaka pa je bila en težkokategorni začesnani smetanasti blop, v katerem se je še najmanj okušala postrv sama.

K sreči smo potem z onima dvema ribama zaplavali v mirnejše vode: obe sta bili lepo pečeni, meso je ostalo sočno, koža pa hrustljava tudi pod nanjo obilno nažličeno oblogo. Kombinacija mandljevih lističev in na palčke narezane slanine se je zdela bolj ziheraška in všečna, če bi bilo vse skupaj malo manj slano, bi bilo pa sploh fino; s suhofigasto-višnjevo omako smo nafutrali kaskaderja v sebi, a reč se je izkazala za dovolj konzumabilno, še posebej za ljubitelje agrodolcevskih vaj v slogu.

Vročinsko-kalorični seštevek je ob koncu narekoval, da smo ob naštetih cukrnijah soglasno dvignili roke za limonin sorbet: krasen, lahkoten in osvežilen je bil; dal nam je točno to, kar smo potrebovali, gostilna pri mostu pa – razen njokov – točno to, kar smo pričakovali: dodobra nagruntano specializirano ponudbo s kakšnim felerčkom tu in tam.