Zakaj pogled na fotografiji veleposlanikov v nošah povzroči začudenje in nasmeh?

Glede na številne težave naše države se zdi posamični diplomatski zdrs morda drugotnega pomena. Ne pa, če je odsev težav, ki nas vlečejo nazaj in oddaljujejo od sveta, s katerim smo obkroženi. Ob fotografijah dveh slovenskih veleposlanikov na novi misiji, odetih v avtentične narodne noše, človek pač najprej pomisli, da gre za uprizoritev kakšne ljudske igre. Gre za posnetek možakarja, ki naj bi bil – večini imen se kaže izogniti v prid osredotočenosti na vsebino tudi v nadaljevanju – odet v koroško nošo, s širokokrajnim klobukom na glavi, z dobro vidnimi belimi »štumfi« in okornimi čevlji na nogah, kakršne naj bi bili v naših krajih izdelovali v 19. stoletju. Podoben je posnetek njegove kolegice, le da menda v kranjski noši in na diplomatskem parketu druge države. V obeh primerih sta to slovenska veleposlanika ob slovesni izročitvi poverilnega pisma našega predsednika predsedniku države gostiteljice. Slovesni izročitvi torej, ampak zakaj pogled na obe fotografiji veleposlanikov v nošah povzroči začudenje in nasmeh?

Seveda trčimo ob dejstvo, da so zlasti v zunanji politiki, med tistimi, ki zastopajo interese države in njenih državljanov, izjemnega pomena komunikacijske veščine nosilcev odgovornih vlog in funkcij. Sporočilno ni le tisto, kar izrečejo, kako, kdaj, komu kaj izrečejo, ampak pogosto tudi tisto, kar zamolčijo. Neredko utegnejo večjo škodo od vseh besed narediti ostro zvišan ton, izogibanje očesnemu stiku, mrka oziroma toga obrazna mimika, pretirano kriljenje z rokami ipd. Nebesedna komunikacija, ki jo obvladuje na primer nemški zunanji minister Heiko Maas z uglajenim, umirjenim nastopom, med katerim da prednost vsebini in v dogovorih kompromisom, bi lahko bila zgled naši strani, kjer poslušalca zmoti že rezek glas, predvsem pa prenapet odnos, ki ga je prepoznati v telesni drži in pretirano resnobnem izrazu na obrazu. No, če že omenjamo sporočilnost besedne in telesne govorice, so seveda tu še primernost izbranih oblačil in barv, pri čemer ne gre toliko za modne znamke in njihovo ceno, ampak bolj za s sodobnim krojem in z drobnim modnim detajlom osveženo klasiko, ki ne prenese veliko eksperimentiranja, nikakor ne sive in še manj rjave, najbolje pač večji del temno modro barvo.

Ob objavi obeh fotografij se je seveda začela razprava, ali k predstavitvi veleposlanika v državi gostiteljici sodi narodna noša ali ne. Pri tem bi tisti bolje poučeni morda hitro pomislili na 54-letnega nemškega politika Markusa Söderja. Pa ne, ker bi ga med letošnjimi kandidati za nemškega kanclerja po anketah sodeč najraje videli kar dve tretjini vprašanih. Tudi ne, ker se je v svoji Bavarski, ki s 13 milijoni prebivalcev skupaj s Porenjem - Pfalško sodi med največje med 16 nemškimi deželami, v pandemičnih razmerah s covid-19 izkazal kot odličen krizni menedžer. Pač pa, ker je za tega karizmatičnega politika vsaj v nemškem prostoru znano, da se je v preteklih letih večkrat našemil. Pred desetletjem se je preobrazil v čarovnika Gandalfa, z ženo nastopil kot punker, oponašal ameriškega kitarista in pevca Paula Stanleyja, eno leto je bil naličen tudi kot Drag Queen, drugič zabaval mlade in stare kot Shrek in se navkljub svoji višini in markantni podobi pojavil celo kot skromni Mahatma Gandhi. Ampak vse to si je privoščil v času pustnih norčij, ki se jim večina Nemcev tako nerada odpove. Sploh pa se je, odkar je leta 2018 prevzel vodenje bavarske deželne vlade, takemu pustnemu veseljačenju odpovedal, zavedajoč se, da to pač ne sodi k njegovi novi vlogi.

