Kapitulacija ameriške utvare

Abdul Salam Zajif se je rodil leta 1967 v južni afganistanski provinci Kandahar. Ko se je decembra 1979 začela sovjetska invazija na državo, je njegova družina pobegnila v sosednji Pakistan; tam so začela vznikati številna begunska taborišča in marsikatero od njih obstaja še dandanes. Mladi Zajif se je leta 1983 pridružil mudžahidom, borcem proti sovjetski zasedbi, ki so jih zahodne sile na čelu z ZDA razglasile za borce za svobodo in jim pošiljale denar, dobavljale orožje in vojaško opremo ter jim zagotavljale logistično podporo in vojaško usposabljanje. Zajif se je izkazal za enega sposobnejših in bojevitejših poveljnikov mudžahidov v tej dolgoletni in krvavi vojni, v kateri je bilo ubitih okoli 15 tisoč sovjetskih vojakov in več kot milijon Afganistancev.

Po umiku okupatorskih sil leta 1989 se je vnela še ena dolgotrajna, tokrat državljanska vojna, med njo pa je mudžahidom uspelo zasesti veliko večino ozemlja in vzpostaviti oblast v Kabulu. Svet je spoznal njihovo novo ime – talibi. Talib je arabska beseda in pomeni ’učenec’. Taliban je množinska oblika te besede. Sam izraz izhaja iz medres, verskih šol, ki jih je v begunskih taboriščih v Pakistanu ustanavljala in financirala Savdska Arabija. Tudi te šole še vedno obstajajo in tudi njihov glavni pokrovitelj je isti.

Ob začetku ameriške invazije na Afganistan oktobra 2001 je bil Zajif veleposlanik Islamskega emirata Afganistan, kot se je država takrat imenovala (in se zdaj spet), v Pakistanu. Januarja 2002 so ga pakistanske oblasti aretirale in ga izročile Američanom. Naslednja tri leta je preživel v Guantanamu, po vrnitvi domov pa se je naselil v Kabulu in napisal avtobiografijo v svojem jeziku, paštunščini. Knjiga je bila prevedena v angleščino in z naslovom My Life with the Taliban jo je leta 2010 izdala ameriška univerzitetna založba Columbia University Press. Gre za pomembno delo, ker ponuja intimen uvid ne le v razvoj talibskega gibanja, ampak tudi v afganistansko stvarnost, ki jo ta država živi že dobra štiri desetletja. Glede na pravkaršnje okoliščine ameriške kapitulacije v Afganistanu je en odlomek še posebej pomemben.

Takole je Zajif opisal pogovor z ameriškimi častniki, ki so ga odvedli v Guantanamo: »Spominjam se, kako so bili na začetku invazije prepričani, da nihče ne bo mogel dvigniti roke nadnje. Nadvse samovšečno so mi rekli: ’Dolgo bomo v Afganistanu. Izkoreninili bomo talibe in Al Kaido in prinesli demokracijo ter svobodo’. Samo smejal sem se jim: ’To je lahko vaše mnenje, ampak ne strinjam se z njim.’ Potem so me vzvišeno vprašali: ’Torej, kakšno pa je tvoje mnenje? Kaj se bo zgodilo?’ V odgovor sem iztegnil roko z odprto dlanjo; vseh pet prstov je bilo razprtih. ’Zdaj ste tukaj,’ sem jim rekel. ’Ampak čez tri leta bo takole.’ Prste sem skrčil v obliki krempljev. ’Če niste popolni idioti, boste razumeli. Sicer bo v šestih letih tako.’ Prste sem skrčil v pest. ’Bilo bi zelo dobro za vas, če bi na tej točki začeli uporabljati možgane. Sicer bo v desetih letih prav vse zunaj vašega nadzora. Doživeli boste ponižujoč poraz, mi pa katastrofo.’

Glavni razlog, zakaj je Združenim državam Amerike (in njihovim zaveznikom) v Afganistanu spodletelo, je, da jim kljub vsej vojaški premoči ni uspelo zagotoviti varnosti.

