Bodi kaplja, bodimo slap

Februar. Delno zaprtje države. Ekipa Inštituta 8. marec se pripravlja na začetek zbiranja podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu samo JA pomeni JA. Preproste ideje, da je telo vsakogar nedotakljivo brez njegove predhodne svobodne privolitve, leta ni bilo mogoče spraviti v zakon. Napisali smo zakon, zbrali široko ekipo prostovoljcev, pripravili jasno strategijo in se polni energije pripravljali na začetek še enega boja.

Sredina februarja. Prvi dan zbiranja overjenih podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Na Inštitutu se člani in članice odločimo, da bomo podpise oddali prvi, na tiskovni konferenci na upravni enoti na Linhartovi ulici. Pridemo tja. Pri vhodu nas ustavi varnostnik: »Podpisa danes ne smete oddati. Treba se je najprej naročiti, imamo gnečo, na upravno enoto nimate vstopa.« Prvič začutimo nemoč pred državno birokracijo. Vemo, da imamo ustavno pravico, da oddamo svoj podpis. Jezno skličemo še eno tiskovno konferenco. Ko bi le vedeli, da bo ta prva v vrsti mnogih o omejevanju državnih pravic.

Nekaj ur kasneje. »Pozdravljeni, Boštjan Koritnik tukaj, z ministrstva za javno upravo. Vse bomo uredili.« Pomislim, kako prijazni so lahko državni uradniki. Šele čez dobre pol ure na Inštitutu Mojca ugotovi, da nas je klical minister za javno upravo. Naivno mu verjamemo. Na tiskovni konferenci celo pohvalimo njegovo kooperativno držo.

Tedni v zadnji polovici februarja. Na terenu se pojavljajo težave z oddajo podpisov. Več kot potrebnih pet tisoč podpisov zberemo zgolj prek spletnega obrazca, a nam jih upravne enote ne pošiljajo. Ponovno nemoč, jeza, strah. Pišemo jezne statuse, sklicujemo tiskovne konference. Okrepimo delo na terenu. Fizično zberemo potrebne podpise. 24. februar ob 23.00. Ugotovimo, da imamo dovolj podpisov, in napišemo vabilo na tiskovno konferenco ob vložitvi zakona. Pet minut pred polnočjo ugotovimo, da je vlada brez objave gradiva kjerkoli, mimo vseh postopkov, vložila svoj zakon. Solze, nemoč, razočaranje. Jeza, ker pravočasno nismo dobili podpisov. Jeza, ker smo ustvarili gibanje, ki ga je z enim zamahom razdrla roka oblasti.

Kasneje ugotovimo, da je vlada pri vlaganju naredila napako. Nekaj mesecev kasneje je sprejet naš predlog zakona. Mi pa si obljubimo, da je to naše zadnje zbiranje podpisov.

Prekurjeni smo. En velik projekt na leto je dovolj, si mislimo.

Začetek marca. Klic ene izmed mojih najbližjih prijateljic: »Nika, v okoljskem gibanju potrebujemo pomoč. Na tiho se sprejema zakon, ki močno ogroža našo pravico do pitne vode in dostopa do obal. Potrebujemo močno kampanjo, delo na ulici, zbiranje podpisov za sklic referenduma. Mi, okoljci, tega ne znamo. Še nikoli nismo nič takega delali. Prosim, pridružite se.« Na Inštitutu vemo, da nimamo veliko pojma o okolju. Vemo, da so vse oblike neenakosti med seboj povezane, in jasno nam je, da je okoljski vidik eden izmed ključnih pri feminističnem organiziranju. Podnebne spremembe ogrožajo vse, za posledicami trenutnih učinkov (poplav, suš, ekstremnih vremenskih pojavov) pa najbolj trpijo tisti, ki že zdaj nimajo veliko, ki so v podrejenem položaju, vendar tem temam nismo namenjali večje pozornosti. Vseeno nas Alenkin klic predrami. Vemo, da smo se med zbiranjem podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja veliko naučili: vzpostavljati mrežo prostovoljcev, pripraviti kampanjo brez sredstev, organizirati izobraževanja o zakonu, pripravljati terenske akcije in se spopadati z oblastno birokracijo. Zavedamo se, da nas tokrat čaka veliko večje delo: zbrati 40 tisoč overjenih podpisov, ne »samo« pet tisoč kot pri JA pomeni JA. Mojca in Maja, ki sta bili odgovorni za zbiranje podpisov med to kampanjo, skoraj znorita, tega se ne gremo še enkrat. Na koncu privolita, ker je tema preveč pomembna. Gremo v to. Zakaj?

Oblast je prestavila datum na zadnji možni, najgloblje v poletje, z jasnim namenom: onemogočiti dosego kvoruma 340.000 glasov proti.

Zakon je sprejet samovoljno. Brez razprave s stroko. Netransparentno. Brez dialoga. Tovrstni postopki so simptom delovanja te oblasti – oblasti, ki poglablja neenakosti, nas spravlja v stisko, dela tesnobne in nemočne.

Zakon omogoča gradnjo hotelov, nakupovalnih središč, restavracij na obrežjih slovenskih rek in jezer. Zraven pa še različnih ograj, oglasnih panojev, brunaric ...

S sprejetjem bodo obrežja dostopna samo tistim, ki si bodo lahko prenočitve v dragih hotelih in obroke v restavracijah lahko privoščili. Pojavile se bodo še večje razlike v družbi.