Potrebovali bi več ljudi z dobro privzgojenimi manirami, ki znajo ne le slišati, temveč predvsem zmorejo poslušati. Najverjetneje bi se tako tudi hitreje in bolje dogovorili o podobi in simbolih, ki naj nas predstavljajo.

Še konkretnejši odgovor na vprašanje, ali je prav, da se diplomatski odposlanec v državi gostiteljici ob izročitvi poverilnega pisma pojavi v avtentični narodni noši, se skriva v ravnanju cambriške vojvodinje, žene angleškega princa Williama. Kamorkoli gre kot predstavnica krone, si ob obiskih tujih dežel nadene nekaj značilnih elementov tistih krajev in ljudi. Nobene podrobnosti ne izpusti, pa četudi so to le uhani. Če z možem pristaneta na pakistanskih tleh, obleče posodobljeno tradicionalno oblačilo tamkajšnjih ljudi – daljšo lahno srajco, ki ohlapno pada čez hlače, z razporkoma v višini bokov, ki omogočata svobodnejše gibanje, in dolg, široko valujoč šal, ovit okrog ramen ali glave. Če sta na obisku na Irskem, v izbiri njenih oblačil prevladuje zelena barva, ki simbolizira Irsko in je barva njenega zavetnika sv. Patrika, k temu pa doda sponko v obliki deteljice. Na Škotskem so njena oblačila, pa naj gre za plašč, obleko ali krilo, izdelana iz raznobarvnega, zelo kakovostnega tartana, na njem pa se kdaj kot detajl znajde tudi podoba osata ali samoroga. S takimi na videz nepomembnimi podrobnostmi izkazuje ne le poznavanje kulturnozgodovinskega bogastva dežele, v katero prihaja, pač pa tudi pozornost, zanimanje in spoštovanje do njenih prebivalcev, sprejetih običajev in dosežkov.

Nikoli pa ni nasprotno. V teh stikih, polnih simbolike, ne vsiljuje ničesar svojega. Pravzaprav ravna natanko tako, kot naj bi ravnal vsak tujec in kakor je bilo pri nas slišati tiste, ki so se bali, da bi nas utegnili tujci povsem preplaviti, le da v drugačnem kontekstu. Na simbolni ravni domačinom sporoča: »Prihajam z dobrimi nameni in zanimanjem.« Pri tem kaže dodati, da je to gotovo vodilo tudi kraljico Elizabeto II., ko je leta 2008 z možem Filipom obiskala Slovenijo. Le da se tedaj njeni modni svetovalci niso ravno izkazali s poznavanjem naše zgodovine in so jo pri odločitvi za modra klobuk in plašč napeljali na izbiro, ki bi bila ustreznejša za obisk Slovaške oziroma dežel nekdanje Ogrske. No, ker smo majhni in smo bili tedaj na evropskem parketu sploh še novi, tega zdrsa, če smo ga že zaznali, nismo razglašali na ves glas. Morda tudi zato ne, ker je bilo zdrsov v komuniciranju z naše strani več. Če ne tedaj, pa gotovo ob predhodnem obisku princa Charlesa, ko so mu naši predstavniki razkazovali slovensko podeželje in ga, že v mraku, vodili čez slovenski pašnik, vse dokler se mu ni noga nesrečno pogreznila v kup kravjega blata. Njegovo hortikulturno zanimanje, zavzeto urejanje vrtov okrog Highgrova, ob katerem se je v njem dokončno prebudil duh zaščitnika narave, smo pač razumeli po svoje. To seveda ni čudno, če upoštevamo svoje pomanjkanje izkušenj s kralji, plemstvom in celo z vrednotami in navadami meščanstva. Pa to ne bi bilo nič hudega, če bi se bili v vlogi, v kakršni smo zdaj, ko smo po svoji volji prvič v evropski zgodovini dobili državo, bili pripravljeni učiti. Naša javna televizija ima pri tem gotovo pomembno mesto. Zato je tudi prav, da standardov ne znižuje, pač pa jih zvišuje. Zaradi naše majhnosti ji je kdaj sicer težko pridobiti za vsako priložnost kompetentnega gosta, kot se je to pokazalo ob prenosu slovesa od kraljičinega moža princa Filipa Edinburškega v izbiri dveh sicer svetovljanskih in na svojih področjih uspešnih dam, ki pa se jima je v spremnih besedah poznalo, da to ni tema, ki bi ji bili kos, kar zadeva poznavanje zgodovine. Pa pri tem ne gre zamahniti z roko in sprejeti mnenja neukih in kratkovidnih, češ kaj nas brigajo ti plemiški brezdelneži. Še celo, ker v tem svetu nismo sami in je prav, da vemo, kdo smo in kaj bi radi, pa tudi kdo so vsi ti, ki nas obdajajo in s katerimi smo povezani.

