87 %

V soboto, dan pred referendumsko nedeljo, je bila Nika Kovač, vodja referendumske kampanje civilne družbe, zaskrbljena. Vedela je sicer, da je bila udeležba na predčasnih volitvah visoka. Vedela je tudi, da dobivajo neverjetno podporo iz vse Slovenije. Še več. Vedela je, da prihaja ta podpora z vseh strani, politično je bila raznolika, podporo so izražali iz vseh starostnih skupin, iz mest in vasi. A vseeno jo je skrbelo. Meja za priznanje rezultata na referendumu je postavljena na 20 odstotkov volivcev, ki morajo glasovati proti zakonu. To je visoka meja, a jo je mogoče preseči. Ampak bo verjetno zelo tesno, je pripomnila.

Seveda, težko je biti organizator kampanje in dan pred glasovanjem je pritisk največji. Nastopi zatišje, ker nastopi volilni molk, nobena dejavnost ni več dovoljena, za Niko Kovač je prišla tudi vsa utrujenost preteklih mesecev. Ne le za njo. Nika Kovač je bila pač najbolj izpostavljena. Tudi drugi, neverjetna mavrica aktivistov in organizacij, so bili bolj zadržani v komentiranju. Referendumski prag pa je skrbel vse.

A ko je v nedeljo popoldan državna volilna komisija objavila podatke o volilni udeležbi do 11. ure, je bila Nika Kovač že v sedmih nebesih. Kdo ne bi bil? 257.328 volivcev oziroma 15,15 odstotka vseh se je v prvih štirih urah udeležilo referenduma. To je bilo višje od vseh pričakovanj. Tudi največji optimisti niso stavili na takšen rezultat. Facebook in Twitter sta eksplodirala od navdušenja. Da, takrat se je vedelo: vladni zakon bo padel in padel bo gromko. Glas se je širil. Zmagujemo! Veliko nas je! Na voliščih so vrste! Ko je prišel podatek volilne komisije o udeležbi do 16. ure, pa so novinarji že začeli primerjati udeležbo z referendumi in volitvami. Neverjetno se je zdelo, sredi poletja taka udeležba? Slovenci so demokracijo res vzeli nazaj v svoje roke.

Vlada je na državni dobila le 13 odstotkov podpore. Si sploh lahko zamislimo nižjo številko?

Rezultat referenduma je namreč impresiven, primerljiv le še z referendumom o vstopu v Nato in Evropsko unijo. A zgolj po udeležbi. Po enotnosti volivcev pa je ta rezultat mogoče primerjati zgolj in samo z referendumom o samostojni prihodnji poti Slovenije izpred 30 let. Že 30 let ni bila Slovenija tako enotna, kot je zdaj, že 30 let se državljanke in državljani Slovenije niso tako soglasno oglasili, že 30 let niso poslali tako enotnega glasu politiki.

A kaj so volivci sploh sporočili politikom? Da ne dajo obrežij rek, jezer in morja politikom, da bi oni in njihovi prijatelji tam gradili lokale, tovarne, restavracije, hotele, ne nazadnje hiše in zasebne pristane? Brez dvoma. Volivcem je bilo popolnoma jasno, za kaj gre in kaj hočejo politiki: sebi in svojim znancem, prijateljem, strankarskim kolegom hočejo omogočiti, da privatizirajo obrežja rek, jezer in morja. Da si jih bodo lahko prilastili. Ja, volivke in volivci so točno vedeli, za kaj gre. Minister za okolje Andrej Vizjak, dejansko le podaljšana roka ekonomskih interesov, je lahko uporabljal še tako visokoleteče izraze, a te zlagane izraze so slovenske volivke in volivci že prevečkrat slišali. Tako so jim »prodali« dodatno zdravstveno zavarovanje, s katerim bodo imeli boljši dostop do zdravstvenih storitev, v praksi pa pomeni zgolj, da si »prijatelji« v zavarovalnicah vsako leto odrežejo nekaj deset milijonov davkoplačevalskega denarja. Tako so volivcem »prodali« nujno uvedbo konkurence na področju elektrike namesto državne regulacije, zaradi česar danes vsi plačujejo višje, bistveno višje račune. Ker dobiček mora biti, kajne? In z enakimi argumenti je ta vlada »prodala« tudi nujno uvedbo tržnih cen na področju prodaje naftnih derivatov, zaradi česar danes vsi plačujemo višjo ceno goriv. Ampak »prijatelji politikov« v Petrolu imajo zato višje nagrade, višje plače in višje dobičke, kajne?

In temu ravnanju so volivci na tem referendumu rekli ne. Dovolj imajo teh lažnivih zakonov, ki dejansko vzamejo nekaj, kar je skupno in javno, kar lahko uporabljajo vsi, da bi peščica s tem prišla do dodatnega bogastva in vira denarja. Dovolj imajo tega, da se za visoko letečimi besedami o tehnološkem ali splošnem napredku skriva le nova poteza, kako nekaj, kar je skupno, postane zasebno. In dražje in dobičkonosno za novega lastnika.

