Obvezno cepljenje?

Bnei Brak je predel Jeruzalema, v katerem živijo najbolj ortodoksni med ortodoksnimi judi, imenovani haredi. Ti sestavljajo okoli 12 odstotkov prebivalstva – ter jekleno jedro nasprotnikov cepljenja proti covid-19 v državi, ki sicer v svetu pri tem velja za zgled. Haredi so izrazito nezaupljivi in trmasti ljudje, ki ne dajo dosti na posvetne predpise in si družbo razlagajo po svoje. Pa vendar jih pri zavračanju cepljenja ne vodijo kakšni posebej izraženi verski razlogi; kot so pokazale številne ankete, ki so jih opravile izraelske oblasti, večina preprosto ne zaupa cepivom, številni so privrženci teorij zarote. Poleg tega so izjemno tesno povezani, omejevanje socialnih stikov in karantena sta zanje skorajda bogokletje, zato je bila ta populacija svojevrstno mostišče za koronavirus v izraelskem prebivalstvu. Oblasti so bile prav zaradi tega od samega začetka trdno odločene, da zlomijo njeno nasprotovanje in jo privabijo k cepljenju.

Letos pozimi, ko je Izrael začel izvajati velikopotezno kampanjo cepljenja proti covid-19, je v Bnei Braku potekal edinstveni komunikacijski spopad. Ultraortodoksni aktivisti so po ulicah na veliko lepili plakate, ki so propagirali teorije zarote. A kakor hitro se je v kakem delu Bnei Braka pojavil proticepilski plakat, je bil že prelepljen z novim. »Razglas za vernike – veliki rabini Izraela naročajo, da se je treba cepiti!« je pisalo na enem. Nalepili so ga krajevni prebivalci, ki jih je posebej za prepričevanje nezaupljivih someščanov najelo izraelsko ministrstvo za zdravje. Plakatna vojna je trajala približno štirinajst dni, nakar so se nasprotniki cepljenja naveličali in opustili svoje početje.

Izraelska vlada je kampanjo, s katero je med haredi želela izkoreniniti predsodke do cepiva, začela že pred uradnim začetkom nacionalnega projekta cepljenja. Prizadevanja je gradila na posameznikih, ki jim ljudje zaupajo – in na harede nima nihče večjega vpliva od uglednih rabinov, ti z dogmami pogosto v celoti usmerjajo življenje vernikov. Trinajstega decembra 2020 so te voditelje obiskali državni koordinatorji cepljenja in jih prosili, naj javno podprejo njihova prizadevanja.

A dolgobradi rabini so bili zadržani. Previdno so sklenili, da bodo raje počakali na učinke prve faze cepljenja. Nemudoma se je z njimi sestal še namestnik ministra za zdravje Itamar Grotto in jim z obširno predstavitvijo odgovoril na številne pomisleke; osrednji med njimi je bil, da cepiva povzročajo neplodnost žensk, izmišljotina, ki jo je Grotto prepričljivo ovrgel. Teden zatem je rabinsko hasidsko razsodišče Belz sklenilo, da bo podprlo cepljenje, najvplivnejši rabini pa so pred kamerami in fotoaparati najuglednejših medijev v državi nastavili ramena in se pustili cepiti.

»Trud« vladnega komunikatorja za promocijo cepljenja Edvarda Kadiča je naravnost smešen. Nasprotnikom cepljenja pa je uspelo zavzeti družabna omrežja, zasuti nabiralnike z letaki in privabiti vplivneže.

To je le del omenjene obsežne kampanje, s katero je izraelska vlada pospešeno utirala pot cepivu proti covid-19. Za točko preobrata v odnosu celotnega izraelskega prebivalstva do cepljenja se je pokazala tragedija 31-letne Osnat Ben Šitrit, ki je februarja pri porodu umrla, ker se je okužila s koronavirusom, preden se ji je uspelo cepiti; z njo je umrl tudi novorojenček. Njena družina se je v celoti posvetila ozaveščanju javnosti o nujnosti cepljenja, z njenim dovoljenjem pa so državni komunikatorji tragično zgodbo uporabili za nagovarjanje dvomljivcev pod geslom »Cepimo se za Osnat«. V tednu po njeni smrti se je število cepljenih v Izraelu občutno povečalo.

