Prava zastava na pravem mestu

Michael Roth je nemški minister za evropske zadeve in član nemških socialdemokratov. Gre za izkušenega politika, član bundestaga je prvič postal že leta 1998, ministrsko funkcijo pa opravlja od leta 2013. Ker je lansko leto kritiziral politiko Poljske in Madžarske, govoril je o eroziji demokracije in naraščajočem antisemitizmu, je madžarski zunanji minister Péter Szijjártó na pogovor povabil nemškega veleposlanika v Budimpešti. Michael Roth ima na svojem profilu na Twitterju zapisano, da ima rad svobodo, da je Evropejec in feminist. Podobna politična prepričanja ima tudi Andreas Schieder, Avstrijec in poslanec v evropskem parlamentu. Schieder je ekonomist, delal je na avstrijskem ministrstvu za finance, v evropskem parlamentu pa se med drugim ukvarja s pravicami LGBT-skupnosti. Pravi, da mu je Evropa pri srcu, zato jo želi spremeniti. »Boril se bom za optimistično, progresivno in socialno Evropo.«

Michael Roth in Andreas Schieder sta se 28. junija skupaj s Tanjo Fajon povzpela na Triglav, vzpon so začeli dan prej na Pokljuki in prek Vodnikove koče in Kredarice dosegli vrh. Spremljalo jih je še nekaj ljudi, med drugimi tudi soprog nemškega politika. Na vrhu so razpeli mavrično zastavo in se fotografirali. »EU je unija enakosti,« je zapisal Michael Roth, »in svobodna cona LGBT, vedno, kjerkoli.«

Razvijanje mavrične zastave je politično dejanje, mavrična zastava je znak enakopravnosti, razvita je bila v trenutku, ko želijo na Madžarskem v šolah prepovedati razpravo o istospolni usmerjenosti in ko se Poljska hvalisa s tem, da na njenem ozemlju obstajajo območja, kjer naj se ne bi širila LGBT-propaganda, pa četudi gre v resnici za območja, kjer se preganja in diskriminira člane LGBT-skupnosti. Obe državi zaradi kršenja človekovih pravic pregledujejo evropske institucije.

Pričakovano se je zaradi fotografije mavrične zastave na Triglavu v Sloveniji vsul plaz žaljivk. Tanja Fajon naj bi s svojima političnima prijateljema onečastila vrh svete gore slovenstva, očaka našega naroda, storila naj bi zločin najhujše vrste. Božo Predalič, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, je zapisal: »Vsaj Triglavu prizanesite z vašo LGBT ideologijo, za nas, Slovence je to sveti kraj.« Miha Pogačnik, še nedavno vodja vladne službe za zakonodajo, je dodal, da »kdor daje zastavi življenjskega sloga na vrhu slovenskega očaka prednost pred slovensko državno zastavo, nima kaj iskati v državni politiki«. Tudi Janez Janša, ki je vrh Triglava pred kratkim obiskal z visokim predstavnikom Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Josepom Borellijem, sicer konservativnim španskim politikom, je pripisal, da na Triglavu manjka slovenska zastava. Ko je novica o mavrični zastavi dobila internetni zagon, se je zbudilo tviteraško podzemlje, pojavljali so se zapisi o »pedrih«, »drhali«, »nagih ritah«, »Sorosovih plačancih«, »gnojadi komunistični« in podobno. Razvita mavrična zastava naj bi bila velika nacionalna sramota.

Mavrična zastava na vrhu slovenskega očaka ni žalitev, pač pa je državljanska poteza in domoljubno dejanje.

S simboli se pač ne gre igrati, prisvajajo si jih vsi, četudi obstajajo sami od sebe. Vrh Triglava so si prisvajali Nemci, Italijani, Slovenci, Jakob Aljaž, ki je kupil vrh Triglava, je to storil predvsem zato, da je prehitel Nemce. Kljub temu da je bil katoliški duhovnik, na njem ni postavil križa. Kar je logično. Triglav je postal simbol slovenstva, ne pa katoliške vere. Jakob Aljaž se je raje odločil za stolp, ki so ga kasneje večkrat prebarvali v barve te ali one države. Ravnal je torej drugače, kot si je pred leti zamislil Krščanski forum SDS, ki si je želel na vrhu Aljaževega stolpa, tam, kjer je sedaj letnica, namestiti križ, »kar bi bila simbolna potrditev krščanskih korenin evropske civilizacije«. Če bi bila ta ideja izpeljana, bi oblast ravnala enako, kot so nekoč v socialistični Jugoslaviji. Takrat so sivi stolp prebarvali na rdeče in nanj posadili zvezdo. Prisvojili so si simbol in si ga oblikovali po lastni podobi.

Natanko enako počno tisti, ki danes oporekajo mavrični zastavi. Državljani Slovenije niso samo kristjani in volivci SDS, pri nas živijo tudi geji, lezbijke, transspolne osebe in imeti bi morali enake pravice kot vsi ljudje. Triglav ni v lasti politike ali ideologije, temveč je simbol ljudi, ki živijo na ozemlju Slovenije. Politična oblast, ki si prisvaja in določa pomen simbolov, ni nikoli pluralna, pravzaprav jih zlorablja in omejuje.

Zakaj se je torej mavrična zastava sploh pojavila na vrhu Triglava, kot se pojavlja tudi marsikje drugje, pred leti je recimo vihrala s stolpa Ljubljanskega gradu? Tako kot so bili nekoč Židi, kot so bili nekoč temnopolti ali pa še nedavno begunci, so danes grešni, žrtveni kozli pripadniki spolnih manjšin. Krivi naj bi bili za politične težave in družbena trenja, četudi so pripadniki te skupnosti v resnici žrtve diskriminacije in sovražnega govora.

Mavrična zastava na vrhu slovenskega očaka ni žalitev, ampak je pogumna državljanska poteza, progresivni patriotizem, domoljubno dejanje. Nekoč je vrh Triglava delil ljudi, delil jih je po narodnem izvoru, vendarle pa je prišel čas, ko simboli združujejo. In mavrična zastava je simbol vključevanja različnosti in enakopravnosti. Povsem enako je z gorami.