Ali imajo pri trenutni razdeljenosti glede cepljenja oboji prav?

Ko je mož nevroznanstvenice Lise Feldman prišel na obravnavo k psihiatru, se je pri iskanju odgovora na zdravnikovo vprašanje namrščil, kar je običajno počel, kadar je bil osredotočen. Psihiater mu je postavil diagnozo – imate težave s prikrito jezo. Čeprav je gospod Feldman to zanikal, je psihiater vztrajal pri svoji oceni. In obravnava je bila s tem končana. Kaj se je zgodilo? Nekaj, kar pogosto zaznamuje vsakdanjo komunikacijo – nesporazum. Nesporazum, kot pove že ime, pomeni odsotnost sporazuma o nekaterih vidikih stvarnosti. Feldman si je mrščenje obrvi razlagal kot posledico koncentracije, psihiater pa jeze. Kdo je imel prav? Oba. Obe razlagi sta stvarni, vendar ne v objektivnem pomenu, temveč v socialnem. Kaj to pomeni?

Kot Feldmanova odlično razloži v svoji knjigi How emotions are made, obstajata dve obliki realnosti – objektivna in socialna. Objektivna je tista, ki ni odvisna od opazovalca in njegove konstrukcije pomenov, socialna pa se oblikuje znotraj opazovalca v interakciji možganov in okolja. Nevtroni, atomi, virusi, bakterije, rastline, živali itn. obstajajo ne glede na to, ali jih kdo opaža in jim pripisuje pomene. Kategorije, kot so na primer vrtnica, plevel, gorila, homo sapiens, rasa, jeza, denar, pa spadajo v domeno socialne realnosti. Gre za kategorije, ki ne obstajajo brez družbenega dogovora. Denar je zgolj papir, vrednost tega papirja pa določa dogovor neke skupine ljudi. Socialna realnost je torej odvisna od opazovalca, predvsem od njegovih preteklih izkušenj in znanj, na podlagi katerih predvideva in konstruira koncepte o realnosti. Kot navaja Feldmanova, je socialna realnost »supermoč«, ki ljudem omogoča, da si med seboj prenašamo popolnoma mentalne koncepte in gradimo civilizacijo. Seveda bi bilo potratno, če bi se ves čas zavedali, da pravzaprav nenehno oblikujemo realnost. Zato tisto, kar doživljamo, avtomatično prevajamo v polje objektivne realnosti. Če so omenjenega psihiatra učili, kar se mu je tudi v praksi nenehno potrjevalo (vidimo tisto, kar verjamemo), da so namrščene obrvi izraz jeze, to doživlja kot objektivno resnico. Zdaj mora o tej resnici prepričati le še pacienta, ki je »očitno« v zanikanju. In v komunikaciji se običajno zatakne ravno pri tem vprašanju – kdo ima prav oziroma kdo ima neposreden dostop do objektivne resnice. Z upoštevanjem vidika socialne realnosti, da pravzaprav večino časa operiramo s konstrukti in da različni ljudje zaradi različnih izkušenj in različnih vrednot isti situaciji pripisujejo različne pomene, imamo več možnosti, da ohranimo komunikacijo in sklenemo sporazum.

Ali trenutno izrazito razdeljenost glede cepljenja lahko razložimo, kot da smo obtičali v komunikaciji in, precej drzno, trdimo, da imata obe strani prav?

Drža radovednosti namesto vsevednosti, čeprav sproža nekaj negotovosti, nam omogoča, da razširimo svoj zaklad konceptov in lažje vzpostavljamo odnos strpnosti in sodelovanja z drugimi, tudi drugače mislečimi.

Poglejmo pogosto omenjano primerjavo s preteklo polemiko o obvezni uporabi varnostnega pasu – podporniki so zagovarjali, da je pas odlično sredstvo zaščite, nasprotniki pa, da nas pripeti pas ogroža pri prometnih nesrečah. Oboji imajo prav. Pas včasih pomaga, včasih pa ogroža. Socialni konsenz o obvezni uporabi pasu je sprejet, ker so presodili, da je korist večja od morebitne škode.

Podobno je pri trenutno sprejeti doktrini o obvladovanju epidemije. Cepiva seveda imajo stranske učinke, ampak stroka je sklenila, da ponujajo več koristi kot škode. Bistvena razlika med polemikama glede cepljenja in varnostnega pasu je v tem, da tisti, ki se ne odločijo za uporabo varnostnega pasu, ogrožajo predvsem sebe. Pri cepljenju pa smo priča prepričanju, da cepljeni in necepljeni ogrožajo drug drugega, kar sproža močna čustva in dodatno poglablja razdeljenost. Uradna razlaga je, da necepljeni ogrožajo zdravje in svobodo cepljenih, ker se bodo zaradi njih razširili novi sevi in bomo spet morali zapirati družbo. Necepljeni cepljene doživljajo kot grožnjo, ker oportunistično »sodelujejo z okupatorjem« in prispevajo k omejevanju demokratičnih svoboščin. Zdravje in svoboda sta zelo pomembni vrednoti. Ocena ogroženosti temeljnih vrednot pa nujno sproža močna neprijetna čustva, predvsem strah in jezo, v trenutnih razpravah pa je mogoče opaziti tudi veliko prezira in celo sovraštva. S prezirom in sovraštvom obarvano prepričevanje drug drugega o pravi resnici o covid-19 in vztrajanje v komunikacijski »zataknjenosti« sta na družabnih omrežjih stalnici od začetka pandemije. Trenutno cepljeni necepljene doživljajo kot sebične, manj inteligentne teoretike zarot oziroma cepce, necepljeni pa cepljene kot oportunistične ovce, ki so nasedle fašistoidni paradigmi multinacionalk, torej tudi kot cepce. Opaziti je, da je vedno več tovrstne retorike tudi v osrednjih medijih, in to med strokovnjaki in različnimi oblikovalci javnega mnenja. Vse to so razumljivi človeški odzivi. Stereotipizacija drugače mislečih je pojav, ki nam pomaga pri ohranjanju že vzpostavljenih prepričanj in hkrati preprečuje negotovost, ki jo začutimo, kadar podvomimo o tistem, v kar smo trdno verjeli. Vprašanje je, ali je smiselno vztrajati pri tovrstni retoriki zaničevanja drugače mislečih glede na cilj, ki naj bi ga imeli – vzpostaviti odnos sodelovanja in doseči soglasje o optimalni zaščiti vrednot zdravja in svobode v danih okoliščinah zdravstveno-socialne krize.