Kako zavoziti

Daljši uvod z opisom izraelske izkušnje je bil potreben, da vzpostavimo kontekst za primerjavo s Slovenijo. Pogosto Izraela ne gre postavljati za zgled, saj je država doslej delovala večinoma avtoritarno, za etnično čiščenje, katerega žrtve so Palestinci, pa ni opravičila; navsezadnje je bil arabski del izraelskega prebivalstva grobo diskriminiran tudi pri cepljenju proti covid-19. Četudi so prizadevanja oblasti usmerjena v zaščito zgolj dela državljanov in državljank, opisani primeri kažejo, kako učinkovita je pri tem lahko država – če dejavno izvaja zadosti premišljeno in ustrezno usmerjeno kampanjo ozaveščanja, ki jo vodijo sposobni ljudje. Danes je z dvema odmerkoma tega ali onega cepiva cepljenih že 60 odstotkov izraelskega prebivalstva in več kot 80 odstotkov ultraortodoksnih judov, starejših od 30 let. V Sloveniji je precepljenost bistveno nižja, v celoti zaščitenih je po podatkih NIJZ komaj nekaj več kot 35 odstotkov prebivalstva, kar je žalosten zaostanek glede na prvotno zastavljeni cilj – 70-odstotno precepljenost. Dejansko so obeti še slabši, ker je na pohodu različica delta, ki je tako agresivna, da bo po predvidevanjih evropske komisije za ustrezno zaščito prebivalstva treba doseči vsaj 85-odstotno precepljenost.

V tem trenutku je z dvema odmerkoma popolnoma zaščitenih komaj dobrih 60 odstotkov slovenskih starostnikov, starejših od 80 let.

In kaj je v primerjavi z Izraelom, pa tudi s številnimi drugimi uspešnejšimi državami, doslej storila Slovenija, da bi se vsaj približala temu cilju? Bore malo. Breme ozaveščanja o pomenu cepljenja je vlada prevalila na NIJZ, zdravstvene domove, lekarne, zdravnike in posamezne občine, na primer ljubljansko. O kakšni obširni in ustrezno koordinirani nacionalni kampanji, za katero bi namenila resne vire in ki bi jo vodili ljudje z ustreznimi kvalifikacijami, pa ni govora. Za nacionalnega koordinatorja je bil imenovan 66-letni obramboslovec, ki je pred tem nazadnje vodil novinarske konference med osamosvojitveno vojno pred 30 leti, drugače pa je bil predvsem politik. Za promocijo cepljenja je vladni urad za komuniciranje najel ne le splošni, ampak tudi strokovni javnosti povsem neznanega Edvarda Kadiča, sicer samooklicanega strokovnjaka za govorico telesa in kolumnista Nova24. Da, pravilno ste prebrali, za govorico telesa.

Vsi sledilci predsednika planinske zveze

Kadičev prispevek je tako simptomatičen za nesposobnost, s katero se sedanja oblast loteva projekta cepljenja, da si zasluži podrobnejšo obravnavo. V strategiji, ki jo je za Ukom pripravil konec februarja, je napovedoval pravi pravcati komunikacijski vihar – jumbo plakate po vsej državi, serije televizijskih in radijskih oglasov, razbijanje teorij zarote s »fact check aktivnostmi«, imenovanje ambasadorjev cepljenja, okrogle mize in posvete ...

