Paradoks cepilne dileme

Necepljeni pripadnik srednjega razreda se poglablja vase, raziskuje, odkriva resnice, bere in meni, da ima privilegiran, kritičen vpogled v svet okoli sebe. Ima se za etičnega posameznika, ki je uvidel, spregledal in doumel, zato je na trenutke moralno vzvišen. Ker ne naseda ideologiji in politični propagandi, išče neodvisne vire, bere pričevanja žvižgačev iz velikih farmacevtskih podjetij, posluša razlage odpadniških zdravnikov, na YouTubu spremlja predavanja »vizionarskih znanstvenikov«. To, da velika večina stroke te vsebine zavrača oziroma izpodbija, je za necepljenega prej dokaz, da ima prav, kot nasprotno. Z žalostjo in razočaranjem opazuje svoje nekdanje prijatelje, sodelavce in javne osebe, ki jih je imel za razumne, kako zdaj tulijo v sporni rog.

Necepljeni zavrača vse, kar smrdi po »big pharma«. Poudarja, da ni ovca, in pred golo preživetje postavlja kakovost življenja. Ponosen je na svojo kritičnost in informiranost, ima se za avtonomni subjekt, zase zahteva pravico do izbire. Skratka, necepljeni ni le proti cepljenju – je proti kapitalu, politiki, avtoritarnosti ... proti establišmentu.

Necepljeni se ne boji nikogar in ničesar – razen cepljenja. Ampak ta strah je globoko potlačen, prikrit s plastmi argumentov, racionalizacij, dvomov, kritičnosti, vrednot, morale ... Necepljeni zato ne uvidi, da so njegove parole, s katerimi v resnici pomirja svoj strah pred virusom, ki ga je premestil na cepivo, do zadnje vejice pravzaprav parole njegovih smrtnih sovražnikov: establišmenta, kapitala, farmacevtske industrije, politike, ki zagovarja sprevrženi preplet kulta posameznika, individualnih pravic, vitke države in neoliberalne ekonomije.

Necepljeni ne glede na svoje visokoleteče besede in morebiten hipijevski imidž ali pa imidž nazaj-k-naravi tako ne deluje proti establišmentu, ampak je prej le nebogljena ekstremna pojavnost etablirane politične in ekonomske ureditve, tipičen subjekt kulture narcisizma. V ospredje postavlja individualno dobro (ker drugi ne sprevidijo, je prisiljen poskrbeti zase!), otepa se državne in družbene intervencije v svoje življenje (pri tem mu koristi dejstvo, da je na oblasti ta ali oni idiot), pogosto išče luknje v zakonih in razpoke v družbeni pogodbi, ki mu omogočajo lagodnejše življenje (ker sta zakon in red tako ali tako le v službi elite).

Cepljeni in necepljeni sta si bližje, kot si mislita. V svojih tesnobnih in vsevednih trenutkih se tako prepletata, da je med njima nemogoče ločevati.

Cepljeni pripadnik srednjega razreda se seveda prav tako postavlja na moralno vzvišeno pozicijo: ker je požrl slino, zavihal rokav in sprejel nase tveganje, ki ga cepivo prinaša, ter s tem naredil nekaj za obče dobro. Da je v resnici to naredil predvsem zato, da bi se sam izognil hujšemu poteku bolezni, da bi zaščitil svoje najbližje ali pa preprosto šel na morje, sicer morda drži, a to pogosto razume kot kolateralno korist svojega sicer popolnoma altruističnega dejanja. S tem ko se je cepil, je poleg cepiva prejel še odmerek znanstvenih argumentov, poglobljeno razumevanje virologije, epidemiologije in imunologije, ščepec ciničnega smisla za humor in šerifovo značko za preverjanje preverjanja izpolnjevanja pogojev PCT v lokalih, kinodvoranah ali parlamentu. Z žalostjo in razočaranjem opazuje svoje nekdanje prijatelje, sodelavce in javne osebe, ki jih je imel za razumne, kako zdaj tulijo v sporni rog.

