Športni dan

Restavracija in picerija Čuk
Pot k Pivki 4
Tel.: 05 7201 300
Pri Čuku se lahko ob ponedeljkih, sredah, četrtkih in petkih krepčate od 11. do 22., ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 21. ure.

Ambient:
sicer precej generično, a funkcionalno, udobno, prostorno, svetlo in z novim pohištvom

Napitki:
z vini jih oskrbujejo predvsem Vipavci, pa tudi Brici in Istrani; Batičev sivi pinot in merlot sta super!

Vegetacija:
seveda je nekaj brezmesnih pic, prgišče uporabnih reči se najde v kategoriji pašt in rižot

Dostopnost:
parkirnih mest je ob športnem parku dovolj, je pa restavracija v prvem nadstropju in tako gibalno oviranim težko dostopna

Fino:
svinjska ribica s pistacijo

Ne tako fino:
postojnska pečenka

Hladne predjedi so stale od 10,9 do 12,9, piščanec 14,9, svinjska ribica in postojnska pečenka 17,9, čukov zrezek 22, čokoladni mousse 4,5, panakota pa 4,9 evra.

»Kaj? Prav za to mizo, kjer jaz mažem tunov namaz, je nekoč mali Donke zmazal pizzo? Ni kaj, ko mažemo, zmažemo!« je vzhičeno cepetal najbolj navijaško razpoloženi član olimpijske inšpektorske odprave v postojnski športni park, kjer ob nogometnih in košarkarskih terenih ter menda da prvi slovenski s tartanom obloženi atletski stezi obratuje iz začetne male picerije v kar dobro razširjeno restavracijo razvit gostinski obrat. Na Poti k Pivki 4 smo se znašli zavoljo kibicanja v prejšnji številki, ko smo napovedovali konzumski pohod po rojstnih krajih slovenskih košarkarskih reprezentantov. Terenski ogledniki so nas promptno usmerili k postojnskemu Čuku, kjer goste že pri vhodu pozdravi velika fotografija domačega sinu, sicer pa naše reprezentančne šestice, predvsem za specialne obrambne naloge odgovornega Alekseja Nikolića.

Čukovi prostori so bili na predvečer demontaže nemške ekipe zapolnjeni predvsem z družinami, ki rade napadajo tematske kombinirane plošče lignjev in mesa ter katero od 26 vrst pizz, naša ojačana odprava pa je sklenila poskusiti nekatere ambicioznejše specialke.

Na dve leseni deski smo si najprej dali naložiti različne hladne prigrizke, ob katerih smo zobali kose krasnih zeliščnih kruhov iz krušne peči in pri katerih s(m)o jo najbolje odnesli z dve leti starim pršutom, postreženim na rezini hladne zeliščne frtalje in z onim tunovim namazom, sicer svaštarniško opremljenim z bresaolo, bivoljo mocarelo in enako fritato. Hobotnične variacije nas niso ravno pretresle: na zelo tanke rezine narezan karpačo je bil bolj gumaste in brezokusne sorte, več žmohta je od sebe zaradi oljk, olivca in peteršilja dajala hobotnična solata, tudi ta formalno skompana z mocarelo in paradajzom.

V (izkazalo se je, da upravičenem) pričakovanju obilnih odmerkov smo pašte, njoke in rižote žrtvovali za glavne jedi. Tu so se za najvarnejšo izbiro izkazali mehki in sočni, ravno prav pečeni v panceto zaviti in s pistacijo potreseni svinjski medaljoni; vse preostale tri jedi so imele kakšno hibo ali dve: krasen, sočen kos na žaru pečenega piščančjega stegna bkk je bil postrežen z nič kaj kremasto rižoto, iz katere je na hudo sekala preagresivna paprika; goveja pečenka je le delno uspela ponuditi prvi del obljubljene mehkobe in sočnosti, pri kosu lepo zorenega in pečenega rostbifa pa se je kreativni trud polnjenja s polento z olivami nato zdel čisto odvečen.

Čuk igra varno igro tudi pri sladicah – čoko mousse, panakota in palačinke so kralji(ce) slovenskih src, a tako nekako kot Aleksej v reprezentanci tudi ata v Postojni odigra, kot se šika in kot se od njega pričakuje: urejen lokal, prijazno in učinkovito osebje, raznolika ponudba ter korektna izvedba so lahko zgled marsikateremu od naših gostincev, ki se včasih ne zavedajo lastnih omejitev. Funkcionalno.