Plezanje proti vrhu

Restavracija Hiša Ančka
Celjska cesta 5, Slovenj Gradec
Tel.: 05 9034 829
Od ponedeljka do četrtka Ančka sprejema goste od 8. do 21., ob petkih potegne do 22., ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 20. ure.

Ambient:
komfortno, prijetno, toplo in svetlo; tudi s fajn muziko, razvozlali nismo le tega, zakaj so nekatere mize bogato pogrnjene s platnom, druge s papirjem, tretje pa so prazne

Napitki:
izjemno domišljena in bogata ponudba na vseh ravneh – vino, pivo, koktajli, brezalkoholi in žganice

Vegetacija:
vegetarijanci se obrnite na oddelke s siri, paštami, rižotami, picami in lazanjami, vegani pa na sestavljene solate in osebje za prilagoditev drugih jedi

Dostopnost:
ob hotelu je nekaj parkirnih mest, nivojska zasnova utegne povzročiti kakšen zaplet gibalno oviranim

Fino:
pesine testenine z gorgonzolo ravioli s pastinakom in kapesanto

Ne tako fino:
ne do konca domišljena in izvedena ločnica med restavracijo, bistrojem in picerijo

Karpačo je stal 9,5, rdečepesna pašta 10,8, ravioli s kapesanto 13,6, pečene piščančje prsi 11,6, telečji tomahavk 20, čokoladni fondant pa 6 evrov.

»To mi je všeč – da olimpijski konzumentski duh razširjamo s skokov pod košem na še bolj višinske discipline,« je med ovinkarjenjem skozi Hudo luknjo na bodoči tretji razvojni osi izbiro našega planerskega odseka pohvalil vodja dežurne inšpektorske službe. Poleg dejstva, da bomo obiskali kraje, kjer je gor zrastla prva olimpijska zmagovalka v športnem plezanju, je optimizem vlivalo tudi ime obrata, v katerega smo bili namenjeni. Izkušnje namreč kažejo, da smo se v placih, ki se imenujejo »Hiša nekaj«, večinoma imeli zelo dobro: Hiše Franko, Denk in Raduha zavzemajo nekaj najsvetlejših mest v naših memoarih.

Hiša Ančka je v osnovi butični hotelček, a so njegove gostinske aktivnosti precej razpršene v želji zadovoljiti potrebe čim širšega nabora gostov – Ančka je tako (lahko) kavarna, bistro, vinski bar, picerija in restavracija. Že meni imajo razdeljen na precej ambiciozen restavracijski del in na pop odsek s picami, burgerji, lazanjami in solatami, tej delitvi pa nekako sledi tudi prostorska razporeditev s svetlejšim, bolj odprtim in glasnim (zimsko) vrtnim delom in umirjenejšimi notranjimi sobami. A ker celotno ponudbo strežejo po vseh prostorih, potem kdaj vse skupaj deluje tako blago čudno kot v našem primeru, ko so nas – kljub vnaprejšnji rezervaciji – posedli za čisto golo leseno mizo, postavljeno zraven dveh z bogatim platnenim prtovjem, sijočim priborom in zglancano steklovino popolnoma opremljenih miz, ki sta ostali prazni ves čas našega obiska.

No, razen teh servisno-ambientalnih zapletov lahko Ančki namenimo same pohvalne besede. Kuharija je sodobna, rahlo eklektična, a všečno dostopna: z rdečo peso obarvane testenine z res gorgonzolno (in ne smetanovo) omako s praženimi orehi so bile izjemne, prav tako drobni, s pastinakovim pirejem polnjeni ravioli s korajžno, a ravno prav zapečeno sladko kapesanto in peteršiljevim oljem. Goveji karpačo je bil – ker je zaradi odličnega mesa lahko bil – minimalistično opremljen le z nekaj gorčičnimi semeni in par žuljenčki zelene in korenja, na frajerski tomahavkec odrezanemu in popolno pinkiš pečenemu telečjemu kotletu so priložili mehak, okusen in sočen kipnik z jurčki, pečenemu piščančjemu fileju so hrustljavost zagotovili s praženimi pistacijami, sočnost in dodaten žmoht pa s kremo iz pečenih paprik. Tudi cukrarija je bila ziheraška, a všečna: sredica čokoladnega fondanta se je lepo razlezla po krožniku, skozi njeno bogatijo pa je fino usekal spremljevalni domači sladoled.

Ko k vsemu temu dodaš še res frajersko ponudbo vseh vrst napitkov (srebnili smo Kobalovo pet-nat bajto; pogled na stalažo z viskiji in rumi je vau!), prijazno strežbo, predvsem pa dejstvo, da ti je vse to na voljo sredi sicer kar precejšnje gastronomske pustinje, lahko Ančkarjem samo čestitaš in obisk njih hiše toplo priporočiš bralstvu. Lepo in dobro je!