Seveda so volivci to sporočili tej vladi. Da, sedanja vlada je tista, ki je hotela po avstrijskem modelu sprivatizirati dostop do obrežij rek, jezer in morja. A ne samo to: marsikateri volivec bi morda izpustil ta referendum, če ne bi šlo tudi za glasovanje o tej vladi. Dejansko je vlada Janeza Janše na tem referendumu dobila tudi neposredno nezaupnico ljudstva. Gromko nezaupnico.

Z odzivom na referendumu so ljudje vzeli v roke odločanje o tem, kaj je za družbo politično pomembno.

V vsaki normalni državi bi v nedeljo ob osmi uri zvečer odstopil najprej minister za okolje. V ponedeljek zjutraj bi sledile tiskovne konference predsednikov koalicijskih strank, na katerih bi povedali, da razumejo sporočilo referenduma in da so pripravljeni oditi na predčasne volitve, ker je očitno taka volja ljudi. In seveda bi v vsaki normalni državi v ponedeljek ob 12. uri tiskovno konferenco sklical predsednik republike in sporočil, da je prejel odstopno izjavo premiera, ter izrazil upanje, da bodo politične stranke tako razumne, da ne bodo ovirale razpisa predčasnih volitev z iskanjem novega premiera. Ko se namreč referenduma udeleži skoraj toliko volivcev, kot jih je prišlo na zadnje volitve, in ko na njem 87 odstotkov volivcev glasuje proti nekemu zakonu, za katerim je stala celotna koalicija SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS ter tudi oba manjšinska poslanca, je to tako močno sporočilo, da politiki vedo, da morajo prisluhniti »lastnikom« te države, torej volivcem. Ti politiki, od Janše do Tonina, od Počivalška do Pahorja, državo radi primerjajo s podjetjem. Če bi na skupščini podjetja 87 odstotkov navzočih delničarjev zavrnilo ključni predlog uprave družbe, bi vsaka uprava razumela, da je izgubila zaupanje in da mora začeti pospravljati pisarne. Kako to, da Počivalšek tega danes ne razume več?

Zelo očitno je, da predsednik vlade Janez Janša o tem, da bi prisluhnil volji volivcev, ne razmišlja. Očitno je, da bi tudi vsi drugi radi, da se na to glasovanje čim prej pozabi. A to ne pomeni, da to glasovanje tudi v vladi ne bo brez posledic. V državnem zboru, med poslanci, je mogoče videti mnogo pretresenih obrazov. Poslanci na izide referenduma gledajo drugače. Izide gledajo ne samo lokalno, ampak kar v svojem volilnem okraju. Dejansko vedo, da so volivci, ki bodo odločali o njihovi prihodnji poslanski usodi, to so njihovi sosedje in sokrajani, s tem že glasovali tudi o njih in njihovem delu in odločitvah. Kako se na primer počuti poslanec DeSUS Ivan Hršak, ki mu seveda sokrajani doslej seveda vsak posebej niso povedali, kaj si mislijo o njegovi podpori Janševi vladi, ko zdaj vidi, da je proti zakonu njegove vlade, ki jo ves čas pridno podpira, glasovalo 92 odstotkov Hrastničanov in Trboveljčanov? In kako se počuti Gregor Perič, največji podpornik Janeza Janše, za katerega sploh ne moremo več verjeti, da je še vedno član SMC, ko vidi, da je 92 odstotkov »njegovih« Izoljanov glasovalo proti zakonu, ki ga je tako vneto zagovarjal na soočenju na TV Slovenija? Enako velja za Branka Simonoviča, prav tako iz izolskega volilnega okraja. Kako se na primer počuti poslanka SMC Mateja Udovč, ko vidi, da je tudi v Kranju kar 8800 »njenih« sokrajanov glasovalo proti zakonu in njeni vladi? Oziroma vprašajmo se drugače: kako se je sprehajati po mestu, v katerem tvoje ravnanje zavrača 90 odstotkov ljudi? Bi sploh stopili iz hiše? Bi sploh še šli na kavo v svojem mestu?

Ja, volivke in volivci so se resno razjezili. Tako jezni niso bili še nikoli. Jezni so tudi zato, ker so jim prestavili volitve iz začetka julija v sredino meseca. Jezni so tudi zato, ker so ministri de facto poskusili preprečiti glasovanje starostnikom v domovih upokojencev. Tudi Matej Tonin, predsednik NSi, dobro ve, da so volivci jezni. In da je morda s svojim podpiranjem vseh norosti premiera Janeza Janše sam sebi zapečatil kariero. Njegovi kolegi v stranki celo razmišljajo, da bi tik pred volitvami zamenjali predsednika Tonina in nanj »vrgli« odgovornost za sodelovanje v Janševi vladi, sami pa poskusili tako preživeti vse posledice. A tudi brez tega strankarskega razmisleka Tonin ve, kako jezni so volivci: v Kamniku, kjer ima njegova stranka veliko moč, tudi sam prihaja od tam, je proti zakonu o vodi glasovalo kar 86 odstotkov volivcev.