A že površen pregled tega dokumenta pokaže, kako zelo šibko je avtorjevo znanje. Med drugim ni znal niti pravilno zapisati imena vodje strokovne skupine pri ministrstvu za zdravje Bojane Beović, ki jo je kot »dr. Bejovič« postavil za ključno predstavnico strokovne javnosti. Posameznike, ki naj bi kot »ambasadorji cepljenja« nagovarjali ljudi, pa je vztrajno imenoval »influenserji« – pravilno bi bilo seveda influencerji. Visoko mednje je uvrstil predsednike planinske in taborniške zveze in zveze gasilcev – če iz glave veste, kako je ime kateremu izmed njih, ste zagotovo v manjšini. Med ljudmi, ki bi jih dejansko lahko imenovali za slavne, pa si je kot ambasadorje cepljenja med drugim zamislil Challeta Salleta, Nipkeja, Tanjo Žagar, Ernesta Petriča, Renato Salecl, Ferija Lainščka, Tadeja Goloba, DJ Umeka, Mitjo Okorna, Sebastjana Cavazzo ...

Izraelski rabini, muslimanski imami in tudi katoliški škofje po svetu so z zgledom vabili vernike k cepljenju, Stanislav Zore pa je grmel proti cepivu AstraZenece. Cepil se je šele maja.

Odveč je poudarjati, da se doslej ni uresničila tako rekoč nobena od Kadičevih obljub iz strategije, brez smisla za samoironijo ponesrečeno poimenovane Dežela pametnih. Ambasadorjev cepljenja ni zaznati nikjer, jumbo plakatov s pozivi k cepljenju je malo (stranke vladne koalicije so raje financirale plakate, na katerih se hvalijo s svojimi zaslugami za osamosvojitev), teorije zarote pa se še vedno bohotijo.

Vse, kar je doslej uspelo storiti Edvardu Kadiču, je bilo pripraviti nekaj nedodelanih dokumentov za Ukom, spisati nekaj nepomembnih tvitov, izdati letak NIJZ na zadnji strani brezplačnika Domovina in pripraviti »televizijsko kampanjo«, kar je le bolj zveneče ime za oglas, ki se je predvajal zgolj od 12. do 23. maja. Obširnejše oglaševanje je načrtoval šele za kasneje, pri čemer naj bi se oglasi predvajali le na lokalnih radijskih in televizijskih postajah – glede na Kadičevo strategijo je »nacionalno TV-oglaševanje [je] opcija v primeru, da bi prišlo do bistvenega zaostanka v dinamiki cepljenja«. Kakor da vladni komunikator ne živi na istem planetu kot preostanek človeštva.

Potrča za predsednika

Edvard Kadič je glede na svoje poročilo od 19. marca do 18. aprila izpeljal tele aktivnosti: opravil štiri redne usklajevalne sestanke (od tega dva po Zoomu), predloge sproti vnašal v časovnico v Googlovih Dokumentih, ažurno spremljal spletno stran Cepimose.si in vladne tiskovke ter »tekoče sproti usklajeval« zamisli z vodstvom Ukoma. Mimogrede, kot vemo, Ukom STA ne da denarja, Kadiču pa plačuje mesečni pavšal 1625 evrov plus enkratne honorarje 700 evrov za pripravo medijskega načrta, 800 evrov za »administrativno podlago« za zakup medijskega prostora pa 2300 evrov za pripravo kampanje in 1200 evrov za izvedbo te.

Nasprotniki cepljenja so v tem času storili vse, s čimer naj bi nas v obljubljeno »deželo pametnih« popeljal Edvard Kadič – preplavili so družabna omrežja, zasuli nabiralnike z letaki in prizadevanja jim je uspelo legitimirati z vključenjem znanih osebnosti; vplivneži, ki so doslej najbolj zaznamovali slovenske prepire v zvezi s cepivi, so vsi po vrsti nasprotniki cepljenja in vladnih ukrepov, med njimi prednjači televizijski voditelj Marko Potrč, v tem trenutku gotovo eden najbolj priljubljenih Slovencev. Tako dvomljivcev ni mogoče prepričati, naj se cepijo.