In seveda tudi zaradi pitne vode, ki jo betoniranje ekosistemov, ki jo napajajo, ogroža.

S sprejetjem zakona bodo bogateli razni vizjaki in počivalški. Večina prebivalstva pa bo o branju knjige ob jezeru lahko samo sanjarila.

Gremo v še en boj. Prestrašeni, jezni in naveličani.

V začetku aprila v treh dneh, med nedeljo in prazniki, zberemo več kot 9000 podpisov, kar nam omogoči šele začetek resnega dela. Vemo, kaj nas čaka: zbiranje 40 tisočih overjenih podpisov. 20. april. Začetek zbiranja podpisov. Objavimo sklic za iskanje prostovoljcev. Prijavi se jih več kot 500. Vzpostavimo lokalne skupine. Rodi se skupnost.

V Mariboru skupina gimnazijcev pred upravnimi enotami podpise zbira skupaj z upokojenci. V Kopru skupina krasnih ljudi skače v ledeno morje in opozarja na pomen oddaje podpisov. V Slovenj Gradcu stoji Zuhra dneve in noči na stojnici in ljudi obvešča o referendumu. Podpisi se množijo. Vsak dan jih je več. Na Inštitutu presenečeno ugotovimo, da upravne enote tokrat točno dostavljajo oddane elektronske podpise. Še vedno pa se pojavljajo težave: upravne enote so bile zaprte, ponekod pravijo, da se je treba naročiti, dobivali smo nepopolno izpolnjene papirje, ljudi so prepričevali, naj podpisov ne oddajo. Nismo odnehali: prostovoljci so pred upravnimi enotami dežurali, se z ljudmi pogovarjali, ozaveščali o pomenu pitne vode, privatizaciji javnega prostora, problemu tega, kako se zaradi kratkoročnih interesov kapitala uničuje narava.

Tri tedne kasneje v moji dnevni sobi preštejemo več kot 50 tisoč overjenih podpisov. Uspelo nam je. Referendum bo. Končno nekaj občutka miru in spokoja. Zmagala je skupnost. Skupnost več deset tisoč ljudi, ki so oddali podpise. Skupnost, ki se je postavila po robu samovolji oblasti, bogatenju elit, poglabljanju razlik. Skupnost, ki je vzela usodo vode v svoje roke.

Začeli smo se pripravljati na referendumsko kampanjo. Ugotovili smo, da zanjo potrebujemo denar. Začeli smo zbirati donacije. Iskati prostor. Naivno in iskreno verjeti, da je pomanjkanje sredstev, časa in resursov naš največji problem.

Spet smo se odpravili na ulice mest in vasi. Seznanjali s sistemskimi neenakostmi. Se povezali z ljudmi najrazličnejših prepričanj in poklicev. Raznolika skupina smo: skupina, ki jo je lahko povezala samo voda. 25. maj. Potem ko je bil dan prej na odboru soglasno potrjen datum referenduma, se zdi njegov sklic zgolj formalnost. A v zadnjem trenutku presenečenje. Oblast prestavi datum na zadnji možni, v najgloblje poletje z jasnim namenom: onemogočiti dosego kvoruma 340.000 glasov proti.

Glas proti je tokrat tudi glas proti omejevanju demokracije, proti samovolji oblasti. Je glas proti uničevanju okolja.

Prvi tedni kampanje. Vedno več nas je. Ljudje delijo letake. Pišejo pisma svojim sosedom. O zakonu govorijo s svojimi starimi starši. S številnimi donacijami po 10 in 5 evrov smo zbrali dovolj, da lahko kampanja teče. Kampanja, ki opozarja na pomen narave. Na pomen skupnosti. Na pomen javnega prostora.

Zadnja dva tedna ugotavljamo, da je ta kampanja še veliko več kot vprašanje pravice dostopa do obale, do pitne vode. Je vprašanje demokracije – pravice do referenduma, pravice oddati svoj glas.

Iz prvega središča kampanje se preselimo zaradi nasilja.

Minister na javni televiziji laže in zavaja, čeprav je ustavno sodišče jasno povedalo, da tega v času kampanje ne sme, da mora govoriti resnico in predstavljati tudi naše argumente.

Vladne stranke v vsa gospodinjstva pošljejo zavajajoče letake, polne laži. To stane več kot 30 tisoč evrov po izvoru predvsem davkoplačevalskega denarja.

Ugotovimo, da prebivalci v domovih starejših in drugih DSO ne morejo oddati svojih glasov. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve jim prepozno pošlje dokumente. Minister kasneje napako prizna. Mediji na to pozabijo.

Ljudje ne morejo oddati prošnje za glasovanje na voliščih OMNIA.

Iz tujine dobivamo klice, da glasovnice za referendum niso prejeli.

Na glavnem soočenju na RTV Slovenija minister lahko prosto govori 10 minut. Voditeljica nam vnaprej prostodušno prizna, da ga ne bo opozorila, če bo lagal.

Jasno je, da je referendum o vodi veliko več.

Je vprašanje o tem, v kakšni družbi si želimo živeti.

Glas proti je glas proti vsem praksam, na katere je gibanje za pitno vodo naletelo od začetka svojega obstoja.

Je glas proti omejevanju demokracije, proti samovolji oblasti. Je glas proti uničevanju okolja.

Za zmago na referendumu potrebujemo 340 tisoč glasov proti. Naj bo tvoj glas 11. julija kapljica, kapljica, ki postane slap spremembe.