Vendar so moje besede obravnavali kot besede otroka. Rekli so mi, da ne razumem. Odvrnil sem jim: ’Afganistanec sem. Te stvari vem.’«

Vrnitev odpisanih

Glavni razlog, zakaj je Združenim državam Amerike (in njihovim zaveznikom) v Afganistanu spodletelo, je, da jim kljub vsej vojaški premoči ni uspelo zagotoviti varnosti. Njihova prisotnost je v številnih delih države, predvsem onkraj osrednjih mest, imela celo nasproten učinek. Ameriška televizijska hiša PBS je v dokumentarni oddaji Kill/Capture, predvajani oktobra 2011, pokazala neuspešnost operacij, katerih namen je bil ubiti ali zajeti poveljnike talibov in Al Kaide. Ameriški marinci so vdirali v domove ljudi, afganistanski vladni vojaki, ki naj bi jim pri tem zagotavljali podporo, pa so se opravičevali lokalnim klanskim voditeljem. Eden od njih, Šahzad Džamil, je vojakom zabrusil: »To [kar počnete] je zelo slabo. Zato so ljudje tako razburjeni! Zaradi vsega skupaj bi se rad pridružil talibom in se boril proti vam!« Talibi so seveda vse to izkoriščali – na svoj okrutni način. Z nenehnimi napadi na civiliste so ljudem sporočali, da jih vlada v Kabulu in tuje sile ne morejo obvarovati. Sporočilo je bilo preprosto: ’Ali ste z nami ali pa proti nam.’ Gre za sporočilo, identično tistemu, ki ga je mednarodni skupnosti namenil nekdanji ameriški predsednik George Bush mlajši, ko je oktobra 2001 začel globalno vojno proti terorizmu. V obeh primerih so najvišjo ceno plačevali civilisti.

Prizadevanja ZDA, da v Afganistan pripeljejo demokracijo in svobodo, so bila lahko dobronamerna, vendar so bila hkrati naivna in samovšečna. Pridigati o demokraciji in svobodi brez varnosti je brezpredmetno, še posebej v državi, v kateri ima večina prebivalcev (predvsem tisti, ki so se rodili v zadnjih 50 letih) težave pri razumevanju pomena besede ’mir’. Ko sem maja 2005 potoval po Afganistanu, so mi ljudje govorili: »Zdaj imamo zatišje.« Nikoli ni nihče uporabil izraza mir. Država je takrat tudi že čutila kremplje talibov in ljudje so se – zavedajoč se, da so navsezadnje prepuščeni sami sebi – sproti prilagajali slabšanju varnostnih razmer. Ko je razneslo bombo v kavarni z dostopom do interneta v središču Kabula, pri čemer sta bila ubita dva človeka, šest ljudi pa je bilo ranjenih, mi je gostitelj Hadži Nur Ula dodelil enega od svojih varnostnikov in avto, v katerem sta bili na zadnjih sedežih položeni kalašnikovki.

Talibi so z leti utrjevali primat nad Afganistanom tudi z ustanavljanjem vzporednih, paradržavnih institucij, predvsem verskih sodišč, na katera se je obračalo vse več ljudi, naveličanih skorumpiranih državnih uradnikov. Uspeh zadnjih vojaških ofenziv talibov gre pripisati tudi zavedanju Afganistancev, da je njihova vrnitev na oblast samo vprašanje časa. Jasno, šlo je za vdanost v usodo. Veliko mest je padlo brez boja. Številni ljudje bežijo pred talibi, vendar so jih številni drugi, tudi voditelji klanov, poveljniki varnostnih sil in predstavniki lokalnih oblasti, sprejeli oziroma se jim niso postavili po robu, ker so vedeli, da pravzaprav nimajo izbire.