Obvezno cepljenje bi bilo resnično skrajen ukrep, s katerim bi kot družba priznali nezrelost. Verjeti moramo, da imamo pred tem še veliko drugih možnosti.

»Ker različne skupine ljudi zaupajo različnim virom oziroma mnenjskim voditeljem, je za spodbuditev cepljenja zelo pomembno, da vzpostavimo čim širšo paleto različnih oseb in zgodb v medijih, ki na različne načine nagovarjajo vsak svoj krog sledilcev,« pravi fizik in filozof Sašo Dolenc, ustanovitelj spletnega časopisa za popularizacijo znanosti Kvarkadabra. Dolenc je eden najbolj prepoznavnih komunikatorjev znanosti in razsvetljenskega načina razmišljanja v Sloveniji, pa vendar se nobeden od odločevalcev ni spomnil, da bi ga povabil k promociji cepljenja. Tako na svojo pobudo in v prostem času razbija predsodke, razpravlja s teoretiki zarote in na družabnih omrežjih objavlja dejstva o koronavirusu in cepivih.

Bi se Kristus cepil?

Kot kaže izraelska izkušnja s haredi, pa obstaja še druga vrsta vplivnih osebnosti, na katero bi se kazalo opreti – to so verski voditelji. Ti v Sloveniji seveda niso tako vplivni in relevantni kot v Izraelu, a del populacije bi brez dvoma prisluhnil njihovim besedam. In res je med »influenserji«, ki si jih je kot ambasadorje cepljenja v Sloveniji zaželel Edvard Kadič, po njegovi strategiji tudi ljubljanski metropolit Stanislav Zore. Toda njegovega obraza niste zasledili na nobenem jumbo plakatu, ki bi nagovarjal vernike; dejansko sta Zore, pa tudi celotna slovenska RKC projektu cepljenja prej škodila kot pomagala.

Ko se je sredi marca s cepivom AstraZenece cepil celoten državni vrh, je bilo upravičeno pričakovanje, da bodo dejanje z udeležbo pri cepljenju podprli tudi cerkveni dostojanstveniki z metropolitom na čelu. Vendar se to ni zgodilo – še več, škofje RKC so v skupni izjavi vernike pozvali, naj zavrnejo cepljenje s tem cepivom, ker naj bi bilo proizvedeno iz celic splavljenih otrok. Takšno mnenje je precej pripomoglo k množičnemu zavračanju tega cepiva in s tem k zastoju pri cepljenju, zaradi katerega zdaj, ko se širi virusna različica delta, Sloveniji že spet teče voda v grlo. Monsinjor Zore se je nato cepil šele na začetku maja.

Kdor se ne bo cepil, bo z vidika medicinske stroke bistveno bolj odgovoren za naraščanje krivulj okužb in smrtnih žrtev, ki se zdi samo vprašanje časa. Tako preprosto je.

Dežela pametnih pač ni sveta dežela. A ne le v Izraelu, tudi v številnih drugih državah je bilo drugače kot v Sloveniji – in učinki niso izostali. V Avstraliji se je vrsta voditeljev najrazličnejših verstev, od katoliških škofov in muslimanskih imamov do hindujskih duhovnikov in duhovnih voditeljev tamkajšnjih staroselcev skupaj cepila, da bi prikazala univerzalno koristnost cepiva. V ZDA so navajski zdravilci, luteranski pastorji, muslimanski imami in judovski rabini javno podprli cepljenje, njihova pričevanja pa so, kakor je v takšnih primerih v navadi, povzeli številni mediji. Konec aprila so voditelji 150 različnih verstev pozvali k povečanju proizvodnje cepiv, med njimi so bili predstojniki več krščanskih cerkva in tudi dalajlama. Pri slovenskem projektu cepljenja pa je tukajšnja RKC odigrala povsem obrobno, na trenutke že kar škodljivo vlogo. Slovenski katoliški dostojanstveniki pač niso bili sposobni zavzeti drže, kakršno je na primer v ZDA predstojnik škofije Portland Robert Deeley; ta je v cepljenju prepoznal »dejanje usmiljenja, ki služi skupnemu dobremu«.

