Boj se vlade, ki prinaša darila

Pisalo se je leto 2008, ko se je tedanja vlada nenadoma odločila za posebno gesto dobre volje, s katero je razveselila upokojence in upokojenke in tistim z najnižjimi pokojninami izplačala poseben, enkratni »draginjski« dodatek; znašal je med 80 in 173 evrov. Odločitev vlade, ki jo je tedaj prvič vodil Janez Janša, je bila tako nenadna, da še na dan, ko je bilo objavljeno sporočilo za javnost, ne na ministrstvu za finance in ne v ZPIZ niso vedeli, od kod bodo vzeli denar za vladno darilo; njegova skupna vrednost je znašala okoli 50 milijonov evrov. Zagnanost države je presenetila celo sindikat upokojencev, v katerem niso mogli verjeti, da se »ideja, o kateri smo znotraj sindikata govorili tako dolgo, sedaj uresničuje tako hitro«. Presenečeni so bili tudi ekonomisti in raziskovalci revščine, saj za nenaden izbruh vladne velikodušnosti ni bilo nobenega posebnega razloga – nasprotno, država je bila v konjunkturi in skupni položaj upokojencev se ni v ničemer poslabšal. Toda motivi Janševe vlade so bili prozorni – bližale so se volitve. »Pa kaj, če gre za predvolilno darilo,« je novinarjem, ki so si ga drznili vprašati o smiselnosti 50-milijonskega darila, v obraz zabrusil poslanec koalicijske NSi Jože Horvat.

Tako je v tistih mesecih ekipa, ki se je na vsak način želela obdržati na oblasti, z lopato delila javni denar, da bi si z njim kupila naklonjenost volivcev in volivk. Pri tem pa je bilo večini njenih dragih predvolilnih bonbončkov skupno, da so bili podarjeni brez ustreznega strateškega premisleka o njihovih učinkih. Najbolj v nebo vpijoč primer je bila privatizacija dotlej državne banke NKBM, ki jo je vlada ponudila v odkup državljanom in državljankam; marsikdo se je tedaj celo zadolžil, da je kupil bankine delnice, ki so dobro leto kasneje z globalno recesijo strmoglavile v prepad, na Štajerskem pa je privatizacija NKBM še danes sinonim za nateg.

Očiten predvolilni bonbonček je bilo tudi odprtje pomurske »avtoceste«, ki je to le po nazivu, v praksi pa še danes ne premore odstavnega pasu – toda Janša je v svoji želji po glasovih volivcev z vzhoda države pač na vsak način želel priti do fototermina in tako se je 19. avgusta s tedanjim madžarskim premierom Ferencem Gyurcsányem slikal ob slavnostnem rezanju traku v Pincah – pa četudi je bila gradnja Pomurke dejansko končana šele oktobra.

Poleti 2008 so bile uvedene avtocestne vinjete, ki so bile – kot je kasneje razkril minister za promet Radovan Žerjav – na Janševo željo znatno prepoceni, ker se je bilo pač treba kar najbolj prilizniti ljudem. Minister za javno upravo Gregor Virant pa je na premierovo izrecno vztrajanje moral še pred volitvami zapreti pogajanja o uvedbi enotnega plačnega sistema za javni sektor in dvigniti plače javnih uslužbencev za približno 13 odstotkov.

Predvidljivi izbruhi sočutja

Trinajst let kasneje Janševa taktika ostaja ista. Konec maja 2021 je vlada uradno sprejela dogovor s sindikati javnega sektorja, s katerim je javnim uslužbencem dvignila dnevnice in regres, ki znaša 1050 evrov, prvič v zgodovini Slovenije je višji od minimalne plače. Malo pred tem je bistveno dvignila plače policistov in uradnikov ministrstva za notranje zadeve, povečala jih je med 100 in 150 evri bruto. Nekaj drobtinic, 150 evrov dodatka, je vrgla študentom, pa čeprav zneski državnih štipendij niso neposredno odvisni od trga in se torej med epidemijo niso znižali. Janša se je spomnil tudi na svoje nekdanje soborce iz osamosvojitvenih časov; okoli 6000 veteranov vojne za Slovenijo, pri katerih dohodki ne presegajo 509 evrov na družinskega člana, je dobilo 150 evrov dodatka.

Tokrat si Janša podporo kupuje z dvigom regresa za javni sektor, boni za turizem in kulturo ter denarnimi dodatki za vrsto skupin. A kot kažejo načrti za znižanje pokojnin v naslednjem letu, bo njegova velikodušnost trajala le do volitev.

In kakor leta 2008 je koalicija SDS obdarila tudi močno upokojensko volilno telo s tradicionalno visokim deležem volilne udeležbe – če pa bi Janša nemara pozabil, ga na to vedno znova opomni trojica poslancev iz formalno »zmerno opozicijske« DeSUS, katerih podpora vladi v državnem zboru ima svojo ceno. In tako je vlada že v prvem valu spet izplačala za skupaj 67 milijonov evrov izrednega dodatka 300.000 upokojencem – pa čeprav koronavirus v ničemer ni vplival na njihove pokojnine. Sredi decembra je vlada ponovila vajo in upokojencem izplačala med 130 in 300 evri posebnega dodatka.

Najprej raztrgajo, nato šivajo

Te poteze same po sebi niso problematične; dejstvo je, da so številne skupine javnih uslužbencev, s policisti vred, podplačane in da si revni upokojenci zaslužijo vsakršno pomoč, ki jo lahko dobijo.