Tudi ameriški vojaški in politični voditelji so se že več let zavedali, da je vojna tako rekoč izgubljena. Ni bil Donald Trump prvi predsednik, ki je napovedal umik iz Afganistana, temveč Barack Obama. Tu ne gre zgolj za to, da ZDA niso mogle zmagati v tej vojni, temveč za to, da si je v novih globalnih razmerah niso mogle več privoščiti. (Vsi stroški ZDA, povezani z afganistansko vojno, skupaj s predvideno zdravstveno in socialno oskrbo vojnih veteranov, bodo znašali približno dva tisoč milijard dolarjev.) Svet se je v zadnjih dveh desetletjih občutno spremenil. V jugovzhodni Aziji je zrastla nova svetovna velesila in sedanji predsednik Joe Biden je napovedal, da se bo njegova administracija osredotočila na obvladovanje tako imenovane kitajske grožnje, za to pa bodo potrebni novi ogromni finančni viri.

Ponižujoči poraz

Biden je že med lansko predvolilno kampanjo v pogovoru za televizijsko hišo CBS dejal, da ne bo čutil nobene odgovornosti za položaj žensk in stanje človekovih pravic nasploh v Afganistanu po umiku ameriških sil iz države. Niti poročila, ki jih je kasneje prejemal v Ovalni pisarni in ki so opozarjala, da je Afganistan preveč nestabilen, vladna vojska pa prešibka, da bi se lahko učinkovito uprla talibom, ga niso omajala. Vztrajal je pri odločitvi, da morajo ameriški vojaki najkasneje do 11. septembra zapustiti državo.

Ni pomembno samo to, ali izgubiš vojno, temveč tudi, kako jo izgubiš. Vojaško letalsko oporišče Bagram, ki je uro vožnje od Kabula, je bilo ponos ameriške vojske in simbol njene moči v regiji. Bilo je veliko za manjše mesto, imelo je nastanitvene zmogljivosti za tisoče vojakov in tam je bil nameščen tudi vrhovni poveljniški štab. Ko so Bush, Obama in Trump obiskali Afganistan, je predsedniško letalo Air Force One pristalo v Bagramu, ne na kabulskem letališču. V noči s 1. na 2. julij so ameriški vojaki izklopili elektriko v oporišču in ga zapustili, ne da bi o tem sploh obvestili poveljnike afganistanske vojske. General Mir Asadula Kohistani je za ameriško tiskovno agencijo Associated Press kasneje povedal: »Slišali smo govorice, da so Američani zapustili Bagram. Potem smo se ob sedmih zjutraj tudi sami prepričali, da je to res.« Ko se je Kohistani s svojimi vojaki pripeljal v Bagram, je tam naletel na lokalne prebivalce, ki so iz oporišča odnašali vse, kar so lahko. Ameriški vojaki in častniki so za seboj pustili tudi več tisoč civilnih avtomobilov – vendar brez ključev. Vse to res ni moglo imeti pozitivnega učinka na moralo afganistanske vojske, kakor tudi ne kasnejša izjava iz Bele hiše, da se bodo morali Afganistanci zdaj pač znajti sami.

Ta aroganca je izvirala iz prepričanja, ki so ga še do nedavnega gojili v Bidnovi administraciji, da bo namreč vlada v Kabulu zdržala dovolj dolgo, da ameriški fiasko ne bo preveč očiten. Bliskovito napredovanje talibov z začetkom avgusta je naredilo konec tem utvaram in svetovni mediji so kmalu začeli objavljati črno-belo fotografijo evakuacije zadnjih ameriških državljanov iz Sajgona, prestolnice nekdanjega Južnega Vietnama, 30. aprila 1975. Fotografija prikazuje diplomate, ki se vkrcavajo v vojaški helikopter na strehi stanovanjskega poslopja, ki ga je dotlej uporabljala CIA (splošno prepričanje, da je šlo za streho ameriškega veleposlaništva, je napačno).