Panika

Posledica zavožene kampanje za promocijo cepljenja sta docela zapravljeno zaupanje državljanov in državljank v najpomembnejši nacionalni projekt po osamosvojitvi in skrb zbujajoč zaostanek v precepljenosti. Skoraj 40 odstotkov slovenskih starostnikov, starejših od 80 let, še vedno ni popolnoma zaščitenih z dvema odmerkoma cepiva proti covid-19, evropsko povprečje pa znaša 20 odstotkov takih, ki še niso bili cepljeni. V starostni skupini od 70 do 80 let v Sloveniji na popolno zaščito čaka še približno tretjina, evropsko povprečje je 15 odstotkov čakajočih. V skupini starih od 60 do 70 let je pri nas treba dokončno precepiti še skoraj polovico, v Evropi pa na to povprečno čaka le še 24 odstotkov ljudi iz te starostne skupine.

Kdor torej meni, da smo se že izvili iz epidemije in cikla karanten, se moti; korona ima v Sloveniji še dosti prostora za širjenje. Poleg tega je virus v različici delta neprimerno bolj agresiven od dosedanjih različic, česar se zavedajo tudi slovenski odločevalci. »Tudi nas skrbi, da se bo različica delta začela širiti v našem okolju, ker še nimamo zadostne precepljenosti v populaciji,« je nedavno dejala Mateja Logar, predsednica strokovne skupine ministrstva za zdravje – ki, mimogrede, tudi ni brez odgovornosti za slovenske neuspehe pri spoprijemanju s koronavirusno boleznijo. Še bolj zlovešče so izjave ministra za zdravje Janeza Poklukarja izpred nekaj dni, ko je znova priznal, da so odgovorni zelo nezadovoljni z odzivom prebivalstva na cepljenje: »Z vsemi sredstvi se pripravljamo na četrti val epidemije ... Zato še enkrat apel vsem, da pristopijo k cepljenju, da bomo jeseni imeli odprte šole, široko odprt turizem in druge dejavnosti.«

Panike, ki veje iz teh besed, ni mogoče spregledati. Očitno je, da se odločevalci zavedajo, da je Slovenija s cepljenjem še vedno v odločno prevelikem zaostanku, da bi lahko preprečila novo zapiranje in naraščanje krivulj okužb in smrtnih žrtev. Poklukar je poziv podkrepil s svarilnim zgledom Portugalske, kjer »so v štirinajstih dneh prišli iz zelene faze v rdečo. Porast števila pozitivnih na dan je 590-odstoten.« Podobno je na Škotskem, kjer je stopnja okužb že dosegla nov rekord, število pozitivnih pa se podvoji vsak teden. Različica delta se na veliko širi tudi v državah, ki jim je uspelo precepiti neprimerno več ljudi od Slovenije, med njimi sta Velika Britanija in Izrael, kjer zato ponovno omejujejo javno življenje.

Neustavno špekuliranje s čredno imunostjo

V Sloveniji je cepljenih tako malo ljudi, da se nova katastrofa zdi samo vprašanje časa. Smo torej res že tako daleč, da je državi ostal samo še najskrajnejši izmed ukrepov – obvezno cepljenje proti covid-19? Pravna podlaga za to že obstaja. Pred devetimi leti je ustavno sodišče pri presoji spremembe zakona o nalezljivih boleznih, ki je med drugim določil možnost uvedbe obveznega cepljenja, odločilo, da je to lahko »primeren ukrep za dosego legitimnega cilja, tj. preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni«. V resnično skrajnih razmerah po mnenju ustavnih sodnikov koristi skupnosti prevladajo nad interesi in pravicami posameznika, širše koristi cepljenja pa prevladajo nad morebitnimi neželenimi učinki. Špekuliranje s čredno imunostjo ni dopustno, »posameznik se pri uveljavljanju pravice o samem sebi ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (in s tem tudi za varstvo njega samega pred okužbo) poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju«.