Problematični so vladni motivi – v skladu s svojimi neoliberalnimi prepričanji vladajoča desnica ne skriva prezira do javnega sektorja in do državnih intervencij, le v predvolilnih časih začuda nima zadržkov do plačnih dvigov, subvencij in raznih dodatkov. Pri čemer so krivice, ki jih sedaj s predvolilnimi darili krpa tretja vlada SDS, v pomembni meri posledica zgrešenih odločitev iz predhodnih Janševih mandatov. Tako denimo nesorazmerja v javnem sektorju izvirajo še iz leta 2008 na silo sprejetega plačnega sistema, predvsem pa razvpitega varčevalnega zakona Zujf iz leta 2012, s katerim je druga Janševa vlada skoraj spravila na kolena celoten javni sektor. Še bolj perverzno je zavajanje upokojencev – pred volitvami od nenadoma sočutne vlade prejemajo koronske dodatke, že v letu 2022 pa naj bi nato po načrtih ministrstva za finance znižali pokojnine za 6,4 odstotka. Kar je vlada seveda želela prikriti, njene namere je ob pregledu proračunskih dokumentov spregledal in razkril šele fiskalni svet.

Med predvolilne bonbončke lahko mirno uvrstimo tudi izdajo najnovejših bonov za turizem, šport in kulturo. Če bi vlada resnično želela izboljšati položaj številnih poslovnih subjektov, ki jih je spregledala med dosedanjim potekom epidemije – kulturniških prekarcev, lučkarjev, tonskih tehnikov, lastnikov manjših hotelov in nastanitvenih objektov, restavracij, knjigarn, kinematografov, studiev za fitnes, zasebnih zabaviščnih parkov in živalskih vrtov (…), bi jim lahko neposredno iz proračuna pokrila del izgube; na tak način škodo zaradi epidemije na primer zmanjšujejo v sosednji Avstriji. Tako pa je država vsakemu državljanu in državljanki dala med 50 in 100 evrov, da jih zapravi sebi v užitek; nedvomno koalicija računa, da si bo s to gesto povečala javno podporo.

Nasvidenje ob naslednji cesti

Ob vsem tem pa obstaja posebna skupina, ki doslej ni doživela posebnih krivic, temveč ji država vztrajno namenja privilegij za privilegijem – uslužbenci RKC. Ti so ves čas epidemije prejemali temeljni dohodek, ki ga je vlada namenila uslužbencem verskih skupnosti, pa čeprav ima katoliška cerkev več kot zadosti denarja, da poskrbi za svoje ljudi. Je namreč daleč največja zasebna lastnica nepremičnin v Sloveniji, njeni gozdovi, travniki, zemljišča, stanovanja in turistični objekti so vredni blizu milijarde evrov. S sedmim protikoronskim paketom, sprejetim lanskega decembra, je Janša še povečal njihove privilegije in jim odobril 700 evrov mesečnega dodatka in polno kritje prispevkov za socialno in zdravstveno varnost iz proračuna. Ta ukrep je veljal vse do konca letošnjega aprila.

Namen je očiten, Janša je lahko prepričan, da bodo ob letu osorej, ko bo država na vrhuncu volilne kampanje, s prižnic odmevali pozivi vernikom, naj gredo na volišča – in glasujejo za stranke, ki izkazujejo svojo pripadnost vrednotam RKC.

Med marcem 2020 in marcem 2021 se je bruto dolg države povečal za skoraj sedem milijard evrov in danes že presega 40 milijard oziroma 86 odstotkov BDP.

Janševa vlada se tako obnaša povsem enako kot študentski baroni, ki si med volitvami na fakultetah in po študentskih klubih kupujejo glasove z zastonj pijačo in majicami, ki jih delijo na stojnicah. Seveda bi bilo krivično trditi, da so predvolilna darila njegova iznajdba – spomnimo se dvigov socialnih pomoči in minimalne plače v zadnjih mesecih vlade Mira Cerarja ali poziranja Antona Ropa ob veličastnem odprtju viadukta Črni Kal septembra 2004. Z gotovostjo pa je mogoče trditi, da so pri tovrstnem dobrikanju do volivk in volivcev najbolj velikodušne prav vlade, ki jih vodi Janez Janša.

Kakor leta 2008 pa predsednik SDS tudi danes to počne brez natančnejših analiz o srednjeročnih posledicah svojega početja. Te se že jasno nakazujejo v strmem naraščanju zadolženosti naše države – zastonj kosilo je nekje vendarle treba plačati. Med marcem 2020 in marcem 2021 se je bruto dolg države povečal za skoraj sedem milijard evrov in danes že presega 40 milijard oziroma 86 odstotkov BDP. Proračunski izdatki so se v enem letu povečali za desetino, samo v prvih treh mesecih leta 2021 je vlada zapravila dobrih šest milijard evrov. Večino teh izdatkov je povzročila epidemija, gotovo pa so v te milijarde všteti tudi stroški koalicijskih predvolilnih daril po načelu »milijonček tem, milijonček onim«. Kot nazorno kažejo pretekle izkušnje in sedaj vladni načrti z znižanjem pokojnin v naslednjem letu, bosta Janševo sočutje in velikodušnost trajala samo do volitev in niti sekunde dlje.