Z identiteto pa imamo hude težave. Pri simbolnih, zunanjih izrazih narodne identitete bi se lahko strinjali s strokovnjakinjo za kulturo oblačenja, ki pravi, da je noša kot zastava, torej del naše vidne podobe. A to ne pomeni, da mora noša postati nadomestek za slovesno oblačilo ob sprejetju veleposlaniške vloge v tuji deželi, kot je razumeti njo in kot na kritiko odgovarjajo z ministrstva za zunanje zadeve, ko pravijo, da je noša del naše kulturne dediščine in sodelovanja med državama. Prvo gotovo drži, zatakne se pri drugem. Zlasti, ker je tako videti zadeva z naše strani, ostaja pa vprašanje, kako isto zadevo doživlja in razume druga stran. Če tega ne vemo, je zgrešeno govoriti o sodelovanju. Če ne vemo in ne upoštevamo druge strani v stiku, je to avtokratska ureditev, kjer eden vsiljuje, drugi pa naj bi se prilagajal. In res smo v svoji realnosti navajeni avtokratskih vedenjskih vzorcev: radi zapovedujemo, prepovedujemo, se zatekamo k predpisom, da se še sami nazadnje med njimi ne znajdemo, predvsem pa si ves čas gledamo pod prste, za svoje koristi pa vse to odmislimo, se potuhnemo in dobrikamo temu, kar trenutno prinaša koristi. Sploh smo si za svojega nacionalnega junaka izbrali Martina Krpana in mu pred generacijami šolskih otrok peli slavo, čeprav je bil navaden tič, resda precej spreten in odločen, a vseeno goljuf, ki mu je bilo bolj malo mar za druge.

No, vedno je najlažje razsoditi, kaj je v nekem položaju prav in kaj narobe, če se postavimo v tuje čevlje. Predstavljajmo si sprejem pri sedanjem slovenskem predsedniku. Kako bi on in opazovalci doživeli izročitev poverilnega pisma nemškega predsednika Frank-Walterja Steinmeierja, če bi mu nemški veleposlaniški par to izročal takole – on odet v irharice, s klobukom in barvitim perjem na glavi in ona v dirndlu s tesno prilagajočim se razgaljenim životcem na sebi? No, ali pa oba namesto v bavarsko nošo oblečena v katero od drugih, barvitih, z mnogimi detajli bogatih noš nemških dežel. Kako bi bilo to tedaj videti z naše strani? Kot nepotrebni direndaj, ki ima bolj malo opraviti s sodelovanjem? Bi v takem prizoru še videli kulturno dediščino nemških dežel in predvsem, bi situacijo doživeli kot ponudbo sodelovanja? Nam ne bi šlo na smeh? Ali pa bi se počutili v takem odnosu, sami slovesno odeti, kot je v navadi v evropskem prostoru, z narodnjakom nasproti sebe, nelagodno in bi zadevo doživeli celo kot svojevrstno nasilje?

No, upoštevanje drugega v stiku, vživljanje v tujo kožo, razumevanje položaja in vzgibov drugega, vse to, kar pač sodi k zmožnosti empatičnega odnosa, ki je prvi pogoj za učinkovito sodelovanje, nam nasploh gre slabo od rok. Na političnem prizorišču, kamor s povsem zasebnim preračunavanjem rine vse živo, še posebno. Tam srečaš tudi take z zgovornimi povratnimi sporočili javnosti, zaradi katerih bi bilo prav vsaj za nekaj časa v sramu ponikniti v kot, a namesto razmisleka pohitijo z novo stranko, ji nadenejo ime Naša dežela in se namesto k imenu in namenu primerni predstavitvi v narodni noši zatečejo k objavi podobe v slogu hollywoodske dive.

Res, potrebovali bi več ljudi s »šlifom«, kot pravijo po nemško tistim z dobro privzgojenimi manirami, ki znajo ne le slišati (angl. hearing), temveč predvsem zmorejo poslušati (angl. listening). Najverjetneje bi se tako tudi hitreje in bolje dogovorili o podobi in simbolih, ki naj nas predstavljajo.