»PCT je smiseln, dokler ni na voljo zadosti cepiva, zdaj pa bi lahko iz nabora izvzeli tisti T. Če za potovanje v tujino ne bi več zadostoval zgolj opravljeni test, bi bilo stanje verjetno bistveno drugačno.«

Marko Pokorn,
strokovni direktor Pediatrične klinike

V Evropi je prelomna nedavna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice, objavljena pred tremi meseci; sodišče je zavrnilo šest čeških pritožnikov, ki so državi očitali kršenje temeljnih pravic s predpisom zakonske obveznosti cepljenja otrok proti devetim boleznim. Epilog primera je pomemben tudi za nas. V Sloveniji je cepljenje otrok proti mumpsu, ošpicam in rdečkam obvezno že od omenjene spremembe zakona o nalezljivih boleznih izpred skoraj desetletja, od lani pa je to tudi pogoj za vpis otroka v katerikoli javni ali javno sofinancirani vrtec. »Gre za mehko prisilo, pri kateri se nekatere ugodnosti, ki so jih deležni starši, pogojujejo s cepljenjem. Na drugačen način ne bi dosegli ničesar,« pravi pediater in infektolog Marko Pokorn.

Obvezno cepljenje kot priznanje poraza

»Pravica otrok do zdravja v tem primeru prevlada nad voljo staršev, saj otrok ni lastnina starša in ta ne more odreči otroku osnovnih družbenih in človeških pravic – izobrazbenih, zdravstvenih, varnostnih, osebnostnega dostojanstva,« pojasnjuje mikrobiolog Alojz Ihan. Če otrok ni bil cepljen, morajo starši dokazati obstoj legitimnih medicinskih razlogov za opustitev cepljenja; ministrstvo za zdravje na leto prejme od 250 do 300 vlog za oprostitev cepljenja vrtčevskih otrok, vendar jih veliko večino zavrne, saj podrobnejša obravnava pred komisijo za cepljenje najpogosteje pokaže, da so te vloge utemeljene na ideoloških in ne zdravstvenih razlogih. To bi lahko rekli tudi za nasprotovanje cepljenju proti covid-19. »Lahko bi potegnili vzporednice med odnosom do cepljenja proti koronavirusni bolezni in otroški paralizi,« meni Pokorn, »v obeh primerih gre za bolezni, ki prizadeneta dokaj širok krog pacientov, pri čemer jih večina ti bolezni preboli v lažji obliki, nekateri pa imajo posledice za vse življenje. Nasprotovanje cepljenju je tukaj največkrat izraz globokega prepričanja, da bolezen posameznika ne bo usodno prizadela in da so cepiva tako ali tako neučinkovita.«

Slovenska država ima torej vse možnosti, da državljane in državljanke prisili v obvezno cepljenje proti covid-19. Toda predpis obveznega cepljenja bi bil resnično skrajni ukrep, saj takšne ureditve ne pozna še nobena država na svetu. Nekatere, na primer ZDA, Velika Britanija in Rusija, so sicer že uvedle obvezno cepljenje za zdravstvene delavce, Francija o takšnem ukrepu še razmišlja. Glede na dosedanje izkušnje z epidemijo bi bilo o takšni ureditvi smotrno razmisliti tudi v Sloveniji, meni Sašo Dolenc: »Sprejemljivo se mi zdi, da se cepljenje proti covid-19 uvede kot pogoj za opravljanje nekaterih poklicev, kjer imajo zaposleni stalen stik z najbolj ogroženimi, kot so starostniki, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom in drugi posebej dovzetni za hudo obliko bolezni. Že zdaj morajo biti delavci v poklicih, kjer pridejo pogosteje v stik s krvjo, cepljeni proti hepatitisu B. Prav tako je obvezno cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam za zaposlene, ki so v stalnem stiku z otroki.«

