Na vin’ na grad

Grajska vinoteka in hram
Grajska planota 1, Ljubljana
Tel.: 041 433 625
Vinoteka na gradu z napitki in prigrizki streže vsak dan od 12. do 22. ure

Ambient:
dokler so lepi dnevi, se izplača izkoristiti razgledno teraso, pozimi se bo posedalo notri, med kamnitim zidovjem; žal ne čisto med buteljkami

Napitki:
vinoteka je resna, tako za domov kot za točenje pri mizi; kar dober nabor slovenskih žganj, poleg castre je v ponudbi prostora za še kakšno slovensko pivovarn(ic)o

Vegetacija:
v vsaki kategoriji jedi so dostojno poskrbeli tudi za nemesojedce

Dostopnost:
na grad se za zdravje srca in ožilja odpravite peš, sicer pa tudi z vzpenjačo, avtom ali turističnim vlakcem

Fino:
ocvrti ješprenj lokacija & izbira vin na kozarec ter prigrizkov

Ne tako fino:
file trske

Opisani pethodni meni stane 48,9 (brez tople predjedi 39,9, brez tople in juhe pa 31,9) evra. Za zanimivo vinsko spremljavo se splača odmeriti še dodatnih 13 evrov.

»Vino teka, jaz pa hodim in sopiham – a je to lepo?!« je onega soparno vročega avgustovskega popoldneva šefinšpektorju z nosu na leseno stopničko pred zadnjim ovinkom kanila (ne prva in tudi ne zadnja) kaplja znoja. Na ljubljanski grad smo se namenili po izsledkih centralnega doušništva, ki je poleg spremembe upraviteljstva gostilne Na gradu (o tem kdaj drugič) spazilo, da se je ogrlica skupine Kaval na taistem hribu poleg zastavonšne restavracije Strelec podaljšala še za grajsko vinotečno-bistrojsko perlico.

Vinoteka za debelimi kamnitimi zidovi menda skriva več kot 300 različnih polnitev slovenskih vin, na terasi, s katere se je moč lepo razgledovati po centru in naprej proti zahodu, in za nekaj notranjimi mizami pa jih na kozarec v cenovnem razponu od 2,8 (Puklavec, šipon, 2018) do 6,5 evra (Vinakoper Capo d’Istria shiraz, 2011) točijo kakšnih 30, kar je za ljubljanske razmere čisti presežek in resna spodbuda prestolniškim vinopivcem za pogostejše špancirje na grad.

Tudi ponudba prigrizkov je nadstandardno zanimiva in privlačna, še posebej pa je inšpektorat razveselila fletna in zanimiva petrihtna degustacijska špura, ki smo jo našli na čisto zadnji strani jedilno-napitkovnega lista in ki se je začela s klasično, v modelček iz krhkega testa nabrizgano mini gosjo pastetko, simbolično okrašeno s prerezano grozdno jagodo, ki ji je sledil krožnik s kremo pečenih jajčevcev, aromatsko dopolnjeno z odličnim, gostim,

koncentrirano bazilično dišečim pestom ter s sušenimi paradižniki, ki so se sicer zaradi bližine tržnice, polne frišnih pomidorjev, zdeli malo izvensezonski dodatek. Še bolj v neki drug letni čas bi bil človek umestil file trske, pospremljen s pastinakovima pirejem in čipsom ter mariniranim koromačem, ki bi se tam enkrat januarja zdel fino močan, sredi avgusta pa je zavolj čisto premalo svežine deloval težko.

To pa je pravzaprav tudi edina resna zamera, ki smo jo prinesli z gradu in ki je ostala v globoki senci res izjemnega krožnika, katerega navdih gre verjetno iskati v sicilijanskih arancinih, le da tu namesto kepic riža cvrejo ješprenj, ocvrtki pa so tako noro hrustljavi in okusni, da bi človek skoraj spregledal dodatke, če ti ne bi bili prav tako odlični: topinamburjeva krema, okisana redkvica, nekaj strtih lešnikov in – pazi ti to! – z Jadrana prineseni vloženi motar. Izredno! Precej hardkorovsko se je slišala tudi postavka hrustljavi svinjski uhlji, a so bili to precej nedolžni drobni hrustavčki v z meliso zanimivo odišavljeni grahovi juhi. Še panakota, kakorkoli dolgočasno se sliši, je v grajski vinotečni izvedbi presenetila z gostoto, ki je plod dolgotrajnega vretja smetane in ne žakljev želatine, ter z dodatki bezga, kandirane limetine lupine in jedilnega cvetja.

Grajska vinoteka nam je všeč – ne samo, ker je moč posrebati marsikak zanimiv kozarec, ampak predvsem zato, ker zraven ponujajo čisto dovolj zanimive in sodobne krožnike.