Beg pred zmajem

V dneh, ko so talibi stiskali obroč okrog Kabula in ga potem 15. avgusta tudi zavzeli, so se v svetovnih medijih pojavljala vprašanja, katera fotografija, tokrat barvna, bo simbolizirala ameriški poraz v Afganistanu. Toda kaj pa, če je bila ta fotografija posneta že prej, in to ne v Afganistanu, temveč na Kitajskem? Konec julija je devetčlanska delegacija talibov na čelu s soustanoviteljem gibanja Abdulom Ganijem Baradarjem prispela v Tianjin, kjer jo je sprejel kitajski zunanji minister Wang Yi. V bilateralnih pogovorih so se talibi zavezali, da ne bodo zagotavljali zatočišča Ujgurom, pripadnikom na Kitajskem zatirane muslimanske manjšine, in da bodo pomagali varovati kitajske gospodarske interese v Pakistanu (ki jih sicer ogrožajo pakistanski talibi), v zameno za to pa so dobili od Pekinga zagotovilo o pomoči pri obnovi Afganistana in razvoju rudarstva.

V državi so namreč bogata najdišča draguljev, zlata, litija in drugih redkih rudnin; skupna vrednost vseh zalog naj bi znašala okoli tisoč milijard dolarjev. ZDA so si leta in leta prizadevale za izkoriščanje teh rudnin, s čimer bi si navsezadnje povrnile velik del stroškov vojaške zasedbe. Trump in afganistanski predsednik Ašraf Gani sta septembra 2017 podpisala sporazum, ki je ameriškim korporacijam jamčil dostop do afganistanskih naravnih bogastev. A iz vsega tega zdaj ne bo nič.

Američani, ki so oktobra 2001 prišli v Afganistan, da izkoreninijo nasilje in strahovlado talibov, kot ju je v takrat močno oglaševani knjigi Tek za zmajem popisal ameriški pisatelj afganistanskega rodu Khaled Hosseini, so se zdaj umaknili kitajskemu zmaju, ki utrjuje svojo nadvlado nad vse večjim delom Azije. Talibom seveda ni mar za Ujgure, kakor tudi voditeljem kitajske komunistične partije ni mar za ženske in razne manjšine v Afganistanu. Prvi uporabljajo vero, drugi pa ideologijo kot sredstvo za avtoritarno vladanje in zatiranje prebivalstva. Odlično se bodo razumeli.

Ni pomembno samo to, ali izgubiš vojno, temveč tudi, kako jo izgubiš.

Fotografija, narejena v Tianjinu, ni nič posebnega. Na njej pozirata Abdul Baradar in Wang Yi. Oba delujeta neopazno, nevsiljivo. Tako kot imajo to Kitajci radi. Ameriški državni sekretar Anthony Blinken je obisk delegacije talibov pospremil z oceno, da je kitajsko zanimanje za Afganistan bržkone »pozitivna stvar«. To je bilo prvo, pa čeprav zgolj posredno priznanje ameriške kapitulacije.

Konec utvar

Zdaj bomo nekaj tednov ali pač mesecev, odvisno od dogajanja v Afganistanu, spremljali zgroženost zahodnih voditeljev nad trpljenjem afganistanskega prebivalstva. To bo karneval sprenevedanja. Zahodne vlade so vsa ta leta izganjale afganistanske prosilce za azil, da jim ne bi bilo treba javno priznati, da je ’demokratični in svobodni’ Afganistan samo utvara. Nekateri med njimi so bili po vrnitvi domov ubiti ali pa so napravili samomor. Evropski spletni medij Politico je že junija 2017 opozoril na zahodno dvoličnost: »Britanske in ameriške oblasti svarijo svoje prebivalce pred potovanjem v Afganistan z obrazložitvijo, da je nevaren ’zaradi stalnega tveganja ugrabitve, vojaških bojnih operacij, protipehotnih min, kriminala, oboroženih spopadov med političnimi in klanskimi skupinami’ in ’gverilskih napadov’. Kljub temu zahodne vlade menijo, da je država dovolj varna za vračanje afganistanskih prosilcev za azil.«