Le na Filipinih in v Indoneziji je cepljenje predpisano za vse, kdor se obveznosti izmika, pa mu grozi zapor. Toda kljub nekaterim podobnostim slovenska vlada menda še ni na ravni filipinske, naša država pa ima na voljo še nekaj možnosti, da tik pred zdajci doseže potrebno precepljenost. Čeprav Alojz Ihan ne skriva zaskrbljenosti zaradi razmer, v katerih se bomo znašli jeseni, odločno zavrača skrajnosti, kot je predpisovanje cepljenja z zakonom: »Nikakor se mi ne zdi prav, ne s stališča medicinske etike ne s stališča človekovih pravic, da bi kakorkoli razmišljali o obveznem cepljenju za odrasle, vsak odrasel mora o tem presoditi zase in seveda zase prevzeti tudi odgovornost za svoje odločitve.« Enako razmišlja Pokorn: »Sem proti vsakršni trdi prisili, obenem pa sem za cepljenje. Kako to združiti, pravzaprav ne vem. Gotovo bi bilo smotrno vsako skupino skeptikov nagovoriti na njej razumljiv način.«

Kaj je še mogoče storiti

Če kdaj, bi zdaj bil skrajni čas za zagon velike mnenjske kampanje, ki sta jo obljubljala Ukom in Edvard Kadič. Treba bi bilo nemudoma angažirati kredibilne in vplivne promotorje cepljenja, ki jim ljudje z razlogom zaupajo; treba bi bilo preplaviti televizijo in radijske postaje z oglasi za cepljenje, zdravniki bi morali vsak dan ali vsak teden klicariti vsakega zamudnika, vzpostaviti dialog z voditelji proticepilskega gibanja, izvajati monitoring lažnih novic in teorij zarote in jih razkrinkavati z znanstvenimi dejstvi. »Trenutno sta verjetno posebej kritični dve večji skupini, ki za zdaj še kar močno zavračata cepljenje. To je krog privržencev vsega bio, eko in naravnega … ter krog tistih, ki jih hitro prepričajo razni lažni ali navidezni argumenti proti cepljenju. Zato zgolj navajanje in ponavljanje argumentov v podporo cepljenju ni dovolj. Pomembno je tudi, kdo jih izreče,« poudarja Dolenc. »Da bomo dosegli dovolj veliko precepljenost in se zavarovali pred nevarno različico delta, potrebujemo čim bolj raznolik spekter ljudi, ki bodo javno in zasebno vsak svojemu krogu sporočali, da je cepljenje varno, učinkovito in koristno za posameznika in za skupnost.«

Ključni ukrep, s katerim je vlada doslej prepričevala ljudi o nujnosti cepljenja, je bil lažji vstop na Hrvaško v času dopustov za cepljene. Zato bo nadaljevala to politiko korenčka in palice; kot je pred nekaj dnevi dejal vodja konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve Andrej Šter, »imajo vsi, ki se ne želijo cepiti, to pravico, a potovali bodo pod težjimi pogoji«. Slovenija je tako skupaj z drugimi evropskimi državami uvedla tako imenovani cepilni potni list oziroma digitalno potrdilo, ki bo cepljenim proti covid-19 omogočalo preprost prehod mej znotraj EU, torej tudi vstop na Hrvaško. Necepljeni pa bodo še naprej lahko potovali le, če bodo predložili negativen izid testa za covid-19. Zdravnik Pokorn meni, da bi lahko merila še zaostrili: »PCT je smiseln, dokler ni na voljo zadosti cepiva, zdaj pa bi lahko iz nabora izvzeli tisti T. Če za potovanje v tujino ne bi več zadostoval zgolj opravljeni test, bi bilo stanje verjetno bistveno drugačno.«