Medicinska stroka je sprejela dogovor, da je cepljenje najboljša izbira obvladovanja pandemije. To je uradna doktrina in tisto, kar imamo trenutno na voljo, da zaščitimo sebe in druge. Odločevalci naj bi prepričali čim več ljudi, da pri tej odločitvi stroke sodelujejo in se cepijo.

Zakaj je sodelovanje pomembno? Zakaj se vsi ljudje preprosto ne podredijo uradni doktrini? Dogovori, tudi na področju medicinske stroke, spadajo v domeno socialne realnosti. Medicino smo vajeni doživljati kot nekaj absolutno objektivnega, vendar je predvsem družbeni produkt. Rakave celice sodijo v domeno objektivne realnosti, metoda zdravljenja pa k socialni realnosti. Doktrine zdravljenja se s tehnološkim napredkom in novimi znanstvenimi dognanji skozi čas spreminjajo. V katere raziskave se bo investiralo, pa je odvisno od družbenih vrednot in različnih interesov. Spomnimo se lobotomije kot uradne doktrine zdravljenja nekaterih duševnih motenj in Nobelove nagrade za medicino, ki si jo je leta 1949 prislužil njen izumitelj. Ali opredelitve homoseksualnosti kot duševne motnje, vse tja do leta 1973. Nekatere nehumane in diskriminatorne prakse so v medicini opustili tudi zaradi družbenega aktivizma (feminizem je na primer močno vplival na odnos uradne medicine do reproduktivnega zdravja žensk). Veliko laže je bilo zaupati stroki v času virologa Jonasa Salka, ki je izumil cepivo za otroško paralizo in ga ni patentiral (»Ali lahko patentiramo sonce?«), kot v času farmacevtskih multinacionalk. Torej, če pogledamo skozi prizmo socialne realnosti, lahko trdimo, da imata v razpravi o cepljenju obe strani prav – pri zagotavljanju zdravja populacije pa ne smemo pozabiti na svobodo, ker je sicer to kraljevska pot v različne zlorabe. In obratno – svoboda izgublja pomen, če ni zdravja. Zato se je bolj smiselno ukvarjati z morebitnimi zlorabami tistih, ki imajo vzvode moči, in ne drug z drugim.

Virus obstaja in to je objektivna realnost. Toda virus ne povzroča pri vseh istih simptomov. Nekateri okuženi so asimptomatski, nekateri imajo blage simptome, nekateri umrejo. Nekateri pa se kljub intenzivnemu stiku z obolelim ne okužijo. Podobno učinkujejo ukrepi za zajezitev epidemije – eni so ostali brez službe, drugi so prejemali dodatke, nekateri so obogateli. Eni so utrpeli močne stranske učinke cepljenja, drugi so se več tednov borili z boleznijo. Različni ljudje imajo skupek različnih izkušenj in na njihovi podlagi pandemiji pripisujejo različne pomene. Razumevanje različnih socialnih realnosti pa je ključno v komunikaciji in pri vzpostavljanju sodelovanja.

Delitev na objektivno in socialno realnost je predvsem predmet družboslovnih razprav, vendar kot vidimo v raziskavah Feldmanove in njenih sodelavcev, tudi v najnovejših nevroznanstvenih dognanjih najdemo potrditve o socialni realnosti kot eni izmed temeljnih sestavin delovanja človekovega uma (že omenjena »supermoč« homo sapiensa). Nikakor ne gre za poskus vsesplošnega relativiziranja, objektivna realnost absolutno obstaja in dve plus dve je vsekakor štiri. Virus deluje na fizični ravni, neodvisno od pomenov, ki mu jih pripisujemo. Zavedanje o obstoju teh dveh domen nam pomaga bolje razumeti lastno in tujo logiko ter posledično olajša komunikacijo. Lažje bomo sprejeli, da drugače misleči niso nujno slabi, neinteligentni ljudje, tako kot tudi psihiater z začetka zgodbe ni nujno slab strokovnjak. Prav tako bomo sprejeli, da sta skupini cepljenih in necepljenih heterogeni, in bomo nehali iskati stereotipen, esencialen vzrok za njihovo ravnanje (manjša inteligentnost in prepričanost o tem, da je Zemlja ravna, amoralnost, sebičnost ali celo neka značilnost »nacionalnega karakterja«). Drža radovednosti namesto vsevednosti, čeprav sproža nekaj negotovosti, nam omogoča, da razširimo svoj zaklad konceptov in lažje vzpostavljamo odnos strpnosti in sodelovanja z drugimi, tudi drugače mislečimi. Doseganje optimalne zaščite zdravja ob hkratni skrbi za temeljne svoboščine naj bi bila vsem v interesu, zato je v danih okoliščinah bolj smiselno dati prednost vprašanju Kako sodelovati kot Kdo ima prav.