Neverjetno, toda nekatere evropske države so si še ta mesec prizadevale za izgon Afganistancev. Predstavniki Avstrije, Danske, Belgije, Nizozemske, Grčije in Nemčije so v pismu, naslovljenem na evropsko komisijo, 5. avgusta zapisali: »Ustavitev [postopkov] vračanja pošilja napačen signal in bo verjetno spodbudila še več afganistanskih državljanov, da zapustijo domove in se napotijo proti EU.« To naj bi jih spodbudilo, ne pa poboji, posilstva, mučenje, ropanje in obeti životarjenja pod fanatično oblastjo? Begunci bodo zagotovo prišli. Večina se jih bo verjetno nastanila v Pakistanu, številni drugi pa se bodo napotili prek Irana v Turčijo in ta jim bo brez zadržka, če se bo tako odločil tamkajšnji predsednik Recep Erdoğan, odprla vrata v Evropo. To bo prililo še dodatnega olja na ogenj skrajno desnega populizma evropskih fašističnih, avtoritarnih strank in postopen propad oziroma razpad Evropske unije se bo nadaljeval.

Kar pa zadeva ZDA: ko bodo prihodnji zgodovinarji preučevali zaton ZDA in vzpon Kitajske v 21. stoletju, bodo ameriško kapitulacijo v Afganistanu obravnavali kot enega odločilnih trenutkov, v katerih se je središče globalne moči prestavilo z Zahoda na Vzhod. Kitajci se tega že zavedajo. Najpomembnejši kitajski časopis v angleščini Global Times se je julija tako rekoč posmehoval Bidnovi strategiji v jugovzhodni Aziji: »V ZDA obstajajo pametni ljudje, ki so zaskrbljeni zaradi nje in ki so prepričani, da je Kitajska zelo drugačna od prejšnjih [ameriških] tekmecev.

Prihodnji zgodovinarji bodo obravnavali ameriško kapitulacijo v Afganistanu kot enega odločilnih trenutkov, v katerih se je središče globalne moči preneslo z Zahoda na Vzhod.

Vojaška konfrontacija z njo je preprosto prenevarna za ZDA.« Obenem se Amerika še nekaj časa ne bo mogla otresti bremena afganistanske vojne. Dvajset let po terorističnih napadih na Washington in New York je v Afganistanu spet na oblasti islamistični režim in na njegovem ozemlju se bodo spet srečevali in urili fanatiki, obsedeni z maščevalnimi napadi na ZDA in druge zahodne države.

Amerika ni doživela zgolj vojaškega in ideološkega poraza, temveč je z begom iz Afganistana, ki ga je zaznamovala panična evakuacija iz Kabula, zapravila še tisto malo ugleda, ki ji ga je ostalo po štirih letih katastrofalnega Trumpovega predsedovanja. To je precejšnja izguba. Sloves Amerike kot mogočne in veličastne sile, nad katero ni mogoče dvigniti roke, je bil sestavni del njene moči in načrtno populariziran v številnih hollywoodskih filmih. Po Vietnamu, Iraku, Libiji in zdaj Afganistanu je dokončno postalo jasno, da je bojna premoč ZDA zgolj slepilo oziroma propaganda. Danes zaradi tega lahko povsem drugače gledamo in razumemo prizor iz filma Rambo 3 (film je bil prvič predvajan leta 1988), v katerem afganistanski mudžahid pojasnjuje Rambu, ki se je prišel borit na stran Afganistancev proti Sovjetom: »Aleksander Veliki je poskušal osvojiti to deželo, potem Džingiskan, potem Britanci, zdaj pa Rusi. Vendar smo se Afganistanci odločno borili in nikoli nismo bili poraženi. Starodavni sovražniki so imeli molitev, ki govori o tukajšnjih ljudeh. Takole gre: ’Naj nas bog obvaruje strupa kobre, tigrovih zob in maščevanja Afganistancev.’ Veš, kaj to pomeni?«

Rambo: »Da vi ljudje ne prenašate nobenega sranja.«

Mudžahid: »Da, tako nekako.«