Človek človeku okuževalec

Konec koncev pa je odločitev za cepljenje še vedno stvar vsakega posameznika, njegovega pogleda na svet in vesti. Necepljeni posamezniki so ključni razširjevalci novega koronavirusa, s tem pa bolezni izpostavljajo ne le sebe, ampak tudi druge, ki niso cepljeni. Kot rečeno, je v tem trenutku z dvema odmerkoma popolnoma zaščitenih komaj dobrih 60 odstotkov slovenskih starostnikov, starejših od 80 let – skoraj 40 odstotkov jih je torej še vedno prepuščenih na milost in nemilost bolezni, ki je doslej že nazorno dokazala svojo smrtonosnost za to populacijo.

Poleg tega imamo v Sloveniji več tisoč ali celo deset tisoč ljudi, ki se pri najboljši volji ne morejo cepiti iz legitimnih zdravstvenih razlogov, med njimi so nekateri onkološki in kronični bolniki, hudi alergiki in ljudje, ki trpijo za avtoimunskimi boleznimi. »Dejstvo je, da se ob epidemiji necepljeni pet- do desetkrat verjetneje okužijo in prenesejo okužbo naprej. S tem nedvomno veliko bolj ogrožajo predvsem druge necepljene ljudi, tudi imunsko oslabljene, in seveda veliko bolj kot cepljeni ogrožajo zdravstveno stanje skupnosti kot celote,« je jasen Alojz Ihan.

In končno, čeprav so cepiva izredno učinkovita, niso vsemogočna in tudi pri 95-odstotno učinkoviti zaščiti pred hujšim potekom bolezni in smrtjo ostaja nekajodstotna verjetnost za najslabši izid. To pomeni, da je za bolezen ranljiv celo statistično zelo majhen, pa vendar pomemben del ljudi, ki so prejeli cepivo. Tisti, ki se za to ne bodo odločili, bodo na neki točki pač morali sprejeti odgovornost za svojo odločitev skupaj z vsemi njenimi posledicami za širšo skupnost. Ali kot sklene Ihan: »Ne gre za to, da bi necepljenim kakorkoli kratili svoboščine, to ne bi bilo prav; je pa res, da so necepljeni ob utemeljenih razlogih dolžni ravnati tako, da ne bodo v povečani meri pomenili grožnje za druge. Če so epidemiološki razlogi, se morajo na primer testirati – pri prehodu mej, ob obisku prireditev, ob opravljanju dela na nekaterih delovnih mestih.«

Poročilo o delu

Vladni urad za komuniciranje je za promocijo cepljenja najel nepomembnega strokovnjaka za telesno govorico Edvarda Kadiča Kaj počne, je razvidno iz vmesnih poročil, ki jih pošilja Ukomu. Od marca do aprila so njegove ključne dejavnosti zajemale rutinske sestanke, urejanje dokumenta v Googlovih Dokumentih in spremljanje vladnih tiskovnih konferenc.

Strategija dežele pametnih

Kadič je v strategiji, ki jo je pripravil za Ukom, napovedal komunikacijski vihar po izraelskem zgledu Vsi mediji naj bi objavljali serije reklam za cepljenje, dvomljivce naj bi prepričevali s »fact-checkingom« in posveti na terenu, znanost naj bi preplavila družabna omrežja, proti predsodkom naj bi se borili vplivneži, ki bi postali ambasadorji cepljenja. Uresničilo se ni nič, niti Kadičevi scenariji za televizijske reklame, ki se berejo kot slabi skeči iz kakšne narodnozabavne oddaje; v enem izmed njih je ključna spodbuda za cepljenje želja po seksu z mladimi Kolumbijkami. Edvard Kadič je brez vsakršnega smisla za samoironijo svojo strategijo poimenoval Dežela pametnih.