Zadnji odcep za komunizem

Mislil sem odgovoriti že na intervju z Andreasom Malmom, pa sem počakal še na Žižkov članek. Kot sam vidim trenutno krizo kapitalizma, je ta sestavljena iz treh komponent: krize kapitala (sistemska kriza), krize finančnega kapitala ter okoljske krize. Te ravni pa predstavljajo tri vire kontradikcij: delo – kapital, realna ekonomija – finančni sektor ter človek – narava, ki »naddeterminira« prejšnji dve. Če lahko kapitalizem vselej obvlada prvi dve kontradikciji, tretje ne bo mogel nikoli, ker mu ruši temelje. Ni neskončne rasti na končnem planetu, ker je zemlja krožni ekosistem. Kreativna destrukcija se vselej konča pri ultimativni meji, ki jo predstavlja narava. Kot sem ugotovil že pred desetletjem, je kapitalizem kultura smrti, ker izrablja uničenje in strah za eksistenco, da se požene naprej (BDP). Varufakis je to ponazoril na primeru Fukušime. Toda igra se končuje. Če je zadnja ekonomska kriza razbila vse iluzije o vzdržnosti liberalne ekonomije in demokracije – o čemer sem pisal v Neoliberalnem totalitarizmu –, bo ekološka kriza razbila vse iluzije o vzdržnosti globalnega kapitalizma. Zelenega kapitalizma ne bo.

Potrebovali bi nov komunizem z ekološko komponento – če je človeštvo še sposobno kolektivnega delovanja, zaradi posledic parcializacije funkcij in atomizacije prekariata.

Komunizem danes razumemo kot kolektivno soupravljanje materialnih virov in skrb za okolje – pa tudi ustvarjanje skupnega na ravni kulture. To pa ne pomeni niveliranja kvalitativnih razlik (polifonija ekvivalenc). Posamezno in skupno se vselej dialektično oplajata: ko prevlada en dejavnik, ga zamejuje drugi.

Ena najbolj ikoničnih podob našega časa je posnetek koale, »zadnje preživele«, ki prosi kolesarko za vodo, v požgani avstralski divjini. Kvantum sočutja na pogorišču človeškega projekta. Kmalu se bo treba odločiti, ali bomo spremenili smer ali pa gremo vsak po svoje: revni v jame in gozdove, bogati pa v vesolje, onstran horizonta dogodkov.