Rdeči alarm

V Sloveniji že nekaj časa obstaja prijateljska spletna združba, internetna stran Neurje.si, kjer se zbirajo »navdušenci nad vremenom in pojavi, ki so z njim povezani«. Redno popisujejo, kaj se dogaja v državi in njeni bližnji okolici, objavljajo posnetke temnih oblakov, prepredenih s strelami, fotografije opustošenja zaradi toče, videoposnetke močnega vetra in superceličnih neviht, vodnih in kopenskih tromb, zračnih vrtincev, hudourniških poplav in podobno. Teh posnetkov je vedno več, vsak dan je kakšen nov, kot je tudi vedno več izrednih vremenskih dogodkov – pa naj bodo to obsežne poplave v Nemčiji ali požari, ki zadnje tedne pustošijo po Grčiji in Severni Makedoniji. Podnebne spremembe niso več abstraktna nevarnost v neki grozeči prihodnosti.

Segrevanje ozračja ima otipljive posledice povsod, tudi pri nas.

Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) je v ponedeljek objavil novo poročilo. Bere se kot apokaliptična srhljivka. Tako naj bi bila temperatura po svetu že okoli leta 2030 za 1,5 stopinje Celzija višja, kot je danes, torej je segrevanje hitrejše, kakor so strokovnjaki predvidevali do zdaj. Spremembe naj bi bile tako hitre, tako obsežne, da jih »ni mogoče primerjati z ničimer iz zadnjih nekaj tisoč, če ne celo nekaj deset tisoč let Zemljine zgodovine«, nekatere izmed njih, denimo naraščanje morske gladine, pa naj bi bile nepovratne. Edino, kar preostane človeštvu, je zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. To bi moralo biti vztrajno in hitro. Le tedaj naj bi se temperatura po vsem planetu stabilizirala. Znanstveniki se strinjajo, da je za vse te spremembe kriv človek z industrijsko revolucijo, uporabo fosilnih goriv; ogljikov dioksid je pač glavni dejavnik podnebnih sprememb. »Vloga človekovega vpliva na podnebni sistem je nesporno ugotovljena,« je o tem dejala Francozinja Valerie Masson-Delmotte, ena izmed avtoric poročila.

Četudi je Slovenija ena od držav, kjer temperatura narašča hitreje od povprečja, je naša okoljska politika neambiciozna, vlada denimo zahteve evropske komisije po bolj zelenih politikah razume kot oviro, ne pa kot edino smiselno strategijo razvoja. Na dan, ko je IPCC objavil poročilo, je Janez Janša tvital o beguncih in talibanih, nič pa ni zapisal o segrevanju ozračja, tudi ministrstvo za okolje je vsebinsko molčalo, objavilo je le povezavo do poročila. Očitno so v vladi – pa dodajmo na srečo – pozabili, kaj se jim je zgodilo pred mesecem, ko so na referendumu zmagali zagovorniki vode in čistega okolja.

A ta referendumska zmaga v mali Sloveniji ne pomeni veliko. Podobno kot ne pomenijo veliko niti osebne odločitve posameznikov, ki poskušajo živeti bolj skladno z okoljem, ki torej ne uporabljajo plastičnih vrečk, ki jedo lokalno pridelano hrano, ki se borijo za biotsko raznovrstnost in podobno. Osebne odločitve so pomembne, toda potrebna bo velika paradigmatska sprememba družbe. Ta bi morala biti lažja, kot se zdi na prvi pogled. Celotna svetovna znanost, pa tudi tisti, ki vodijo države, dobro vedo, kaj se bo zgodilo, če se bo segrevanje ozračja nadaljevalo s takšno hitrostjo kot do zdaj. Sledila bo katastrofa, milijoni okolijskih beguncev, potopljena mesta, na nekaterih območjih življenje ne bo več mogoče.

Edina dolgoročna rešitev je sprememba načina delovanja družbe in ekonomsko-političnega modela, ki je zavladal na planetu. Nemogoče? Utopično? V resnici ne, gre za edino možnost, ki nam preostane.