Cepljeni ve, da bo big pharma neetično zaslužila s cepivom, a vendarle verjame v znanost in se odloči sprego med znanostjo in kapitalom problematizirati kdaj drugič. Tudi on poudarja, da ni ovca, in pred golo preživetje postavlja kakovost življenja, ki mu jo obljublja precepljenost. Jezen je na necepljenega, da mu onemogoča vrnitev v »normalno življenje«. Svobodno izbira cepljenje, skrivoma pa si želi, da bi ta ali oni idiot na oblasti le potegnil totalitarno potezo in odredil obvezno vakcinacijo za vse. Seveda sicer zavrača avtoritarnost; pravzaprav se je cepil zato, da bo lahko varno protestiral proti njej.

V resnici se tudi cepljeni najbolj boji virusa. Cepil se je seveda v dobro družbe, zaradi solidarnosti, tovarištva in empatije, a prikladna posledica za njegovo notranjo tesnobo je, da lahko zdaj na strah – oziroma na virus – vsaj malo pozabi. Oziroma bi lahko pozabil, če ne bi na vsakem koraku naletel na necepljenega. Ta ga vsak dan znova opomni, da je tudi sam še vedno ranljiv, da ni mogoča vrnitev v »normalnost«, ker stanje prej tudi ni bilo »normalno«.

Vsi njuni skupni strahovi so globoko potlačeni in prekriti s to ali ono moralo, s tem ali onim argumentom, razgaljajo pa globok razpad družbenega tkiva, ki se na eni strani vidi kot totalna relativizacija vsega vedenja in znanja, nivelizacija vseh dostopnih virov, antiintelektualizem, nezaupanje v avtoritete, medije, politiko …, na drugi pa kot poskus oživljanja neke imaginarne skupnosti in medčloveške empatije. Ti že dolgo ne obstajata oziroma sploh nikoli nista obstajali, izmislili pa smo si ju ne zaradi njiju samih, pač pa zaradi istega narcističnega imperativa, ki je spodnesel stare avtoritete: poiskati smoter bivanja, ki gre onkraj enostavne reprodukcije in vzdrževanja statusa quo v družbi, ki z enako silo jebe oba, cepljenega in necepljenega.

Tudi cepljeni kljub svojim visokoletečim besedam in morebitnemu intelektualističnemu ali aktivističnemu imidžu ne deluje proti establišmentu, ampak je ravno tako kot necepljeni le njegov nebogljeni subjekt, resda v sovražnem dialogu s kulturo narcisizma in kritičen do individualizma, a na izrazito narcističen in individualističen način.

Konflikt, v katerega sta zapletena cepljeni in necepljeni, iz obeh dela poraženca, zlasti pa na cedilu pušča družbo in skupnostne vrednote, za katerimi sicer deklarativno stojita oba.

Izkaže se, da sta si cepljeni in necepljeni bližje, kot si mislita. Sta vsak na svoji strani Möbiusovega traku in se v svojih tesnobnih in vsevednih trenutkih tako prepletata, da je med njima nemogoče ločevati. Oba sta pripravljena vso libidinalno energijo potrošiti za dokazovanje svojega prav in zdi se, da sta vsak na svoji strani dileme pristala popolnoma naključno, kot pri žrebu na kakšnem debaterskem tekmovanju. Konflikt, v katerega sta zapletena, iz obeh dela poraženca, zlasti pa na cedilu pušča družbo in skupnostne vrednote, za katerimi sicer deklarativno stojita oba. Oba, cepljeni in necepljeni, sta namreč tista, ki s svojimi dejanji dilemo uokvirjata na raven posameznika. Veliko bolj kot za svobodno voljo in odločitev ter za morebitne slabe ali dobre posledice zanju osebno, sploh pa bolj kot za družbo, skupnost ali javno zdravje, jima gre namreč za to, da zvečer ležeta v posteljo, pomirjena, ker imata prav.