Ta referendum ni bil le neki plebiscit. Ta referendum je bil velik plebiscit in mnoštvo malih lokalnih plebiscitov. Vlada je na državni ravni dobila le 13 odstotkov podpore. Si sploh lahko zamislimo nižjo številko? Če bi nas pred enim tednom (zgolj enim tednom) vprašali, koliko ljudi bo na referendumu podprlo vlado, bi si drznili napovedati, da bo za vlado glasovalo le 20 odstotkov, ob zavedanju, kakšno podporo imata SDS in NSi? Že 20 odstotkov bi si upali reči le največji optimisti. Da bodo dobili podporo le 13 odstotkov, pa ne bi napovedal nihče.

Zato bi ta vlada seveda morala nemudoma odstopiti. Sporočilo civilne družbe je nedvoumno: to je največja nezaupnica vladi, kar smo jo sploh videli v sodobni Evropi, ne le v Sloveniji. Govorimo o 87 odstotkih glasov. Ne o 66, kar bi bila dvotretjinska večina, kar bi bilo že zelo zelo veliko. Govorimo o kar 87 odstotkov vseh volivcev, ki so se udeležili referenduma.

Ni dvoma, da to ni bilo zgolj glasovanje o zakonu o vodi, ampak tudi o vladi in vladni koaliciji v celoti, z vsemi poslanci DeSUS in tudi manjšinskima poslancema vred. To je že dan pred referendumom priznal kar sam minister za okolje Andrej Vizjak. Tudi oni so vedeli, kaj je ta referendum. Še avtokrati z absolutno močjo, celo kralji, se ob taki nezaupnici umaknejo s položaja. Ker razumejo, da je ljudstvo preprosto preveč jezno in da se morajo volji ljudstva v takih razmerah pokoriti.

A seveda vlada ni edina naslovnica te nezaupnice. Res so opozicijske stranke podprle nevladne organizacije v njihovem prizadevanju, da zakon o vodi ne bi zaživel, glasovale so tudi proti zakonu, same so tudi aktivno sodelovale pri referendumski kampanji. A volivci so sporočilo poslali tudi njim. Dovolj imajo te politike, ki dejansko vidi državo kot plen in ki vedno znova išče poti, kako bo skupno in javno zmanjšala in prepustila zasebnim rokam. Dovolj imajo socialdemokratskih oligarhov v različnih elektropodjetjih. Dovolj imajo poslancev, ki imajo ob funkciji podjetja za čiščenje bencinskih postajališč. Dovolj imajo zlobiranih poslancev – spomniti se velja zgolj glasovanja o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, ki je ne nazadnje odneslo Šarčevo vlado, saj so zavarovalnice zlobirale preveč poslancev in ministrov. Spomniti se velja kadrovanja Šarčevega pribočnika Damirja Črnčeca v Telekomu. Pa pomoči prejšnje vlade pri privatizaciji podjetja Menina. Pa raznih svetovalcev, ki se vedno znova obesijo na javne finančne tokove. Pa velikih infrastrukturnih projektov, kjer je pol zaposlenega kadra iz stranke, ki ji pripada področni minister. Pa nujnih privatizacij podjetij, z največjimi bankami in lokalnimi dobavitelji storitev vred. Volivci imajo dovolj politikov, ki ne razumejo, da so postali zgolj in samo uslužbenci javnosti, ko so dobili mandat v državnem zboru ali vladi. Volivci v Sloveniji so res jezni. Teh 87 odstotkov glasov je sporočilo celotni politiki, naj neha v imenu lastnih interesov privatizirati in uničevati skupno dobro, ki se mu reče država.

Zato je bila prejšnja nedelja praznik – edini pravi dejanski praznik v tej državi v tem letu. Ali kot je v intervjuju za STA (da, to je bil tudi referendum o vladnem ravnanju z STA) dejal sociolog dr. Jože Vogrinc: »Rezultati nedeljskega referenduma, na katerem so volivci prepričljivo zavrnili novelo zakona o vodah, so rezultat velikega angažmaja civilne družbe in samih državljanov. Z odzivom na referendumu so ljudje vzeli v roke odločanje o tem, kaj je za družbo politično pomembno. Odprl se je nov prostor svobode, kjer na novo določamo, kaj so temeljni problemi današnje družbe, se jih lotimo in o njih razmišljamo na nov način. Ta rezultat referenduma je silen pritisk na organizirane politične sile, da se vprašajo, kaj delajo. Ali se sploh ukvarjajo s tem, kaj ljudi najbolj prizadeva. In če že govorimo o domoljubju, je ravnanje države z osnovnimi življenjskimi viri njegovo merilo. Naenkrat niso več bistveni podedovani spori izpred nekaj generacij in nekdanje delitve, bistveno je, ali se bomo soočili s temeljnimi izzivi družbe – okoljsko krizo, naraščanjem družbene neenakosti, z zagotovitvijo dostojnega preživetja večini ljudi. Vse to je sovpadlo v tem referendumu.«

Že 30 let Slovenija ni bila tako enotna.